Jedro

V skladu z novejšo sodno prakso trditev v izreku prvostopenjske sodbe, da je obtoženec petnajstletnega prebežnika prevažal v prtljažnem prostoru vozila, ne predstavlja konkretizacije konkretne nevarnosti za njegovo življenje in zdravje kot kvalifikatorne okoliščine po šestem odstavku člena 308 KZ-1, pač pa le konkretizacijo abstraktne, oddaljene, hipotetične možnosti, da bi ob nepredvideni prometni situaciji prebežnik utrpel telesno škodo (abstraktna nevarnost za življenje oziroma zdravje); ta del izreka je zato drugostopenjsko sodišče izpustilo iz obtožencu očitanega kaznivega dejanja.

Izrek

I.Ob obravnavanju pritožb se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbi o krivdi spremeni tako, da se iz abstraktnega dela izreka prvostopenjske sodbe izpusti besedilo "pri tem pa jih je izpostavil nevarnosti za življenje in zdravje...", iz konkretnega dela izreka prvostopenjske sodbe pa izpusti besedilo "s čimer ga je A. A. izpostavil nevarnosti za življenje in zdravje...";

odločba o kazenski sankciji pa spremeni tako, da se obtoženemu

izrečena zaporna kazen zniža na

3 (tri) leta in 2 (dva) meseca,

stranska denarna kazen pa ob nespremenjenem dnevnem znesku 10 EUR na 150 dnevnih zneskov, to je 1.500 (tisoč petsto) EUR.

II.Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem in tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika-1 (KZ-1). Obtoženemu je na podlagi šestega odstavka 308. člena KZ-1 izreklo zaporno kazen tri leta in pet mesecev, v izrečeno zaporno kazen pa mu na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja in čas, prestan v priporu, od dne 7. 4. 2024 od 18.20 ure dalje. Obtoženemu A. A. je na podlagi šestega odstavka 308. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 izreklo stransko denarno kazen 200 dnevnih zneskov po 10 EUR, to je 2.000 EUR denarne kazni, in odločilo, da jo je obtoženi dolžan plačati v roku treh mesecev, pri čemer je določilo tudi posledice v primeru, da se izrečena stranska denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za čas štirih let ter mu na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 odvzelo mobilni telefon Iphone X določene serijske številke z vstavljeno SIM kartico. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa za nagrado in potrebnimi izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, obremenilo proračun.

2.Zoper navedeno sodbo sta vložila pritožbi obtoženi A. A. in njegov zagovornik odvetnik B. B. Obtoženi je vložil laično pritožbo, brez navedbe pritožbenih razlogov, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ter smiselno predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbenih očitkov. Zagovornik obtoženega je vložil pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbenega očitka, podrejeno pa, da mu zniža izrečeno zaporno kazen in stransko denarno kazen, oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3.Na zahtevo obtoženega je sodišče druge stopnje razpisalo sejo v skladu z določbo člena 378 ZKP. Seje sta se udeležila obtoženi (preko videokonferenčne povezave na podlagi sklepa pritožbenega senata, izdanega po členu 304 a ZKP) ter njegov zagovornik, pravilno obveščeni predstavnik tožilstva ni pristopil, kar pa ni bilo ovira za izvedbo seje. Na pritožbeni seji sta obtoženi in njegov zagovornik vztrajala pri pritožbenih razlogih, pritožbenih navedbah in pritožbenem predlogu.

4.Obtoženi je izrecno nasprotoval izvedbi pritožbene seje preko videokonference, svojega nasprotovanja pa ni konkretneje pojasnil. Ker je bil sklep o izvedbi videokonference izdan po obvestilu zaporov, da kadrovske težave onemogočajo privedbo obtoženca na sodišče, zadeva pa je priporna in zato prednostna, obtoženčeve zahteve sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati.

5.Pritožbi nista utemeljeni, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

6.Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe ter podatkov spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, jih v potrebni meri analiziralo in ocenilo ter sprejelo pravilne dejanske zaključke; ob tem, da ni kršilo določb kazenskega postopka, je upravičeno spoznalo obtoženca za krivega kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku člena 308 KZ-1. Sodišče druge stopnje pa je v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (prvi odstavek člena 383 ZKP) ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče v škodo obtoženca prekršilo kazenski zakon, zaradi česar je pritožbeni senat na podlagi pooblastila iz prvega odstavka člena 394 ZKP izpodbijano sodbo spremenil v odločbi o krivdi in odločbi o kazenski sankciji na način, kot izhaja iz izreka pritožbene odločbe, pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika pa zavrnil kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu izpodbijano sodbo potrdil (člen 391 ZKP).

K pritožbi obtoženčevega zagovornika

7.V ključnem pritožnik vztraja pri obtoženčevem zagovoru, da je v času, ko je bil z ilegalnimi migranti zaloten v vozilu, le opravljal uslugo za prijatelja C. C. in imel namen, da njegove prijatelje prepelje v hotel v Ljubljani; pri tem spregleda, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi do zagovora obtoženca konkretno in razumno ter zato prepričljivo opredelilo. Razloge prvostopenjskega sodišča, ki so v bistvenem zajeti v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točkah od 9 do 21, drugostopenjsko sodišče v celoti sprejema, saj je sodišče prve stopnje. prepričljive zaključke sprejelo potem, ko je obtoženčev zagovor ustrezno presodilo, upoštevaje podatke policije iz predkazenskega postopka, izpovedbi kot prič zaslišanih policistov D. D. in E. E., izpovedbi kot prič zaslišanih tujcev F. F. in G. G., analizo podatkov, najdenih v obtožencu zaseženem telefonskem aparatu, ter podatke Europola, kar vse je pravilno ovrednotilo in ocenilo in na tej podlagi utemeljeno ugotovilo tudi, da je obtoženi storil očitano kaznivo dejanje kot član hudodelske združbe (točka 22 obrazložitve napadene odločitve).

8.Navedeni dokazni presoji nekonkretizirano nasprotuje obtoženčev zagovornik z navedbami, da je obtoženi v našo državo prišel zaradi pridobitve novega potnega lista, tu pa potem na prošnjo C. C. prevzel prevoz njegovih prijateljev iz Azilnega doma Logatec do hotela v Ljubljani, ter zatrjevanjem, da obtoženi ni v nobeni zvezi z aktivnostmi, ki so razvidne iz podatkov na zaseženem telefonu. Pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ne sprejema, ker ne morejo spodbiti razumnih razlogov, s katerimi je svoje ugotovitve podprlo sodišče prve stopnje.

9.V zvezi z obrambnim očitkom o zmotni ugotovitvi, da je telefon z obremenilnimi podatki uporabljal obtoženi, sodišče druge stopnje poudarja prepričljive razloge prvostopenjske sodbe v točki 18 obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni mogoče sprejeti obtoženčevega zagovora v delu, ki se nanaša na uporabo tega telefona; tudi sodišče druge stopnje po pregledu spisa ugotavlja, da je obtoženi najprej navajal, da je predmetni telefon uporabljal njegov prijatelj C. C., tudi ves čas v Italiji, kjer sam ni bil, ter mu vanj pred svojim odhodom iz hotela namestil aplikacijo zaradi iskanja lokacije, kjer bi pobral njegove prijatelje, nato pa zatrjeval, da je v kritičnem obdobju bil tudi sam v Italiji in na Hrvaškem ter da mu je C. C., ki ga sicer ne pozna prav dobro, naknadno, ko je zamujal z vrnitvijo v hotel, sporočil lokacijo, kjer naj pobere njegove prijatelje, po telefonu, sam pa jo je vnesel v navigacijo na telefonu. Oceni sodišča prve stopnje, da so pametni telefoni osebna stvar ter da ni razumno, da bi nekdo tretji s tujim telefonom snemal in fotografiral, saj do teh posnetkov naknadno ne bi mogel dostopati, ob dejstvu spreminjanja obtoženčevega zagovora v pomembnem delu in upoštevanju vsebine najdenih podatkov na zaseženem telefonu ter dejstva, da je bil ta telefon zasežen prav obtožencu, ko je bil zaloten pri prevažanju ilegalnih migrantov, sodišče druge stopnje sledi in zavrača pritožnikovo stališče, da je obtoženčevemu zagovoru treba verjeti. Zato sodišče druge stopnje ne sprejema niti pritožbenih zaključkov, da ni bil obtoženi tisti, ki je določene podatke s telefona brisal in se v telefon prijavljal z imenom I. I. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenima okoliščinama in glede na pravilno ugotovitev o uporabniku aparata razumno zaključilo, da je na ta način obtoženi želel zakriti sledi kriminalne aktivnosti (točka 19 obrazložitve izpodbijane sodbe).

10.Prepričljivi so tako prvostopenjski zaključki, ki so najdenim podatkom v zaseženem telefonu pripisali za obtoženca obremenilni pomen glede njegove vpletenosti v sprovajanje prebežnikov. V točkah od 16 do 20 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo, kateri podatki so bili najdeni na telefonu, le-te pa v nadaljevanju logično povezalo z obtoženčevim zagovorom tudi v delu, ki se nanaša na osebo I. I., ter podatki Europola o policijsko in sodno ugotovljenih povezavah I. I. s prevozi ilegalnih prebežnikov. Pritožbena ugotovitev, da je sodišče prve stopnje obremenilne sklepe izvajalo na podlagi podatkov v zaseženem telefonu, za katere samo ugotavlja, da nimajo zveze z obravnavanim kaznivim dejanjem, se, upoštevaje v tej odločbi predhodno navedeno, izkazuje za neutemeljeno. V telefonu najdeni videoposnetki in fotografije, skupaj s posnetki oseb, ki na določenem področju zapuščajo vozilo, zabeleženo iskanje lokacij v Italiji in na Hrvaškem, izris določenih poti v Italijo, iskanje specifičnih koordinat in ugotovljeno brisanje določenih podatkov, tudi v aplikaciji whatsapp, ob pravilnem upoštevanju vsebine izpovedb obeh kot prič zaslišanih tujcev, ki tudi po presoji drugostopenjskega sodišča izkazujejo, da je obtoženi deloval kot pomembne dejavnik s točno določeno vlogo znotraj vnaprej s strani hudodelske združbe organizirane poti, saj so bile fotografije vozila, katerega je vozil obtoženi ob prijetju, skupaj s točno lokacijo pobiranja, posredovane določenim osebam v konkretni skupini ilegalnih migrantov pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja, prebežniki pa so tudi deponirali določen znesek pred odhodom in Turčije, ter podatkov Europola o takojšnji nadaljnji poti dveh od ilegalnih migrantov, terjajo nestrinjanje s pritožnikovo ugotovitvijo, da je sodišče prve stopnje le ugibalo o obtožencu očitanem izvršitvenem ravnanju. Sodišče prve stopnje je na podlagi predmetnih podatkov v zaseženem telefonu, pa četudi se ne nanašajo na konkretno obravnavano kaznivo dejanje, pač pa na časovno obdobje neposredno prej, ob pravilnem sinteznem vrednotenju preostalega razpoložljivega dokaznega gradiva (izpovedb prič, podatkov Europola), upravičeno presodilo, da obrambni tezi, da je obtoženi opravljal prevoz le od Azilnega doma Logatec do hotela v okviru usluge C. C., kateri mu je obljubil pomoč pri pridobitvi gruzijskega potnega lista v Sloveniji, ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje v skladu s podatki spisa sicer ni moglo izključiti, da je obtoženi v Sloveniji dejansko želel urediti (tudi) pridobitev potnega lista Gruzije, vendar ob tem razumno ocenilo, da ta možnost pomena in teže obremenilnih dokazov v ničemer ne slabi.

11.Ob tem so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo povezave med obtoženim in neznanimi organizatorji, pač pa le povezavo med skupino ilegalnih migrantov in drugimi člani hudodelske združbe. V zvezi s tem sodišče druge stopnje poudarja, kar je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, namreč da so bili določeni podatki, tudi komunikacija, z obtožencu zaseženega telefona izbrisani. Glede na vse izkazane podatke, to je zalotenje obtoženca pri vožnji prebežnikov v neposredni bližini Azilnega doma Logatec, način potovanja ilegalnih migrantov, dejstvo, da se je obtoženec znašel izven držav, s katerimi ga vežejo določene navezne okoliščine, na lokaciji v Logatcu v času, kot sta bila sporočena prehodno prebežnikom skupaj s fotografijo prav predmetnega vozila, katerega je pridobil od osebe, povezane s prevozi ilegalnih migrantov, ter vsebino podatkov na zaseženem telefonu, se izkazuje kot logičen in zato prepričljiv zaključek prvostopenjskega sodišča o obtoženčevi povezavi z drugimi člani združbe, pa tudi njegovem članstvu v njej.

12.Pritožbeni očitki, ki se nanašajo na obtoženčevo članstvo v hudodelski združbi, so neutemeljeni. Sodišče druge stopnje se v celoti pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je pravilno na stopnji gotovosti ugotovilo, da je obtoženi deloval kot voznik z vnaprej točno določeno vlogo, po tem, ko so ilegalnim migrantom njihovo pot iz Turčije proti Italiji oziroma Nemčiji že pripravili tako imenovani akviziterji kriminalnih storitev v Turčiji, organizatorji voznikov in vodičev ter vodiči in drugi vozniki. Tudi po presoji drugostopenjskega sodišča so v konkretnem primeru izkazana vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo pravilnost sklepanja, da je bil obtoženi del združitve najmanj treh oseb, ki so bile povezane zaradi izvedbe kriminalnega načrta (sprovajanja tujcev), pri čemer je določno izkazana obtoženčeva udeležba pri prevozu ilegalnih migrantov preko ozemlja Republike Slovenije kot enem izmed izvršitvenih ravnanj. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da dejanske okoliščine, vezane na konkreten prevoz, izkazujejo dobro organizacijo in vnaprejšnjo pripravo tudi obtoženega, kar potrjujejo obremenilni podatki v zaseženem telefonu; sodišče prve stopnje je upravičeno izpostavilo, da ti podatki dokazujejo močno povezavo obtoženca z organiziranim sprovajanjem ilegalnih prebežnikov. Pritožbene navedbe tudi v tem delu ostajajo na ravni nestrinjanja z dokazno presojo sodišča prve stopnje in jih sodišče druge stopnje zavrača kot neutemeljene; pri tem izpostavlja, da se pritožnik, izven podatkov na zaseženem telefonu, do določenih delov obremenilnega dokaznega gradiva sploh ne opredeli (na primer do zagovorno izkazane povezave obtoženca z lokacijo nahajanja I. I. in njegovega vozila na Hrvaškem; do podatkov Europola glede I. I. in nadaljnje poti dveh ilegalnih prebežnikov).

13.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da glede obremenilnih podatkov v zaseženem telefonu obtoženi ni bil podrobneje izprašan, sodišče druge stopnje poudarja, da so bili obtožencu ob pričetku glavne obravnave dani ustrezni pravni pouki; med drugim je bil opozorjen, naj pazljivo spremlja potek glavne obravnave, da ima pravico navajati dejstva, ki so v korist njegovi obrambi, ter pravico do postavljanja vprašanj in pripomb v dokaznem postopku. Sodišče prve stopnje je v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe v skladu s spisom povzelo potek dokaznega postopka ter ob tem tudi ugotovilo, da je obtoženi samovoljno zapustil sobo v ZPKZ, iz katere se je izvajala videokonferenca, in sicer med podajo zaključne besede tožilstva. Navedeno pomeni, da je bil obtoženi seznanjen z vsemi svojimi procesnimi pravicami in je imel vse možnosti, da jih izkoristi, ter da jih tudi je, vendar v željenem obsegu; sodišče druge stopnje izpostavlja, da obtoženega k aktivnemu izvajanju obrambe ni dopustno prisiljevati. Kot neutemeljeni se zato izkazujejo pritožnikovi očitki, da o določenih delih obremenilnega gradiva obtoženi ni mogel podati svojih pripomb oziroma predlagati dokazov.

14.Pritožnik brezuspešno skuša izpodbiti tudi prepričljive zaključke sodišča prve stopnje v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe, kateri se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje in poudarja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo način izkazanega ravnanja obtoženca v kritičnem času na kritičnem kraju, njegovo predhodno ravnanje, kot ga dokazujejo podatki na zaseženem telefonu, in neprepričljivost zagovora. Upoštevaje vse navedeno tudi po oceni pritožbenega senata ni nobenega dvoma, da je podana krivda obtoženca za storitev očitanega kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku člena 308 KZ-1, s kvalifikatorno okoliščino obtoženčevega članstva v hudodelski združbi. Tudi v tem delu se izkazujejo pritožbene navedbe kot nekonkretizirane, saj v ključnem ne presežejo zatrjevanje zagovornika, da krivde obtoženca tožilstvu ni uspelo dokazati.

K pritožbi obtoženca

15.Pritožbene navedbe obtoženca predstavljajo z ničemer podprto kritiko prvostopenjskega postopanja; na take navedbe sodišče druge stopnje določno ne more odgovoriti. Obtoženi v svoji pritožbi tako vztraja pri stališču, da je bil obsojen brez dokazov, ob čemer ponavlja svoj zagovor, hkrati pa izraža nezadovoljstvo z načinom sojenja na sodišču prve stopnje, pri čemer pa navedenega ne konkretizira, razen s trditvijo o diskriminatornem obravnavanju, niti v delu, ki se nanaša na domnevno nepravilno tolmačenje.

16.V zvezi s pritožbo obtoženca sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je v času potem, ko je bil spis v navedeni zadevi že predložen pritožbenemu sodišču, le-to prejemalo številne obtoženčeve dopise, kateri so bili po odredbi sodnice poročevalke prevedeni. Ugotovljeno je bilo, da obtoženi ponavlja svoje videnje prvostopenjskega sojenja, pri čemer njegovo nestrinjanje ostaja na ravni načelnega zatrjevanja, da je bil obsojen brez dokazov in le zaradi svoje vere, da ni kriv in da ni kriminalec in da se bo obrnil na višje sodne instance. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da ima v skladu z Ustavo Republike Slovenije obtoženi pravico obrniti se tako na višje instance rednega sodstva kot tudi na Ustavno sodišče RS in Evropsko sodišče za človekove pravice. Pri tem pa ob nekonkretiziranih pritožbenih navedbah sodišče druge stopnje k svoji opredelitvi do pritožbe obtoženčevega zagovornika nima kaj dodati.

17.Sodišče druge stopnje glede na vsebino obtoženčeve pritožbe vendarle opozarja na točko 4 obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri se je sodišče prve stopnje opredelilo do že očitno v prvostopenjskem postopku izraženega nezadovoljstva obtoženca s tolmačenjem; tega dela sodbe pa pritožnik konkretno ne napada.

Preizkus po uradni dolžnosti

18.Zagovornik obtoženca v pritožbi nekonkretizirano napada višino izrečene zaporne kazni in izrečene stranske denarne kazni. V okviru presoje glede na določbo člena 386 ZKP sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri izreku odločbe o kazenski sankciji (zaporne kazni , stranskih kazni - denarne kazni in izgona tujca iz države, varnostnega ukrepa), pravilno ocenilo, izhajajoč iz predpisanega kaznovalnega okvira, pomen in težo okoliščin izvršitve očitanega kaznivega dejanja, dejstva, da je obtoženi kot tujec zlorabil ozemlje naše države za storitev kaznivega dejanja, ter obteževalnih okoliščin in obtoženčeve nekaznovanosti in v skladu z vsem navedenim izreklo zaporno kazen v višini tri leta in pet mesecev, upoštevaje pravilno ugotovljene premoženjske razmere pa določilo tudi ustrezen dnevni znesek v zvezi s stransko denarno kaznijo;.upravičeno je presodilo, da so izpolnjeni formalni in materialni pogoji za izrek stranske kazni izgona tujca iz države za čas štirih let ter po kriterijih legitimnosti, primernosti, neogibnosti ter sorazmernosti v ožjem smislu obtožencu odvzelo mobilni telefon (točke 26 do 31 obrazložitve izpodbijane sodbe).

19.Sodišče prve stopnje je v navedenih delih pravilno upoštevalo pomen abstraktne in konkretne teže kaznivega dejanja, kot ga je ugotovilo v nepravnomočni sodbi, in upravičeno zaključilo, da je obtoženi na ta način grobo posegel v javni red in mir naše države, in to zaradi izboljšanja lastnega materialnega položaja in ne glede na stisko ilegalnih prebežnikov. Sodišče prve stopnje je kljub obtoženčevi dosedanji nekaznovanosti, ob ustreznem vrednotenju teže kaznivega dejanja in spremljajočih okoliščin izvršitve, obtožencu izreklo primerno in pravično zaporno kazen, glede na njegove premoženjske razmere, katere je spisovno skladno opredelilo v točki 29 obrazložitve izpodbijane sodbe, pa tudi primerno in pravično stransko denarno kazen s primernim plačilnim rokom. Utemeljeno je sklepalo, upoštevaje okoliščine izvršitve ugotovljenega kaznivega dejanja, na take osebne okoliščine obtoženca, da predstavljajo podlago za izrek stranske kazni izgona tujca iz države za čas štirih let; obtoženi je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zlorabil ozemlje naše države za storitev hudega kaznivega dejanja, ki grobo posega v varovano dobrino, pri čemer ni izkazal nobene empatije do stiske prebežnikov. Upoštevaje ugotovitve pri pregledu obtožencu zaseženega telefona pa se izkazuje kot utemeljen tudi izrek varnostnega ukrepa.

20.Pritožbene navedbe zagovornika obtoženca in obtoženca so tako neutemeljene; je pa sodišče druge stopnje ob preizkusu prvostopenjske odločitve po uradni dolžnosti ugotovilo kršitev zakona v obtoženčevo škodo (2. točka prvega odstavka člena 383 ZKP) in zato poseglo v odločbo o krivdi tako, da je iz očitka izpustilo trditev o povzročitvi konkretne nevarnosti za zdravje in življenje ilegalnega prebežnika kot kvalifikatorni okoliščini, v posledici zmanjšane kriminalne količine, ob nespremenjeni pravni kvalifikaciji, pa na podlagi v prvostopenjskem postopku pravilno ugotovljenih in ustrezno ovrednotenih okoliščin poseglo tudi v odločbo o kazenski sankciji z znižanjem izrečene zaporne in stranske denarne kazni.

21.V skladu z novejšo sodno prakso trditev v izreku prvostopenjske sodbe, da je obtoženec petnajstletnega prebežnika prevažal v prtljažnem prostoru vozila, ne predstavlja konkretizacije konkretne nevarnosti za njegovo življenje in zdravje kot kvalifikatorne okoliščine po šestem odstavku člena 308 KZ-1, pač pa le konkretizacijo abstraktne, oddaljene, hipotetične možnosti, da bi ob nepredvideni prometni situaciji prebežnik utrpel telesno škodo (abstraktna nevarnost za življenje oziroma zdravje); ta del izreka je zato drugostopenjsko sodišče izpustilo iz obtožencu očitanega kaznivega dejanja. Ker je na ta način zmanjšana kriminalna količina, je sodišče druge stopnje, upoštevaje predpisan kaznovalni okvir, pravilno ugotovljene okoliščine storitve očitanega kaznivega dejanja (izkoriščanje stiske tujcev zaradi pridobitve lastne finančne koristi; predhodna priprava na storitev kaznivega dejanja; stopnja organiziranosti hudodelske združbe, katere član je bil obtoženi; vztrajnost obtoženca glede na oddaljenost naše države od njegove izhodiščne destinacije) ter obtoženčevo nekaznovanost, znižalo izrečeno zaporno kazen na tri leta in dva meseca ter število dnevnih zneskov, v zvezi s stransko denarno kaznijo, na 150, kar znese obveznost plačila 1.500,00 EUR. Ker zmanjšanje kriminalne količine ni ključno pri presoji potrebnosti izreka stranske kazni izgona tujca iz države za čas štirih let ter odvzema mobilnega telefona, v ta del sodišče druge stopnje ni poseglo s spremembo.

22.Ker je bilo s pritožbeno odločbo deloma odločeno v korist obtoženca, obveznost plačila sodne takse ni nastopila kljub zavrnitvi obeh pritožb kot neutemeljenih (določba drugega odstavka člena 98 ZKP).

-------------------------------

1 Posebej glede na obtoženčevo pojasnilo, da C. C. ne pozna dobro. 2 Sodišče prve stopnje je upravičeno zlasti poudarilo, da je bil C. C. zabeležen kot eden od stikov, ob tem pa tudi, da so bili na telefonu zaznani obremenilni podatki v zvezi s sprovajanjem ilegalnih prebežnikov neposredno pred storitvijo očitanega kaznivega dejanja (policistova prepoznava 6 državljanov Sirije na videoposnetku, pri čemer so bili ti predhodno, dne 30.3.2024, že obravnavani in nastanjeni v Azilni dom Logatec, katerega pa so samovoljno zapustili dan pred obravnavanim kaznivim dejanjem;). 3 Pri čemer je, glede na obrazloženo v nadaljevanju, napačno upoštevalo dve kvalifikatorni okoliščini. 4 Sodba VS RS I Ips 43513/2022, z dne 13.6.2024.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 308, 308/3, 308/6 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 383, 383/1, 383/1-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.