Jedro

Dejanska podlaga sodbe je bila ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje zahtevanega pogoja - aktivnega znanja slovenskega jezika - za ohranitev delovnega razmerja v organih carinske službe. Njegova obveznost po drugem odstavku 40. člena Zakona o carinski službi je bila pridobitev pisnega dokaza, da aktivno obvlada slovenski jezik. Ta dokaz je moral pridobiti do 25.6.1993, če je hotel še naprej ostati zaposlen v državnem organu. Ob ugotovitvi, da tožnik predpisanega pogoja aktivnega znanja slovenskega jezika ne izpolnjuje, je bila odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožnikovo neznanje slovenskega jezika nima nobene zveze z njegovo invalidnostjo, zato tožena stranka ni bila dolžna te okoliščine upoštevati pri iskanju ustreznega dela za tožnika kot invalida in mu zaradi tega ponujati zaposlitve na delovnem mestu, na katerem se znanje slovenščine ne zahteva.

Izrek

Reviziji se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev dokončnega sklepa tožene stranke, na podlagi katerega mu je zaradi neizpolnjevanja predpisanih pogojev, prenehalo delovno razmerje. Zavrnilo je tudi njegov reintegracijski in denarne zahtevke. Ugotovilo je, da je bil tožnik na podlagi pravnomočne sodne odločbe pozvan nazaj na delo. Ob tem je bil tudi pozvan, da predloži potrdilo o aktivnem znanju slovenskega jezika, ki je predpisan kot pogoj za opravljanje dela carinika. Tudi za delovna mesta, na katera bi bil tožnik kot invalid III. kategorije lahko razporejen, je predpisan enak pogoj.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo. Tožnik bi si moral sam pridobiti potrdilo o aktivnem znanju slovenskega jezika, ki je pogoj ne samo za sklenitev, ampak tudi za ohranitev zaposlitve. Tako potrdilo so morali pridobiti vsi delavci, ki so z uveljavitvijo Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 1/91 in nasl. - ZCS) postali delavci Republiške carinske uprave, saj bi jim v nasprotnem primeru delovno razmerje prenehalo na isti podlagi kot tožniku.

Zoper pravnomočno sodbo sodišče druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistven kršitve določb pravdnega postopka. Nasprotje med razlogi sodbe o bistvenih okoliščinah naj bi bilo v stališču, da tožena stranka ni bila dolžna iskati delovnega mesta, kjer se ne zahteva aktivno znanje slovenskega jezika. S tem sodišče ugotavlja, da se ta pogoj ne zahteva za vsa delovna mesta pri toženi stranki. Z utemeljitvijo, da bi moral tožnik za ohranitev zaposlitve predložiti potrdilo o aktivnem znanju slovenskega jezika, pa je sodišče napačno uporabilo določbe ZCS. Določba 40. člena ZCS se namreč ne nanaša na vse zaposlene, temveč le na tiste, ki so to postali na podlagi 37. člena ZCS. Za te Pravilnik o strokovnem izpitu in izobraževanju delavcev v organih carinske službe (Uradni list RS, št. 5/92 - Pravilnik) določa izjemo, da velja le za delavce, ki opravljajo delo v okviru temeljne dejavnosti carinske službe. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo tudi v zvezi z vprašanjem obveznosti tožene stranke glede na odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, po kateri tožnik za svoje delo carinika ni več zmožen in se mu priznava pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu. Tožnik je bil torej na čakanju na razporeditev po odločbi Zavoda, ne pa razporejen na delovno mesto carinika, zato mu zaradi neizpolnjevanja pogojev za to delovno mesto ni moglo prenehati delovno razmerje.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred začetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP (1977)).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP (1977) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru navaja, da je tožniku našla delovno mesto carinika, ki bi ga lahko opravljal v skladu s svojo preostalo delovno zmožnostjo, vendar tožnik pogoja aktivnega znanja slovenskega jezika, predpisanega tudi za to delovno mesto, ni izpolnil. Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP (1977) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) ni ugotovilo.

Smiselno zatrjevana bistvena kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) ni podana. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in med temi razlogi ni nasprotja, zato jo je mogoče preizkusiti. Zgolj dejstvo, da se tožena stranka s temi razlogi oziroma dokazno oceno sodišča ne strinja, še ne pomeni, da je sodba formalno pomanjkljiva.

Zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP (1977) ni dovoljen revizijski razlog, zato ni mogoče upoštevati tistih navedb v reviziji, ki se nanašajo na dokazno oceno sodišča o izvedenih dokazih. Dejanska podlaga sodbe, na katero je vezano tudi revizijsko sodišče, je bila ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje zahtevanega pogoja - aktivnega znanja slovenskega jezika - za ohranitev delovnega razmerja v organih carinske službe.

Pri tem je treba upoštevati, da sporno razmerje izvira iz ureditve prevzema delavcev nekdanje carinske službe SFRJ v Republiško carinsko upravo po 37. členu ZCS. V prehodnih določbah je ZCS predpisal način in postopke uskladitve oziroma prilagoditve pogojev, ki so jih morali ti delavci izpolnjevati kot delavci bivše zvezne države, na pogoje, ki jih za zaposlene v svojih organih predpisuje Republika Slovenija. Med drugim je bil v 40. členu urejen postopek, po katerem so delavci lahko izpolnili pogoj znanja slovenskega jezika. Ta pogoj kot splošni pogoj za zaposlitev v državnih organih določa drugi odstavek 4. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 in nasl. - ZDDO), po katerem se zahteva aktivno znanje slovenskega jezika za tiste zaposlene, ki opravljajo delo neposredno s strankami.

ZCS je v prvem in drugem odstavku 40. člena prevzetim delavcem, ki ne obvladajo slovenskega jezika, postavil dva pogoja: v roku šestih mescev po uveljavitvi zakona se mora naučiti slovenskega jezika tako, da bo lahko vodil carinski postopek v slovenskem jeziku, in, kolikor slovenskega jezika ne obvlada aktivno, mora v roku dveh let od uveljavitve zakona predložiti dokaz, da izpolnjuje ta pogoj.

Izpolnjevanje prvega pogoja se je preverjalo po postopku, ki ga je na podlagi zakonskega pooblastila predpisal direktor Republiške carinske uprave s Pravilnikom. Za tiste delavce, ki so osnovno ali srednje izobraževanje zaključili v slovenskem jeziku se šteje, da slovenski jezik obvladajo, za druge pa je določeno preverjanje znanja pri ustrezni izobraževalni organizaciji. Organizacija tečajev, preverjanja in stroški, povezani s tem, gredo v breme Republiške carinske uprave. V tem delu gre za prehodno ureditev, ki omogoča prevzetim delavcem nadaljevanje dotedanjega dela v okviru temeljne dejavnosti carinske službe, če vsaj do neke minimalne stopnje obvladajo slovenski jezik. V skladu s tem so določene tudi posledice neizpolnitve zahtevanega pogoja: razporeditev na drugo ustrezno delovno mesto, in šele če takega delovnega mesta ni, lahko sledi prenehanje delovnega razmerja. Po odločitvi Ustavnega sodišča (sklep št. U-I-49/92 z dne 5.11.1992) je ureditev v Pravilniku v okviru zakonskih pooblastil, samo določanje pogojev glede jezika, pa ni bilo predmet presoje skladnosti z Ustavo.

Če je šlo v prvem primeru za ureditev prevzema delavcev in ureditev prehodnega obdobja, gre v drugem primeru za vprašanje ugotavljanja, ali prevzeti delavci (še) izpolnjujejo pogoje za opravljanje dela v državnem organu. Pri tem so bili predpisani roki, v katerih morajo zaposleni izpolniti predpisane pogoje oziroma določeno, v katerih primerih se šteje, da predpisane pogoje izpolnjujejo (38. in 39. člen glede strokovne izobrazbe in strokovnih izpitov, drugi in tretji odstavek 40. člena pa glede jezika). ZDDO v drugem odstavku 4. člena predpisuje aktivno znanje slovenskega jezika za tiste delavce v državnih organih, ki opravljajo neposredno delo s strankami. Tak pogoj na podlagi prvega odstavka 16. člena ZCS velja tudi za zaposlene v Republiški carinski upravi. ZCS je v petem odstavku 40. člena kot sankcijo za neizpolnitev pogoja aktivnega znanja slovenskega jezika v danem roku, predpisal prenehanje delovnega razmerja.

Tožnik že prvega pogoja ni izpolnil - preverjanja znanja slovenskega jezika ni uspešno opravil. Odločitev tožene stranke, da mu zaradi tega (in ker drugega dela zanj ni bilo) delovno razmerje preneha, je sodišče razveljavilo (odločba Sodišča združenega dela v Kopru št. S 343/92 z dne 14.10.1993, potrjena z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 630/94 z dne 19.1.1995), ker preizkus znanja ni bil opravljen pri za to pooblaščeni izobraževalni organizaciji. Posledično je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo. Tožena stranka je svojo obveznost iz pravnomočne sodne odločbe v tem delu izpolnila. S tem je bilo za tožnika (in seveda tudi za toženo stranko) vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred sprejemom sklepov o prenehanju delovnega razmerja.

Položaj tožnika je moral biti enak, kot če bi bil ves čas v delovnem razmerju - tako glede pravic kot glede obveznosti. Njegova obveznost po drugem odstavku 40. člena ZCS je bila pridobitev pisnega dokaza, da aktivno obvlada slovenski jezik. Ta dokaz je moral pridobiti do 25.6.1993, če je hotel še naprej ostati zaposlen v državnem organu. Ob ugotovitvi, da tožnik predpisanega pogoja aktivnega znanja slovenskega jezika ne izpolnjuje, je bila odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Glede na obveznosti iz zgoraj navedene pravnomočne sodne odločbe, tudi ni bila potrebna nobena razporeditev tožnika, saj je bil pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja že razporejen na delovno mesto carinika.

Ugotovljena invalidnost tožnika, torej njegova spremenjena delovna zmožnost za delo carinika, je dodatna okoliščina, ki nalaga toženi stranki neko novo, dodatno obveznost. Ne spreminja oziroma izključuje pa obveznosti tožnika, da izpolni tiste pogoje, ki so predpisani za zasedbo ustreznega delovnega mesta. Prehodna določba drugega odstavka 40. člena ZCS je bila namreč posebna ugodnost za prevzete delavce: kljub temu, da enega od predpisanih pogojev ne izpolnjujejo, so lahko največ dve leti še opravljali isto delo, vnaprej pa le, če so izpolnili manjkajoči pogoj. V dvoletnem prehodnem obdobju je lahko prišlo do razporeditve na drugo delovno mesto iz kateregakoli zakonitega razloga. Razporeditev na obveznost izpolnitve pogoja znanja jezika vpliva le, če na novem delovnem mestu ta pogoj ni več predpisan. Kolikor pa je, ostane delavčeva obveznost nespremenjena. To velja tudi v primeru razporejanja delovnega invalida na drugo ustrezno delo. Če je tudi za delo, ki ustreza tožnikovi preostali delovni zmožnosti oziroma omejitvam pri opravljanju dela, predpisan pogoj znanja jezika, bi moral tožnik sam še vedno pridobiti dokaz, da ta pogoj izpolnjuje. Tožnikovo neznanje slovenskega jezika nima nobene zveze z njegovo invalidnostjo. Zato tožena stranka ni bila dolžna te okoliščine upoštevati pri iskanju ustreznega dela za tožnika kot invalida in mu zaradi tega ponujati zaposlitve na delovnem mestu, na katerem se znanje slovenščine ne zahteva.

Ker zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana in ker je tudi po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba materialnopravno pravilna, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP (1977)).

Sodišče je določbe ZPP (1977) uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/94).