Jedro

Tožnica je zatrjevala, da je bila s prvim tožencem soposestnica nepremičnin in da je bila v dotedanjem načinu izvrševanja soposesti motena. Ker je sodišče pri presoji o obstoju zatrjevanega motenja izhajalo iz lastnosti izključne posesti in ne soposesti, je zmotno uporabilo materialno pravo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, (1) da sta toženca motila mirno posest tožnice, ko ji do 15. 6. 2011 oziroma 4. 7. 2011 nista sporočila, da lahko v vsaj enem od predlaganih datumov koristi osebno služnost rabe počitniške hiše parc. št. 296/4 in sadovnjaka parc. št. 296/2, obe k.o. X, niti ji nista pustila ključev počitniške hiše in vrtnih vrat v K., (2) da morata toženca v 8 dneh v K. pustiti duplikat ključev vhodnih in vrtnih vrat počitniške hiše na parc. št. 296/4 in 296/2, k.o. X in (3) se v bodoče vzdržati takšnih in podobnih ravnanj, saj jima bo v nasprotnem primeru izrečena denarna kazen. Obenem je odločilo, da mora tožnica tožencema povrniti 324,53 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da zadevo vrne v novo odločanje. Navaja, da je sklep nepravilen in nezakonit. V konkretni zadevi bi bilo treba upoštevati tudi pravico do posesti, katere vsebina določa obseg in način izvrševanja posesti ter opredeljuje razmerje imetnika pravice do same stvari. Tožnica je v skladu s pogodbo o ustanovitvi osebne služnosti posest nepremičnin izvrševala dva dni na mesec, pri čemer sta se stranki o točnem terminu dogovarjali sproti. Bistvo dogovora ni bilo v dovolitvi tožencev, da tožnici omogočita uporabo nepremičnin, kot to zmotno in glede na neizveden dokazni postopek preuranjeno zaključuje sodišče. Šlo je izključno za dogovor načina uporabe nepremičnin, ki jih stranki nista mogli uporabljati hkrati. Takšni dogovori so nujno potrebni glede uporabe velikega dela stvari, za katere je že samo po sebi umevno, da hkrati na njih več oseb ne more izvrševati neposrednih oblastvenih dejanj. V takšnih primerih je uporaba enega posestnika nujno odvisna tudi od voljnega ravnanja drugega posestnika. Drugačna argumentacija sodišča glede dostopnosti stvari posestniku je zmotna in je pri soposesti v pomembnem številu primerov nesprejemljiva. Iz enakih razlogov so zmotni tudi razlogi izpodbijanega sklepa glede neobstoja izključnosti posesti. Tožnica je v tej pravdi zahtevala od tožencev spoštovanje dosedanjega načina izvrševanja (so)posesti, vendar sodišče teh dejstev zaradi neizvedbe dokazov ni ugotavljalo. Sodišče je hkrati zmotno uporabilo materialno pravo, bistveno kršilo določbe postopka in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

3. Pritožba je bila vročena tožencema, ki sta nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Kasneje sta predložila še sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4230/2011 z dne 27. 6. 2012. Ker je bila izdana po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje in tudi po poteku roka za pritožbo, je pri odločanju o pritožbi ni mogoče upoštevati.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek z utemeljitvijo, da tožnica ni dokazala posesti počitniške hiše in sadovnjaka, ker zatrjevani način uporabe ne izpolnjuje kriterijev dostopnosti in izključujočnosti kot temeljnih elementov posesti v smislu 24. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Tako je sodišče zaključilo po tem, ko je ugotovilo, da uporaba spornih nepremičnin ni bila izključno odvisna od tožničine volje, temveč je bila mogoča le, če jo je s svojim ravnanjem oziroma dovoljenjem dopustil prvi toženec.

6. Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava je utemeljen. Tožnica je v tožbi zatrjevala izvrševanje dejanske oblasti na nepremičninah tožencev, ki ustreza vsebini njene služnostne pravice. Navedla je, da je v skladu s pogodbo o ustanovitvi osebne služnosti uporabljala počitniško hišo in sadovnjak dva dni v mesecu in da je predhodno obvestila prvega toženca o terminu, v katerem je nameravala koristiti nepremičnine, toženec pa ji je potrdil, da v tem terminu nepremičnin ne bo koristil sam in ji pustil ključe počitniške hiše. Tožnica je torej zatrjevala, da je bila s prvim tožencem soposestnica spornih nepremičnin in da je bila v dotedanjem načinu izvrševanja soposesti motena.

7. Pravno podlago za odločitev o zahtevku tako predstavljajo določbe SPZ o varstvu soposesti (24. člen SPZ v zvezi s 25. in 35. členom SPZ). V členu 35 SPZ je izrecno določeno, da se v razmerju med več posestniki iste stvari šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti.

8. Toženkine navedbe niso bile ovrednotene z vidika navedene zakonske določbe. Sodišče je namreč materialnopravno zmotno presojalo, ali je imela tožnica počitniško hišo in sadovnjak v izključni posesti. Nosilni razlog izpodbijane odločitve je, da mora imeti posestnik kadarkoli možnost prosto uporabljati stvar, neodvisno od ravnanja drugih oseb (kriterij dostopnosti) in da te možnosti tožnica ni imela. Takšna neomejena oblast nad stvarjo je atribut izključne posesti, medtem ko je pri soposesti izvajanje posesti enega soposestnika po naravi stvari odvisno tudi od izvajanja posesti drugih soposestnikov. Ker sodišče prve stopnje pri presoji o obstoju zatrjevanega motenja ni izhajalo iz lastnosti soposesti, se ni opredelilo o dokazanosti trditev o obstoju soposesti in o načinu njenega izvrševanja do zatrjevanega motenja. Kot pravilno opozarja pritožba, sodišče tudi zmotno oziroma preuranjeno zaključuje, da je bila uporaba spornih nepremičnin tožnice odvisna od dovoljenja prvega toženca. Tožnica take uporabe ni zatrjevala, sodišče pa v tej zvezi tudi ni izvajalo dokazov.

9. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena v zvezi s 355. členom Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče izvesti predlagane dokaze v zvezi z zatrjevanim izvrševanjem soposesti, razen če se bo pokazalo, da ni podana katera od drugih predpostavk, katerih obstoj je bil v pravdi sporen, pa so potrebne za morebitno ugoditev zahtevku. Ker je ostal nerazjasnjen obsežen in pomemben sklop odločilnih dejstev, pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti ugotovljene kršitve. Ugotavljanje teh dejstev na pritožbeni stopnji bi lahko pravdni stranki prikrajšalo v pravici do pritožbe.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.