Jedro

Če oseba izkaže pravni interes, ji gre položaj stranke v postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. Pritožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) v ponovnem postopku odpravilo odločbo tožene stranke z dne 26.9.2000, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke proti sklepu Upravne enote I. z dne 19.7.2000. Z omenjenim sklepom je organ prve stopnje odločil, da se v upravno-gradbeni zadevi izdaje lokacijskega dovoljenja za gradnjo poslovno-stanovanjsko-turističnih objektov in raziskovalnih vrtin za termalno vodo investitorju TPC L. d.o.o. I., Republiki Sloveniji, Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS, Ljubljana, ne prizna lastnost stranke in s tem pravica do sodelovanja kot stranka v postopku, zato se mu lokacijsko dovoljenje z dne 9.6.2000, ne vroči. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (v skladu z napotki sklepa pritožbenega sodišča, št. I Up 426/2001-6 z dne 13.4.2005) navaja, da je bila z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-281/00 z dne 18.4.2002 (Uradni list RS, št. 39/2002 z dne 6.5.2002) razveljavljena materialnopravna podlaga, na podlagi katere je bila tožeči stranki zavrnjena upravičenost do sodelovanja v lokacijskem postopku zaradi takrat neizkazanega lastništva zemljišč. Zato bo morala tožena stranka v ponovnem postopku ugotoviti, ali na podlagi pravilne materialnopravne podlage tožnici pripada status stranke v omenjenem postopku oziroma ugotoviti, ali izkazuje upravičenost biti stranka v postopku glede na lastništvo spornih zemljišč.

Pritožnica TPC L. d.o.o. I. (stranka z interesom) vlaga pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ravnalo v skladu s sklepom pritožbenega sodišča, opr. št. I Up 426/2001 z dne 13.4.2005, saj v novem sojenju ni ugotavljalo, ali tožeči stranki glede na pravilno materialnopravno podlago gre položaj stranke v postopku pridobivanja lokacijskega dovoljenja. Neupravičeno je tudi razširjalo napotke iz omenjenega sklepa tako, da je toženi stranki naložilo, da mora v ponovljenem postopku ugotavljati, ali tožnica izkazuje upravičenost biti stranka v postopku glede na lastništvo spornih nepremičnin, česar pa pritožbeno sodišče v omenjenem sklepu ni zapisalo. Pritožnica je v postopku izkazala veljavni naslov in pridobitni način za sporne parcele. Tožeča stranka ves čas postopka ni izkazala niti najmanjše verjetnosti, da ji gre lastninska pravica na spornih nepremičninah. Pravo naj bi dajalo varstvo le tistemu, ki pravico utemeljeno izkaže, ne pa upniku, ki za svoje pravice ne skrbi. Pa tudi sicer odločitev tožene stranke ne temelji na materialnopravni podlagi, ki bi bila z odločitvijo ustavnega sodišča odpravljena oziroma razveljavljena. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbo tožeče stranke zavrne ter ji naloži plačilo pritožbenih stroškov oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo v ponovnem postopku. Po presoji pritožbenega sodišča je v zadevi pravilno odločilo in svojo odločitev, glede na napotke v sklepu, opr. št. I Up 426/2001-6 z dne 13.4.2005, tudi pravilno utemeljilo.

Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku upoštevalo ugotovitev pritožbenega sodišča v že omenjenem sklepu z dne 13.4.2005, da je bila podlaga za odločitev upravnih organov, to je Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in družbenega plana Občine I. za obdobje 1986 - 1990 - 2000 (območje Livade - 1999) (Uradne objave Občine Izola, št. 9/99) in Odlok o zazidalnem načrtu Livade II (Uradne objave Občine I., št. 10/99) z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-281/00 z dne 18.4.2002 (Uradni list RS, št. 39/02), razveljavljena oziroma odpravljena. Na podlagi omenjene ugotovitve je pravilo sklepalo, da je bila s tem odpravljena podlaga, na podlagi katere je bila tožeči stranki zavrnjena upravičenost do sodelovanja v lokacijskem postopku zaradi takrat neizkazanega lastništva zemljišč ter da je pravno stanje sedaj, ne glede na takratno zemljiškoknjižno stanje, drugačno. Zato je pravilno odločilo, ko je tožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Glede na odpravljeno pravno podlago so pravilna tudi njegova stališča, da bo treba v ponovnem odločanju na podlagi pravilne materialnopravne podlage ugotoviti, ali tožeči stranki pripada status stranke v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja oziroma ugotoviti, ali izkazuje upravičenost biti stranka v postopku glede na lastništvo spornih zemljišč.

Sodnik je pri uporabi prava neodvisen tudi v razmerju do sodišča višje stopnje, ki je v konkretni zadevi že izrazilo svoje pravno mnenje (2. odstavek 11. člena Zakona o sodiščih, UPB, Uradni list RS, št. 23/05 z dne 10.3.2005). Zato pritožbeni ugovori, da naj bi sodišče prve stopnje neupravičeno razširjalo napotke iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 426/2001 z dne 13.4.2005, niso utemeljeni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo stranke z interesom zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 73. člena ZUS.