Jedro

Če so izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe zaradi molka tožene stranke in je tožba upravičena, ji sodišče prve stopnje v upravnem sporu ugodi in pod pogoji iz 1. oziroma 5. odstavka 61. člena ZUS samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen akt naj izda. Prvostopno sodišče je torej odločilo pravilno in zakonito, ko je toženi stranki naložilo, naj v zadevi odloči v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožnikovi tožbi in toženi stranki naložilo, da odloči o tožnikovem stalnem prebivanju v Republiki Sloveniji pred dnem 12.10.2001; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS zavrnilo tožnikovo zahtevo za povračilo stroškov postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa je prvostopno sodišče navedlo, da so izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa, določene v 26. členu ZUS. Ugotovilo je tudi, da so glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-246/02-28 z dne 3.4.2003 (v nadaljevanju: odločba US), izpolnjeni tudi pogoji, da bi morala tožena stranka na podlagi 8. točke izreka navedene odločbe US po uradni dolžnosti tožniku izdati dopolnilno odločbo k že izdani upravni odločbi o dovolitvi stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji v smislu 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), če izpolnjuje vsebinske pogoje, ki so določeni v navedeni odločbi US. Ker tega tožena stranka še ni storila, ji je to naložilo prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo. Pri tem jo je opozorilo, da mora oceniti tudi, v kolikšni meri bo na vsebino njene odločitve vplivala sodba prvostopnega sodišča v zadevi, opr. št. U 482/2000 z dne 23.10.2002, s katero je bila odpravljena odločba tožene stranke z dne 8.3.1994 o zavrnitvi tožnikove prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu RS (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I). Pojasnilo je tudi, da o zadevi ni odločalo samo, ker da podatki v upravnem spisu ne dajejo zadostne podlage za odločitev, prav tako pa niso izpolnjeni pogoji, ki so za to določeni v 1. odstavku 61. člena ZUS. Sodišče je zahtevo tožnika za povrnitev stroškov postopka zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, saj je bilo tudi v tem primeru odločeno le o zakonitosti odločbe oziroma dejanja upravnega organa. Navedlo je tudi, da kolikor tožnik meni, da je določba 23. člena ZUS protiustavna, lahko v skladu s 156. členom Ustave Republike Slovenije sam sproži postopek ocene ustavnosti 23. člena ZUS pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije.

Zoper obravnavano sodbo in sklep se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje ni sprejelo tožbenega predloga, da naj odloča v skladu s 5. odstavkom 61. člena ZUS. Ta predlog je prvostopno sodišče zavrnilo z enim samim pavšalnim stavkom brez vseh argumentov. Takšno argumentiranje pa jemlje stranki pravico do učinkovite pritožbe in pomeni zelo hudo kršitev pravil postopka, to je hkrati zakonskih (po Zakonu o pravdnem postopku) in ustavnih procesnih garancij. Od vložitve tožbe se je stanje na področju, s katerega izhaja tudi ta zadeva, le poslabšalo, saj je bil na referendumu pričakovani "tehnični zakon" zavrnjen in je bilo glede na to javno obljubljeno izdajanje dopolnilnih odločb neposredno na podlagi odločbe ustavnega sodišča. Eden izmed oseb, ki ji odločba ni izdana, je tudi tožnik. Ker vlada še naprej kategorično zavrača kakršnokoli izdajanje teh odločb neposredno na podlagi odločbe ustavnega sodišča, ni utemeljeno pričakovati, da bo tožena stranka na podlagi takšne sodbe prvostopnega sodišča odločila. Zato bi moralo o zadevi na podlagi 5. odstavka 61. člena ZUS odločiti sodišče samo, da bi preprečilo nadaljnje zavlačevanje. Nelogičen oziroma nerazumljivi je napotek prvostopnega sodišča upravnemu organu, da bo moral oceniti, v kolikšni meri na vsebino njegove odločitve v tej zadevi vpliva sodba prvostopnega sodišča, št. U 482/2000 z dne 23.10.2002. Na podlagi te sodbe je namreč tožena stranka tožniku 23.12.2003 vendarle izdala odločbo o sprejemu v državljanstvo na podlagi 40. člena ZDRS, kar že samo po sebi pomeni priznanje "kontinuitete" pravne vezi s Slovenijo, in to na podlagi priznanja dejanskega življenja v njej. S tem so vsa dejanska vprašanja, pomembna tudi za obravnavano zadevo, dokončno razjasnjena. Gre torej le še za pravna vprašanja. Ker jih ni razrešilo prvostopno sodišče, pričakuje, da bo to storilo vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče. Obravnavani primer zahteva hitro reakcijo sodišča in njegovo hitro dokončno ureditev, ne le v interesu vsakega od prizadetih, ampak tudi v interesu Slovenije kot pravne države in njenega ugleda v mednarodni skupnosti. Glede sklepa pa meni, da ta ni nezakonit v materialnopravnem smislu, saj se opira na 3. odstavek 23. člena ZUS, temveč je nezakonit v procesnem smislu, saj pri tej odločitvi sodišče ni navedlo nikakršnih argumentov za to, zakaj ni sprejelo obrazloženega tožbenega predloga v zvezi s to določbo ZUS. V tem sklepu je procesna kršitev, ker v obrazložitvi niso navedeni argumenti za zavrnitev tega predloga, strokovna kršitev pa zato, ker napotuje tožnika na "sprožitev postopka" pred ustavnim sodiščem, česar tožnik glede na določbo 156. člena Ustave Republike Slovenije ne more storiti, ker lahko vloži le pobudo ali pa po končanem sodnem postopku ustavno pritožbo. Ne vztraja, da mora o tem pravnem vprašanju nujno odločati pritožbeno sodišče samo, čeprav obstaja tudi ta možnost. Zato predlaga, da v tem delu pritožbeno sodišče zadevo vrne prvostopnemu sodišču in zahteva od njega, da o predlogu iz tožbe odloči in navede tudi argumente za odločitev, ki jo bo sprejelo.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, čeprav delno iz drugih razlogov, kot jih je v izpodbijani sodbi in sklepu navedlo prvostopno sodišče. Te razloge pa navaja pritožbeno sodišče v nadaljevanju te sodbe.

Prvostopno sodišče je za svojo odločitev navedlo kot pravno podlago 3. in 4. točko 1. odstavka 60. člena ZUS, ki pa v primeru, ko je tožba vložena zaradi molka tožene stranke, ne pride v poštev. Pravna podlaga za odločanje za tak primer je podana v 65. členu ZUS, ki v 1. odstavku določa, da v primeru, če sodišče spozna, da je tožba zaradi molka upravičena, ji s sodbo ugodi ter pod pogoji iz 1. oziroma 5. odstavka 61. člena ZUS samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda. V 2. odstavku 65. člena ZUS pa je določeno, da v primeru, če pristojni organ ne ravna po navodilu iz prejšnjega odstavka in stranka zato vloži tožbo, ravna sodišče po 2. in 3. odstavku 61. člena ZUS. V 5. odstavku 61. člena ZUS je določeno, da po 1. odstavku tega člena odloči sodišče, kadar je s tožbo zahtevana odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi, če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 2. člena ZUS. V 1. odstavku 61. člena ZUS je določeno, da sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če: 1. dajejo podatki postopka zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje; 2. bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; 3. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se tičejo postopka. V 1. odstavku 2. člena ZUS pa je določeno, da v upravnem sporu sodišče v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, kadar zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno.

Določba 1. odstavka 65. člena ZUS po presoji pritožbenega sodišča ne zavezuje prvostopnega sodišča, da v vsakem primeru molka tožene stranke odloči o zadevi v sporu polne jurisdikcije, temveč mu daje možnost izbire, torej tudi možnost, da toženi stranki naloži, kakšno odločbo naj izda in ji za to določi rok. Prav za to možnost pa se je kljub predlogu tožnika, da naj odloča po 5. odstavku 61. člena ZUS, v tem primeru prvostopno sodišče odločilo.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče dovolj obrazložilo svojo odločitev, zakaj ni odločalo po 5. odstavku 61. člena ZUS. Tudi pritožbeno sodišče meni, da za tako odločanje niso izpolnjeni pogoji, predpisani v 1. odstavku 61. člena ZUS. Narava stvari bi v obravnavnem primeru sicer dopuščala odločanje sodišča o pravici sami, kakor je predlagal tožnik. Res je, kar zatrjuje prvostopno sodišče, da podatki v spisih ne dajejo zadostne podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije (v njih tudi ni odločbe tožene stranke o priznanju slovenskega državljanstva tožniku, na katero se tožnik v pritožbi sklicuje), torej bi moralo prvostopno sodišče odločati po opravljeni glavni obravnavi. Vendar pa za odločanje v sporu polne jurisdikcije nista izpolnjena pogoja iz 2. in 3. točke 1. odstavka 61. člena ZUS. Tožnik v tožbi ne navaja, da bi mu "nov" postopek pri pristojnem organu prizadel težko popravljivo škodo, še manj pa o tem predlaga kakršenkoli dokaz. V tej zadevi (ugotovitev stalnega prebivanja tožnika v Sloveniji po odločbi US) je prvostopno sodišče odločalo prvič z izpodbijano sodbo, torej po presoji pritožbena sodišča ni izpolnjen niti pogoj iz 3. točke 1. odstavka 61. člena ZUS.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je z izpodbijano sodbo prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je toženi stranki kot delu izvršilne veje oblasti naložilo izdajo odločbe v tej zadevi v roku 30 dni po prejemu pravnomočne sodbe v skladu z odločbo US. Za odločitev ji je dalo ustrezen rok, ki je dovolj dolg za odločitev tožene stranke in dovolj kratek za tožnika, da se postopek odločanja o njegovi pravici zaradi tega ne bi neutemeljeno podaljševal. Če pa tožena stranka v tem roku ne bo odločila, bo imel tožnik možnost vložiti tožbo po 2. odstavku 65. člena ZUS.

Po presoji pritožbenega sodišča tudi niso izpolnjeni pogoji, da bi pritožbeno sodišče v zadevi odločalo v sporu polne jurisdikcije. Niti v ZUS niti v ZPP ni podana pravna podlaga za to, da bi vrhovno sodišče, ne da bi o pravici najprej odločilo prvostopno sodišče, lahko odločalo samo. V 77. členu ZUS je namreč določeno, da v primeru iz prejšnjega člena, torej če je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze, vrhovno sodišče lahko samo opravi glavno obravnavo in če ugotovi drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje, s sodbo spremeni sodbo sodišča prve stopnje. Takšno stališče izhaja tudi iz 7. točke sklepa Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-614/04-12 z dne 13.10.2005. Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni predlog, da naj samo odloči o stvari v sporu polne jurisdikcije.

Pravilna in zakonita pa je po presoji pritožbenega sodišča tudi odločitev prvostopnega sodišča glede tožnikovega predloga v zvezi s stroški upravnega spora, saj temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS.

Čeprav sodišče prve stopnje tega v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni izrecno navedlo, je določbe 23. člena ZUS očitno štelo za skladne z ustavo. Za ustavno skladne jih že od začetka uporabe ZUS, to je od 1.1.1998, šteje tudi pritožbeno sodišče, sicer bi že predlagalo postopek presoje njene ustavnosti pred ustavnim sodiščem, pa tega ni storilo. Res je, da je prvostopno sodišče v izpodbijani odločbi napačno navedlo določbo 156. člena namesto pravilno določbo 2. odstavka 162. člena Ustave RS kot pravno podlago za to, da lahko tudi tožnik sam da pobudo za oceno ustavnosti določb 23. člena ZUS, vendar to po presoji pritožbenega sodišča ni razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe, saj to ni vplivalo na odločitev v tej zadevi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijana sodbo in sklep sodišča prve stopnje.