Jedro

Ni podana življenjska skupnost med moškim in žensko, če nista imela skupnega prebivališča, če nista živela v skupnem gospodinjstvu, če med njima ni bilo ekonomske skupnosti in če med njima ni bilo notranjega čustvenega razmerja. Zato tožnica nima pravice do družinske pokojnine v smislu 77. člena ZPIZ (Uradni list RS, št. 12/92 s spremembami) v zvezi z 12. in 13. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89, prečiščeno besedilo).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da ima tožnica pravico do družinske pokojnine po pokojnem F. J., ki je umrl 12.10.1999, da je tožena stranka dolžna o tem izdati odločbo v petnajstih dneh in da je tožena stranka dolžna tožnici od 1.11.1999 dalje obračunati družinsko pokojnino in ji do pravnomočnosti sodbe zapadle mesečne obroke izplačati v petnajstih dneh z obrestmi. Odločilo je tudi o stroških postopka. Odločitev je oprlo na določbi 77. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ) in 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 15/76 do 26/99, v nadaljevanju: ZZZDR). V dokaznem postopku je ugotovilo, da tožnica in pokojni F.J. nista imela skupnega prebivališča, da nista živela v skupnem gospodinjstvu oziroma ekonomski skupnosti in da med njima tudi ni bilo notranjega čustvenega razmerja, kar vse bi kazalo na elemente življenjske skupnosti, ki je po navedeni določbi ZPIZ v zvezi z 12. členom ZZZDR pogoj za pridobitev pravice do družinske pokojnine.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo. Strinjalo se je z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, da tožnica ni izpolnila pogojev za družinsko pokojnino po določbi 77. člena ZPIZ v zvezi z 12. členom ZZZDR, ker ni dokazano, da bi s pokojnim F. J. živela v življenjski skupnosti. Tožnica in pokojni J. sta imela vsak svoje dohodke in nobenih skupnih naložb. Nista imela namena, da bi oblikovala življenjsko skupnost. Med njima ni bilo skupnega življenja moškega in ženske, ki bi temeljilo na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Tožnica ni vedela za bolezen F. J. in jo je o tem obvestila soseda. Za bolnega F. J. je skrbela patronažna služba.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, in podrejeno, da ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno šteli, da je temelj življenjske skupnosti dveh oseb skupno prebivališče (bivanje pod isto streho). Tožnica in F. J. sta se medsebojno obiskovala, nekaj časa sta živele pri enem, nato pri drugem. Dalj časa trajajoče obiskovanje je imelo pri obeh isto vsebino - medsebojno zaupanje in pomoč, torej vse, kar prinaša izvenzakonska skupnost. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 36/2004, v nadaljevanju: ZPP) poslana toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in stranski intervenientki. Ta je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne drugostopne sodbe, zato jo je dovoljeno vložiti izjemoma, le pod pogoji, ki so določeni v 367. členu ZPP in zaradi razlogov, ki jih določa 370. člen navedenega zakona. Revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in sprejelo sodišče druge stopnje.

Revizija revizijske razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni uveljavila, zato v zvezi s tem revizijskim razlogom revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkusilo. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.V 77. členu ZPIZ je določeno, da pridobi ob pogojih iz 72. ali 73. člena tega zakona ob zavarovančevi smrti pravico do družinske pokojnine tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca živela z zavarovancem v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonski zvezo. Ali je bila med zavarovancem in določeno osebo vzpostavljena življenjska skupnost, ki jo je mogoče izenačiti z zakonsko skupnostjo, je presojati po določbah ZZZDR, predvsem njegovega 12. in 13. člena (prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 14/89). Prvi odstavek 12. člena določa, da dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo. Po 13. členu zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Iz dosedanjih odločitev tega sodišča izhaja, da za obstoj življenjske skupnosti ni odločilno, da je eden od partnerjev prijavil stalno prebivališča pri drugem partnerju, temveč, ali so podane okoliščine, ki dajejo skupnemu življenju moškega in ženske položaj zakonskih ali izvenzakonskih partnerjev (sodba, II Ips 380/99 z dne 20.1.2000). Elementi zunajzakonske skupnosti so ekonomska skupnost, medsebojna čustvena navezanost z nudenjem pomoči in opore (sodba, II Ips 278/2003 z dne 1.4.2004). Če moški in ženska nista imela skupnega gospodinjstva, če nista spala skupaj in nista imela skupnega denarja in če med njima ni bilo čustvene navezanosti, med njima ni obstajala življenjska skupnost (sodba, II Ips 433/95 z dne 14.9.1995). Okoliščine, ki kažejo na življenjsko skupnost med žensko in moškim, so predvsem dlje časa trajajoče prijateljstvo, čustveni in intimni odnosi in nesebična medsebojna pomoč (sklep, II Ips 104/2003 z dne 5.2.2004, podobno sodba, II Ips 811/93 z dne 28.10.1993).

Izvedeni dokazi na sodišču prve stopnje, ki jih je pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje sprejelo tudi sodišče druge stopnje (revizijsko sodišče pa je nanje na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano), nedvomno kažejo, da tožnica in pokojni F. J. nista živela v življenjski skupnosti v smislu določb ZZZDR, ki je pogoj za pridobitev pravice do družinske pokojnine po 77. členu ZPIZ. Materialno pravo je bilo zato pravilno uporabljeno, tožničin tožbeni zahtevek pa utemeljeno zavrnjen.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.