Jedro

Tožena stranka je izpodbijane dokončne odločbe (zavrnitev izredne denarne socialne pomoči) z dne 13. 6. 2013, 8. 7. 2013, 18. 6. 2013 in 13. 3. 2014 v predsodnem postopku tožnici vročala na pravi naslov, to je naslov C. ulica 188, D., ki ga je tožnica sama navedla tako v vlogah, vloženih pri Centru za socialno delo, za uveljavljanje pravic, kot v pritožbah. Tožnica je imela v času od 21. 6. 2013 do 12. 7. 2013, ko so se ji vročale izpodbijane dokončne odločbe, prijavljeno stalno prebivališče na naslovu C. ulica 188, D.. Pošta je bila šele dne 27. 3. 2015 seznanjena, da tožnica ne prebiva več na tem naslovu. Tožnica na prijavljenem prebivališču v stanovanjski hiši v C. Ulici 188 D. ni imela hišnega predalčnika, so ji pa bila puščena obvestila o poštni pošiljki. Stranki se v postopku vroča na dejanski naslov prebivališča, če je ta znan. V konkretnem primeru je bil to naslov C. ulica 188, D.. Razlog, zakaj pisanj vročevalec na tem naslovu ni puščal v hišnem predalčniku, je bil na tožničini strani. Bila pa je o prispelih pošiljkah obveščena in ni bilo nobene ovire, da ne bi mogla pošiljk dvigniti in biti seznanjena z odločbami oziroma, da se ne bi štele odločbe za vročene.

Tožbe, vložene zoper izpodbijane dokončne odločbe, so bile vložene po preteku 30 dnevnega roka. Zato je sodišče prve stopnje tožbo (zadeve so se združile v en postopek) pravilno zavrglo kot prepozno (na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo.

2. Zoper sklep je pritožbo vložila po pooblaščencu tožnica, ker meni, da je nepravilen in nezakonit. Opozarja, da je prvostopno sodišče vse tri tožbe tega postopka že zavrglo z obrazložitvijo, da so ji bile drugostopne odločbe tožene stranke vročene na naslovu A. ulica v B.. Toženi stranki sta kot začasno bivališče tožnice v svojih odločbah navedli naslov A. ulico 5, B., to je naslov, kjer ima sedež Center za socialno delo B., čeprav vedo, da tožnica na tem naslovu ne živi in na njem ne prejema pošte in tam nima hišnega predalčnika. Po razveljavitvenih odločbah pritožbenega sodišča v vseh treh postopkih, se je sodišče v izpodbijanem sklepu odločilo drugače kot prej in je štelo, da so bile vse tri odločbe tožnici vročene že pred tem na naslov C. ulica 188, D. Tudi vročitev na tem naslovu ni pravilna in zakonita. Tega so se upravni organi zavedali in so po takšni nepravilni vročitvi tožnici pričeli vročati na naslov A. ulica 5, B.. S tem, ko je Center za socialno delo B. tožnici vročal odločbe ministrstva tako, da jih je pustil na naslovu C. ulica 188 na način, kot ga opisuje prvostopno sodišče, je vročitev izvršena protizakonito. Upravni organ ni pustil upravnih odločb v hišnem predalčniku tožnice, temveč na navedenem naslovu. Opisanega vročanja ne predvidevajo ne določila Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZUP) in ne Zakon o pravdnem postopku in noben drug predpis. Zato vročanje v konkretnem primeru ni bilo izvršeno pravilno. Vsak državni organ bi si namreč moral prizadevati, da odločbe, ki so namenjene strankam, le-tem dostavijo oziroma vročijo tako, da jih bodo te prejele in da jim bodo dejansko vročene. Centru za socialno delo B. in njegovim organom je jasno, da tožnica ni imela dostopa do neobstoječega hišnega predalčnika na naslovu C. ulica 188, D., enako pa je to znano sodišču, saj to dejstvo, da tožnica tam nima hišnega predalčnika, sodišče samo navaja v izpodbijani odločbi. Tožnica se je bila že v marcu 2013 prisiljena iz naslova C. ulice 188, D. izseliti. Navedenega naslova tako vse od marca 2013 ni mogoče obravnavati kot dejanski naslov njenega bivališča. Tožnica je vse tri tožbe vložila po tem, ko so ji bile vse tri vročene dne 30. 3. 2015 tako, da so bile s strani Centra za socialno delo poslane njenemu pooblaščencu. Da je pooblaščenec prejel vse tri odločbe dne 30. 3. 2015 izhaja iz zapisov v desnem zgornjem kotu vsake od odločb tega postopka. Vztraja tudi, da prvostopno sodišče nepravilno uporablja določila 37.a člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju: ZUPJS). Navedeno določilo se namreč uporablja le glede vročanja odločbe, s katero se odloči o pravici po navedenem zakonu. Nikakor pa ne velja to določilo tudi za vročanje odločbe, s katero se odloča o pritožbi stranke. Z določbo 37.a člena ZUPJS ni mišljena odločba ministrstva, z njo ni bilo odločeno o pravici po ZUPJS, temveč je bilo z njo odločeno o pritožbi tožnice zoper prvostopno odločbo.

3. Zoper sklep je pritožbo vložila tudi tožnica sama, v kateri povzema pritožbene razloge svojega pooblaščenca in poudarja, da ni res, da ji je bila dokončna odločba z dne 13. 3. 2014 vročena 8. 4. 2014, ampak je bila ta odločba vročena šele 9. 11. 2015 njenemu pooblaščencu. Zato je tožbo vloženo 9. 12. 2015 vložila pravočasno v 30 dnevnem zakonskem roku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica s tožbami, vloženimi dne 23. 4. 2015 izpodbija dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 13. 6. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo Centra za socialno delo B. št. ... z dne 5. 7. 2012 in dokončno odločbo št. ... z dne 8. 7. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo Centra za socialno delo B. št. ... z dne 8. 4. 2013, s katerimi tožnici ni bila priznana pravica do izredne denarne socialne pomoči. Nadalje tožnica izpodbija dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 6. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo Centra za socialno delo B. št. ... z dne 6. 7. 2012, s katero ji je bila priznana pravica do denarne socialne pomoči in pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, ni pa ji bila priznana pravica do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Poleg tega tožnica s tožbo izpodbija dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 13. 3. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo Centra za socialno delo B. št. ... z dne 9. 1. 2013, s katero ji je priznal redno denarno socialno pomoč in pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, ni ji pa priznal pravice do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje.

6. V konkretnih primerih je bilo tako odločeno o pravicah določenih v zakonu, ki ureja socialnovarstvene prejemke, to je Zakon o socialnovarstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami, v nadaljevanju: ZSVarPre), o katerih centri za socialno delo odločajo po ZUPJS. Vročanje v ZUPJS je urejeno v 37.a členu. V skladu s 1. odstavkom tega člena se odločba, s katero se odloči o pravici po tem zakonu, vroča z dostavo v hišni predalčnik. Šteje se, da je vročitev opravljena 21. dan od dneva odpreme. Dan odpreme se na odločbi označi. Pomeni, da se vsaka odločba, s katero je odločeno o pravici po ZUPJS, vroča z dostavo v hišni predalčnik in 21. dan od dneva odpreme, se šteje, da je takšna odločba vročena. Gre za specifično obliko vročanja in velja za vročanje odločb, s katerimi je odločeno o pravicah, ki so določene v ZUPJS, ne glede na to, ali gre za prvostopno ali drugostopno odločbo.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sklepi opr. št. I Ps 727/2015 z dne 26. 5. 2015, I Ps 728/2015 z dne 26. 5. 2015 in I Ps 729/2015 z dne 26. 5. 2015 ter tožbe kot prepozne zavrglo. Takšne sklepe je pritožbeno sodišče s sklepi opr. št. Psp 401/2015 z dne 19. 11. 2015, opr. št. Psp 377/2015 z dne 19. 11. 2015 in opr. št. Psp 389/2015 z dne 19. 11. 2015 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek z določenimi napotki, ki so temeljili na dejstvih iz izpodbijanih sklepov. V novem postopku, v katerem so se združile zadeve v en postopek in so vodene pod eno opravilno številko, je sodišče prve stopnje dodatno na podlagi podatkov v upravnem spisu ugotovilo, da je tožnica v vlogah z dne 21. 5. 2015, z dne 5. 6. 2012 in z dne 12. 3. 2013, v katerih je uveljavljala izredno denarno socialno pomoč, redno denarno socialno pomoč in plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje ter pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, navedla svoje stalno prebivališče na naslovu C. ulica 188, D.. Na ta naslov ji je nato Center za socialno delo B. vročal prvostopne odločbe z dne 5. 7. 2012, z dne 8. 4. 2013 in z dne 6. 7. 2012. Enako je tožnica v pritožbah z dne 24. 7. 2012, z dne 19. 4. 2013 in z dne 16. 7. 2012, vloženih zoper citirane prvostopne odločbe, navedla svoje stalno prebivališče na naslovu C. ulica 188, D.. Drugostopni organ tožene stranke je pritožbe z odločbami z dne 13. 6. 2013, z dne 18. 6. 2013 in z dne 8. 7. 2013 kot neutemeljene zavrnil in te odločbe tožnici preko Centra za socialno delo B. odposlal na naslov C. ulica 188, D.. Poleg tega je sodišče prve stopnje iz podatkov upravnega spisa št. ... ugotovilo, da je tožnica dne 31. 12. 2012 pri Centru za socialno delo B. vložila vlogo za denarno socialno pomoč, za plačilo prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in za priznanje pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. V vlogi je navedla svoje stalno prebivališče na naslovu C. ulica 188, D.. Na ta naslov ji je center za socialno delo vročil prvostopno odločbo z dne 9. 1. 2013. Tudi v pritožbi z dne 14. 1. 2013, vloženi zoper citirano prvostopno odločbo, je tožnica navedla svoje stalno prebivališče na naslovu C. ulica 188, D.. Drugostopni organ tožene stranke je z odločbo z dne 13. 3. 2014 pritožbo kot neutemeljeno zavrnil in le-to poslal preko pristojnega centra za socialno delo tožnici na naslov C. ulica 188, D..

8. Na podlagi takšnih ugotovitev, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka izpodbijane dokončne odločbe z dne 13. 6. 2013, z dne 8. 7. 2013, z dne 18. 6. 2013 in z dne 13. 3. 2014 v predsodnem postopku tožnici vročala na pravi naslov, to je naslov C. ulica 188, D., ki ga je tožnica sama navedla tako v vlogah vloženih pri Centru za socialno delo za uveljavljanje pravic, kot v pritožbah. Pravilnost vročanja na ta naslov dodatno potrjuje odgovor Upravne enote B. z dne 17. 12. 2015 in računalniški izpisi prebivališč, da je imela tožnica v času od 21. 6. 2013 do 12. 7. 2013, ko so se ji vročale izpodbijane dokončne odločbe, prijavljeno stalno prebivališče na naslovu C. ulica 188, D.. Pravilnost vročanja na ta naslov potrjujejo še opravljene poizvedbe na pošti v D.. Iz pisnega odgovora pošte z dne 7. 1. 2016 izhaja, da je bila pošta šele dne 27. 3. 2015 s strani E.E. seznanjena, da tožnica ne prebiva več na tem naslovu. Iz odgovora pošte sicer izhaja, da tožnica na prijavljenem prebivališču v stanovanjski hiši v C. ulici 188 ni imela hišnega predalčnika, so ji pa bila puščena obvestila o poštni pošiljki, česar pa tožnica ni zanikala in ne dokazala nasprotnega. Prav tako tožnica v pritožbi ne ugovarja ugotovitvi, da je v vlogah in v pritožbah navedla kot svoje stalno prebivališče naslov C. ulica 188, D.. Tožnica pa tudi ne navaja, da bi tekom postopka javila spremembo naslova. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo sodno prakso, iz katere izhaja, da se stranki v postopku vroča na dejanski naslov prebivališča, če je ta znan. V konkretnem primeru je bil to naslov C. ulica 188, D.. Razlog, zakaj pisanj vročevalec na tem naslovu ni puščal v hišnem predalčniku, je bil na tožničini strani. Bila pa je o prispelih pošiljkah obveščena in ni bilo nobene ovire, niti se tožnica nanjo ne sklicuje, da ne bi mogla pošiljk dvigniti in biti seznanjena z odločbami oziroma, da se ne bi štele odločbe za vročene.

9. Skladno z določbo 37.a člena ZUPJS se je tako dokončna odločba z dne 13. 6. 2013, ki je bila tožnici odposlana 21. 6. 2013, štela za vročeno 12. 7. 2013 in je zakonski rok 30 dni za vložitev tožbe potekel 12. 8. 2013. Dokončna odločba z dne 8. 7. 2013, ki je bila tožnici odposlana 12. 7. 2013, se je skladno s citirano določbo ZUPJS štela za vročeno 2. 8. 2013, 30 dnevni rok za vložitev tožbe je potekel 2. 9. 2013. Dokončna odločba z dne 18. 6. 2013 je bila tožnici odposlana 12. 6. 2013 in se je tako skladno s 37.a členom ZUPJS štelo, da je bila tožnici vročena 12. 7. 2013 ter, da je rok za vložitev tožbe potekel 12. 8. 2013. Dokončna odločba z dne 13. 3. 2014, ki je bila odposlana dne 18. 3. 2014 se je štela za vročeno 8. 4. 2014 ter je potekel rok za vložitev tožbe 9. 5. 2014. Tožbe vložene zoper citirane dokončne odločbe 29. 4. 2012 so bile tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča vložene po preteku 30 dnevnega roka in torej prepozno. Zato jih je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi 1. odstavka 274. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP), zavrglo. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena v zvezi s 3. točko 365. člena zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. O stroških pritožbe pa ni odločalo, ker jih tožnica ni specificirala.

10. Pritožbene navedbe, da tožnica na naslovu A. ulica 5, B. ne živi, so glede na vse obrazloženo, irelevantne. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je zakonsko prebivališče po 4. odstavku 8. člena Zakona o prijavi prebivališča (Ur. l. RS, št. 9/2001 s spremembami, v nadaljevanju: ZPPreb) namenjeno izključno registraciji posameznika v določenem naselju, ne pomeni pa dejanske nastanitve na naslovu organa ali organizacije. Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da tožnica ni imela hišnega predalčnika in da zato vročanje na naslovu C. ulica 188, D. ni zakonito. Takšno vročanje na naslovu, kjer naj bi bil tudi hišni predalčnik, je edino primerljivo z vročanjem določenim v določbi 37.a člena ZUPJS, ker ta zakon ne določa drugega načina in možnosti vročanja v primeru, da stranka nima hišnega predalčnika. Sicer pa je pošta tožnici puščala obvestila o prispelih pošiljkah in je zato sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo fikcijo vročitve, določeno v določbah ZUP.