Jedro

Če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, začne 30-dnevni rok za odgovor na tožbo teči šele od dneva, ko je tožnik tožbo popravil tako, da je sklepčna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zamudna sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

V gornji pravdni zadevi je sodišče izdalo zamudno sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku 1.550.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdje sodbe na prvi stopnji do plačila in mu povrniti pravdne stroške v skupnem znesku 20.250,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe na prvi stopnji do plačila, vse v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe.

Proti zamudni sodbi je vložila pritožbo tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbo utemeljuje z navedbami, da je zoper toženo stranko bil uveden stečaj s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. St 4/97 z dne 19.5.1997. S sklepom z dne 24.2.1998 je bila uvedena prisilna poravnava v stečaju. Oba sklepa sta bila objavljena v Uradnem listu s pozivom upnikom naj prijavijo svoje terjatve do stečajnega dolžnika. Uvedba stečaja zoper dolžnika je z dnevom objave in ko je vpisana v sodni register splošno znano dejstvo, na podlagi katerega morajo upniki, katerih terjatve so nastale pred uvedbo stečaja, prijaviti svoje terjatve, ker sicer terjatev ni mogoče priznati. Po izrecni določbi stečajnega zakona mora biti vsaka terjatev do stečajnega dolžnika preizkušena na naroku, na katerem jo je stečajni upravitelj bodisi priznal ali prerekal. Tožnik pa kot upnik, katerega terjatev je nastala pred uvedbo stečaja, svoje terjatve ni prijavil niti v stečaju niti v postopku prisilne poravnave. Tožnik je bil poškodovan na delu 10.1.1997, zdravljenje je trajalo 7 mesecev, zato bi lahko oblikoval svoj odškodninski zahtevek takrat in bi moral svojo terjatev prijaviti v stečajnem postopku oziroma naknadno v postopku prisilne poravnave. Ker tega ni storil, je izgubil pravico do poplačila po pogojih izglasovane prisilne poravnave oziroma do poplačila na sploh.

Po mnenju tožene stranke pa tudi niso podani zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe, saj bi sodišče moralo pred izdajo zamudne sodbe preveriti, ali niso dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju s splošno znanimi dejstvi oziroma ali ne gre za zahtevek, s katerim stranka ne more razpolagati. V ta namen bi moralo od Okrožnega sodišča v Kopru zahtevati obvestilo o tem, ali je tožnik prijavil svojo terjatev v stečaju, glede na to, da je terjatev, ki je predmet tožbenega zahtevka, nastala pred uvedbo stečaja. Tako bi zlahka lahko ugotovilo, da tožnik terjatve ni prijavil, zato je ni mogoče priznati. Iz teh razlogov predlaga razveljavitev zamudne sodbe in zavrženje tožbe.

Tožnik je pritožbo odgovoril z navedbami, da bi te okoliščine, ki jih navaja toženec v pritožbi, moral toženec izjaviti najkasneje v odgovoru na tožbo. Zamudna sodba se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, toženec pa po mnenju tožnika v pritožbi izpodbija prav dejansko stanje. Po mnenju tožnika je tudi povsem nekritično stališče tožene stranke v pritožbi, da bi moralo sodišče opraviti ustrezne poizvedbe pri stečajnem sodišču preden bi izdalo zamudno sodbo. Tožnik zato predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke.

Pritožba je utemeljena.

Niso sicer utemeljene pritožbene navedbe, v katerih tožena stranka zatrjuje, da bi moralo sodišče že po uradni dolžnosti preveriti, ali ni bil v teku zoper toženo stranko stečajni postopek. S temi navedbami izpodbija pasivno legitimacijo, ki pa jo je sodišče po uradni dolžnosti dolžno preverjati samo v okviru trditvenega gradiva strank, saj imajo po načelu dispozitivnosti pri formiranju dejanske podlage spora dominantno vlogo stranke, ne pa sodišče (7. člen ZPP).

Tožba je bila proti toženi stranki vložena 15.11.1999, ko je bil stečajni postopek že ustavljen zaradi potrjene prisilne poravnave, zato ni bilo nobene podlage, da bi sodišče po uradni dolžnosti preverjalo, ali je tožena stranka pasivno legitimirana za ta odškodninski spor. Pritožbeno sodišče pa je iz podatkov spisa ugotovilo, da pogojev za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP v tej zadevi ni bilo. Eden izmed pogojev za izdajo take sodbe je, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo. Ko je ugotovilo, da zahteva tožnik od tožene stranke plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (telesne bolečine, strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) in za tujo pomoč, v tožbi pa ni navedel, v kakšnem obsegu in koliko časa je trpel telesne bolečine, kakšne intenzitete so bile, prav tako niso bile v tožbi konkretizirane okoliščine v zvezi s trajanjem duševnih bolečin in strahu, ki so pomembne pri določanju višine odškodnine za ti dve vrsti škode, je tožnika pozvalo, naj tožbo dopolni in ga opozorilo na posledico iz 2.odst. 318. člena ZPP. Iz tožbe je izhajalo samo to, v kakšni višini tožnik uveljavlja posamezne vrste nepremoženjske škode. Tožeča stranka je s pripravljalno vlogo v roku, ki ji je bil določen s sklepom sodišča, tožbene navedbe dopolnila in predložila tudi ustrezne dokaze. Iz podatkov spisa pa je razvidno, da je sodišče prve stopnje toženi stranki poslalo v odgovor samo tožbo, pripravljalno vlogo, s katero je tožba dopolnjena tako, da je sploh sklepčna, pa toženi stranki ni poslalo. Zamudno sodbo je izdalo takoj potem, ko je tožnik tožbo dopolnil. Prvi pogoj iz 1. odst. 318. člena ZPP, da se lahko izda zamudna sodba, pa je prav to, da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor. V tej zadevi je bila toženi stranki vročena v odgovor nesklepčna tožba, zato dejstvo, da proti takšni tožbi ni vložila v 30 dneh odgovora, ne more imeti za posledico izdajo zamudne sodbe. Sodišče bi moralo toženi stranki poslati tudi pripravljalno vlogo, s katero je tožnik na poziv svojo tožbo dopolnil in če tožena stranka v 30 dneh od prejema tako popolne tožbe ne bi odgovorila nanjo, bi bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Ker je zamudna sodba v tej zadevi bila izdana v nasprotju z določbami ZPP, je sodišče prve stopnje s takim postopanjem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 339. člena ZPP in je bilo pritožbi tožene stranke treba ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo v ponovno odločanje. Na to kršitev je namreč po 2. odst. 350. člena ZPP pritožbeno sodišče dolžno paziti že po uradni dolžnosti.