Jedro

V postopku pred sodiščem prve stopnje že ugotovljena dejstva je sodišče druge stopnje drugače pravno ovrednotilo oziroma je drugače kot sodišče prve stopnje nekatera dejstva štelo za pravno odločilna, druga pa ne. Taka presoja ugotovljenih dejstev ni procesna kršitev, ampak uporaba materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 590.270 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.2.1998 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 255.748 SIT. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti tako spremenilo, da je ugotovilo, da je tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela na svojem čolnu v času po 4.11.1991. Ob delni ugoditvi pritožbam obeh pravdnih strank pa je glede višine odškodnine razveljavilo obsodilni, delno pa tudi zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (do zneska 590.270 SIT s pp) in odločitev o stroških postopka in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Proti pravnomočnemu delu sodbe sodišča druge stopnje (ugotovitvi, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela na svojem čolnu po 4.11.1991 - prvi odstavek izreka sodbe sodišča druge stopnje) je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče druge stopnje je popolnoma drugače kot sodišče prve stopnje presojalo okoliščine, ki se nanašajo na obnašanje tožene stranke od začetka spornega razmerja pa do dneva razsodbe sodišča prve stopnje. Gre predvsem za drugačno oceno pasivnosti tožene stranke in povsem drugačno interpretacijo dejstva, da je bila izdana začasna odredba, ki je bila kasneje razveljavljena. Zmotna je tudi presoja okoliščin, ki naj bi bile odločilne za nastop in trajanje zamude tožene stranke. Tudi okoliščine zakaj čoln propada, so s strani sodišča druge stopnje drugače ocenjene. Dejstva, od katerih je odvisen odgovor na vprašanje, ali je imela tožena stranka pridržno pravico, v kontradiktornem postopku niso bila nikoli ugotovljena. ZPP sodišču druge stopnje ne dopušča, da bi samo odločilo drugače kot sodišče prve stopnje. Tožnik je bil tisti, ki je pustil plovilo v rokah tožene stranke. Ta pa je morala z njim nekaj storiti. Tožena stranka je čoln lahko odstranila na podlagi določb odloka. Posest tožene stranke ni bila nikoli protipravna. Sodišče druge stopnje je neupravičeno podprlo špekulativno ravnanje tožnika. Tožnik je res zahteval izročitev čolna, vendar pa le takrat, ko je imel v rokah začasno odredbo. Po izgubljenem sporu zaradi motenja posesti pa nikoli več. Če bi tožnik plačal tisto, kar je bil dolžan toženi stranki, bi čoln dobil. Kljub temu, da je bil čoln v posesti tožene stranke, bi tožnik lahko poskrbel za vzdrževanje čolna. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Podrejeno naj se glede temelja razveljavita obe sodbi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, je tožeča stranka na revizijo odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

V revizijskem odgovoru je bila tožeča stranka mnenja, da revizija ni utemeljena. Predlagala je njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej pravdni zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP/77. Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve postopka se upoštevajo le, če jih revizija izrečno in določno uveljavlja. Tožena stranka zatrjuje, da je sodišče druge stopnje kršilo določbe ZPP zato, ker je v nasprotju z določbo 373. člena ZPP/77 samo in brez obravnave spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. Čeprav v določbi 373. člena ZPP/77 za to ni podlage, je sodišče druge stopnje drugače kot sodišče prve stopnje ocenilo pasivnost tožene stranke, okoliščine, ki so odločilne za nastop in trajanje njene zamude, drugače kot sodišče prve stopnje pa je interpretiralo tudi okoliščino, da je bila toženi stranki z začasno odredbo, ki je bila kasneje razveljavljena, naložena vrnitev plovila. Revizija tedaj zatrjuje, da je sodišče druge stopnje v nasprotju z določbo prve točke 373. člena ZPP/77 brez razpisa obravnave ugotovilo dejansko stanje, kar po določbah ZPP ni dovoljeno, saj se s takim ravnanjem pritožbenega sodišča posega v načelo kontradiktornosti pravdnega postopka, ki je eno od temeljnih procesnih načel. Po presoji revizijskega sodišča pa v prejšnjem odstavku navedene revizijske trditve niso utemeljene, zatrjevana kršitev pravdnega postopka pa ni podana. Da je temu tako, dokazujejo pravno odločilna dejstva, ki so bila ugotovljena v postopku pred sodiščem prve in sodiščem druge stopnje. Primerjava teh dejstev namreč pokaže, da sodišče druge stopnje ni samo (in brez obravnave) ugotavljalo prav nobenega novega dejstva (in zaradi tega tudi ni moglo kršiti načela kontradiktornosti kot enega od temeljnih procesnih načel), drži pa, da je določenim, že v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljenim dejstvom, dalo drugačen materialnopravni pomen in vsebino, kar pa ne predstavlja ravnanja, ki bi bilo v nasprotju z določbo 373. člena ZPP/77, kot zmotno zatrjuje revizija.

Pregled sodbe sodišča prve stopnje pokaže, da je to sodišče svojo odločitev oprlo na naslednja v postopku pred tem sodiščem ugotovljena pravno odločilna dejstva: - pravdni stranki sta dne 27.2.1988 sklenili pogodbo o začasnem privezu v Luki Piran; - pogodba je veljala za čas od 13.7.1988 do 31.3.1989; - po prenehanju pogodbe tožnik plovila ni odstranil, zato mu je bilo s sodbo opr. št. P 304/90 z dne 6.12.1991 naloženo, da plovilo odstrani, česar pa ni storil, zato je plovilo odstranila tožena stranka in ga dala 14.9.1991 v hrambo v Marino Portorož; - zaradi visokih stroškov hrambe je tožena stranka dne 16.12.1991 plovilo odpeljala na deponijo odpadnih vozil v industrijski coni v Luciji; - tožnik je s tožbo zaradi motenja posesti zahteval od tožene stranke izročitev plovila. Z začasno odredbo z dne 30.10.1991 je bilo toženi stranki naloženo, da mora tožniku izročiti plovilo; - tožnik je 4.11.1991 zahteval, da mu tožena stranka izroči plovilo, iz uradnega zaznamka tožene stranke z dne 2.12.1991 pa je razvidno, da je tožena stranka izročitev plovila odklonila oziroma je izročitev plovila pogojevala s plačilom obveznosti, ki so nastale zaradi hrambe plovila v Marini Portorož; - hramba plovila na deponiji v Luciji ni bila primerna, saj je bilo leseno plovilo shranjeno na suhem, zaradi česar je prišlo do takih strukturnih sprememb na lesu, da popravilo ni mogoče; - tožnik je vedel, kje in na kakšen način tožena stranka hrani plovilo, vendar pa izročitve plovila ni zahteval po sodni poti; Ob upoštevanju dejstev, da je bil tožnik seznanjen s tem, da njegov čoln zaradi neustrezne hrambe propada, da mu tožena stranka plovila ni hotela izročiti prostovoljno, da tožnik stroškov hrambe ni prostovoljno poravnal in dejstva, da tožnik izročitve plovila ni zahteval po sodni poti, je naredilo sodišče prve stopnje materialnopravni zaključek, da je tudi tožnik soprispeval k nastanku škode in se pri tem sklicevalo na določbo 292. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), njegov soprispevek pa je ocenilo s 50 odstotki (tretji odstavek na tretji strani in prvi odstavek na četrti strani razlogov sodbe sodišča prve stopnje).

Sodišče druge stopnje je v razlogih svoje sodbe izrecno navedlo, da je "sodišče prve stopnje popolnoma in pravilno ugotovilo vsa dejstva in okoliščine, od katerih je odvisna odločitev o temelju uveljavljenega odškodninskega zahtevka, le zaključek o deljeni odgovornosti, do katerega je po oceni teh dejstev prišlo, ni pravilen. Po mnenju sodišča druge stopnje sta za odločitev o temelju tožbenega zahtevka pomembni predvsem dejstvi, da je tožnik dne 4.11.1991 zahteval od tožene stranke, da mu izroči plovilo, kar pa je tožena stranka zavrnila (obe navedeni dejstvi je ugotovilo že sodišče prve stopnje in ne šele pritožbeno sodišče, kot zmotno zatrjuje revizija), dejstva, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje odločilo, da je podana tudi tožnikova soodgovornost za nastanek škode (tožnikova vednost, da tožena stranka plovila ne hrani na primeren način, neplačilo stroškov hrambe v Marini Portorož in nevložitev lastninske tožbe na izročitev plovila), pa niso odločilna, saj po presoji pritožbenega sodišča na podlagi teh dejstev ni mogoče priti do materialnopravnega zaključka o tožnikovi soodgovornosti (četrta stran razlogov odločbe sodišča druge stopnje). Vse povedano pokaže, da revizija povsem neutemeljeno zatrjuje, da je pritožbeno sodišče v nasprotju z določbami ZPP v pritožbenem postopku brez obravnave ugotavljalo nova dejstva. V postopku pred sodiščem prve stopnje že ugotovljena dejstva je namreč le drugače pravno ovrednotilo oziroma je drugače kot pa sodišče prve stopnje nekatera, že v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljena dejstva štelo za pravno odločilna, druga pa ne. Taka presoja ugotovljenih dejstev pa ne pomeni procesne kršitve, ampak uporabo materialnega prava.

Dejstvo, da je bila v posestnem sporu izdana začasna odredba, ki je toženi stranki nalagala izročitev plovila tožeči stranki, zlasti pa dejstvo, da je bila ta začasna odredba kasneje razveljavljena, za odločitev v zadevi nima tako velikega pomena, kot zatrjuje tožena stranka. Za odločitev v zadevi sta namreč odločilni predvsem dve okoliščini: - tožeča stranka je dne 4.11.1991 od tožene stranke zahtevala izročitev plovila (pri čemer ni odločilno, ali je bila ta zahteva podana na podlagi začasne odredbe, saj bi bil pravni pomen te zahteve za izročitev (vrnitev) stvari povsem enak tudi v primeru, če začasna odredba sploh ne bi bila izdana); - tožena stranka je izročitev (vrnitev) plovila odklonila; Ravnanja tožene stranke pred dnevom zavrnitve zahteve za vrnitev stvari (4.11.1991) njenemu lastniku (izročitev plovila tožeči stranki) so imela podlago v odloku, ki ga omenja tožena stranka v reviziji in niso bila protipravna. Tudi niso predmet tožbenega zahtevka. Predmet te pravde (in revizijskega preizkusa) je le vprašanje, kakšen pravni položaj je nastal za obe pravdni stranki potem, ko je tožnik dne 4.11.1991 (pa čeprav izvensodno) zahteval izročitev stvari (plovila), ki je njegova last, tožena stranka pa mu ga ni hotela izročiti oziroma je s trditvami, da ima pridržno pravico na tožnikovi stvari, izročitev pogojevala s plačilom stroškov hrambe plovila v Marini Portorož.

Dejstvo, da je tožnik lastnik plovila, ni bilo sporno. Lastnik stvari pa ima pravico imeti svojo stvar v posesti, jo uporabljati in z njo razpolagati v mejah, ki jih določa zakon. Vsak se mora vzdrževati kršitve lastninske pravice drugega (3. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR).

S tem, ko je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za izročitev (vrnitev) njegove stvari (plovila), je brez dvoma posegla v tožnikovo lastninsko pravico in s tem v upravičenja, ki jih ima lastnik stvari na podlagi 3. člena ZTLR (pravica do posesti stvari, uporabe stvari in razpolaganja z njo). Vprašanje pa seveda je, ali je bil ta poseg tožene stranke pravno dopusten. Odgovor na to vprašanje je odvisen od odgovora na nadaljnje vprašanje in sicer, ali je bil utemeljen ugovor tožene stranke, da tožniku ni dolžna izročiti njegove stvari zato, ker ima na njegovi stvari pridržno pravico. Odgovor na slednje vprašanje pa je tak, kot sta ga dali že sodišči druge in prve stopnje, tedaj negativen.

Upnik zapadle terjatve, v čigar rokah je kakšna dolžnikova stvar, jo ima pravico pridržati, dokler mu ni plačana terjatev (prvi odstavek 286. člena ZOR). Vendar pa veljajo od tega splošnega pravila tudi izjeme. Upnik namreč nima pridržne pravice, če dolžnik zahteva vrnitev stvari, ki proti njegovi volji ni več v njegovi posesti, ali če dolžnik zahteva vrnitev stvari, ki je bila izročena upniku v hrambo ali na posodo (prvi odstavek 287. člena ZOR). Do spremembe posestnega stanja na tožnikovi stvari (plovilu) je prišlo pred 4.11.1991 in proti tožnikovi volji (tožena stranka je odpeljala tožnikovo plovilo najprej v Marino Portorož nato pa na deponijo v Luciji). Tožnik je dne 4.11.1991 zahteval izročitev stvari (vrnitev stvari v neposredno posest). Ker je posest na stvari izgubil pred 4.11.1991 proti svoji volji, dne 4.11.1991 pa je postavil povsem jasno in določno (čeprav izvensodno) zahtevo za vrnitev stvari, je podan dejanski stan iz prvega odstavka 287. člena ZOR. To pa pomeni, da tožena stranka od 4.11.1991 na tožnikovi stvari ni imela več pridržne pravice. Neobstoj pridržne pravice (in zaradi tega neutemeljeno pridržanje tožnikove stvari) pa nadalje pomeni, da je bilo ravnanje tožene stranke po 4.11.1991 protipravno (poseg v tožnikovo lastninsko pravico brez pravnega temelja, ki pa se ga mora po določbi 3. člena ZTLR vsak vzdrževati). Zaradi neobstoja pridržne pravice je tožena stranka brez pravnega temelja zavrnila vrnitev stvari lastniku, s tem pa je nastal pravni položaj, kakršen je v primerih zamude dolžnika (324. člen ZOR). Kot je pravno pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje (enako glej še : Cigoj, Obligacijska razmerja, ČZ Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1978, str. 317 in Cigoj, Obligacije 1976, ČZ Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1976, str. 773), pa je posledica zamude tudi ta, da preide riziko uničenja ali poslabšanja predmeta na dolžnika (v obravnavanem primeru na toženo stranko).

Tudi dejstvo, da je zaradi neprimerne hrambe tožnikove stvari s strani tožene stranke prišlo do poslabšanja (oziroma celo propada) stvari, je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje že ugotovljeno. Ob dejstvu, da je imela tožnikovo stvar v posesti tožena stranka, ki stvari tožniku, kljub njegovi pravno povsem utemeljeni zahtevi, ni hotela izročiti (vrniti v neposredno posest), so neutemeljeni nadaljnji ugovori tožene stranke, da bi tožnik lahko zmanjšal (ali celo preprečil) nastanek škode na ta način, da bi plovilo, ki je bilo neprimerno shranjeno, kljub temu, da so mu bila na protipraven način odvzeta vsa upravičenja, ki jih kot lastnik na plovilu ima (oziroma jih je imel - pravica do posesti, uporabe in razpolaganja), lahko vzdrževal na ta način, da bi (kar nekaj let) plovilo, ki ga ni mogel uporabljati, hodil polivati z vodo, zaganjati motor, vzdrževati akumulator itd. Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji zatrjevani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (393. člen ZPP/77).

V nadaljevanju postopka bo potrebno odločiti še o višini tožbenega zahtevka in stroških celotnega postopka. Zato je revizijsko sodišče odločilo, da so revizijski stroški nadaljnji stroški postopka.