Jedro

Tožnik v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni imel veljavnega naziva visokošolskega učitelja, zato ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je zato zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za (1) ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2005, št. …. z dne 5. 7. 2011, ki jo je tožena stranka izdala tožniku, nezakonita in se razveljavi, ter zato tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, (2) da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi iz delovnega razmerja, ga prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 21. 8. 2011 dalje, mu obračunati bruto plačo, od tega plačati pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska v plačilo do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, (3) ter da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev v II. točki izreka, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi ter spremeni prvo točko izreka tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov tožnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Navaja, da mu je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj za odpoved ni bil podan odpovedni razlog. Pri tem je zagrešila tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj mu ni omogočila zagovora, kot to določa 2. odstavek 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Prav tako ni preverila, ali je mogoče tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji in mu ni ponudila sklenitve nove pogodbe v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR. Opozarja, da je tožena stranka tožniku pri prvi zaposlitvi priznala naziv, ki ga je pridobil na drugi fakulteti, saj je z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katere je tožnik opravljal delo vse do poteka odpovednega roka. Vendar pa tega priznanja toženka ni ugotovila v nobenem individualnem pravnem aktu. Tako ni izdala nobene upravne odločbe niti ni senat toženke sprejel nobenega sklepa; to priznanje je izvedla kot avtomatizem. Nadalje opozarja, da je bilo materialno pravo v trenutku zaposlitve tožnika dne 1. 10. 2001 glede priznavanja pridobljenih nazivov pri drugih fakultetah ali visokošolskih strokovnih šolah enako kot takrat, ko je tožnik obvestil toženko o svojih izvolitvah v naziv docenta, to je dne 1. 2. 2011 in 21. 4. 2011. Veljali so Pravilnik o postopku za volitve v naziv z dne 24. 11. 1999, Merila za volitve v nazive visokošolskih učiteljev in sodelavcev …. z dne 15. 1. 1998; statut toženke se je od leta 2001 sicer spreminjal, vendar pa ves ta čas z nobeno svojo določbo ni urejal vprašanja priznavanja habilitacij, pridobljenih pri drugih fakultetah ali visokošolskih stroškovnih šolah. Glede na nespremenjeno relevantno pravno podlago in prakso toženke ob prvi zaposlitvi je jasno, da je tožnik s svojima izvolitvama v naziv docenta ter z obvestilom delodajalca o izvolitvah izpolnil dolžnosti, ter da sta pridobljena naziva priznana in sicer z dnem, ko je toženka prejela obvestila tožnika. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da pri priznavanju habilitacij ne gre za avtomatizem. Ugotavljanje sodišča prve stopnje, kaj glede priznavanja določa Pravilnik je irelevantno, saj je relevantno le pravo, ki je veljalo v času, ko je tožnik posredoval obvestili o pridobljenem nazivu. Pravilnik, na katerega se sklicuje sodišče, je pričel veljati 1. 6. 2011, tožnik pa je toženko o pridobljenih nazivih obvestil že prej. V trenutku, ko je obvestil toženko, pa je veljal avtomatizem glede priznavanja nazivov oziroma habilitacij. Zato je sodišče tudi neupravičeno zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem izrednega profesorja dr. A.A. kot priče, kar je predlagal tožnik. Priča bi lahko potrdila, da je toženka priznavala habilitacije na drugih fakultetah po avtomatizmu. Opozarja, da gre pri toženki za pravno osebo, ki jo obvladuje družina C, ki jo vodijo, zastopajo in opravljajo osebe, ki so med seboj v sorodstvenem razmerju. Dve fakulteti oziroma samostojna visokošolska zavoda in sicer Fakulteta za …. in Fakulteta za …. sta izvolili tožnika v naziv docent. Zato je izpolnjeval pogoje za opravljanje dela v skladu z Zakonom o visokem šolstvu (ZViS) in v skladu s svojimi merili in postopkovnimi pravili za izvolitev v naziv, saj sta obe fakulteti tožniku priznali naziv docenta. Sklicuje se na sklep senata 99. seje z dne 23. 2. 2009, kjer je bilo odločeno, da senat priznava nazive visokošolskim učiteljem in visokošolskim sodelavcem, ki sodelujejo v izobraževalnem procesu šole in katerih izvolitev v naziv visokošolskega sodelavca oziroma učitelja so v skladu z nacionalnimi zakonodajami izvedli visokošolski zavodi vpisani v Register ….., ki ga vodijo članice ….. in …... S priznanjem naziva senat ne posega v pravice direktorja, da se avtonomno z vsakim učiteljem in vsakim sodelavcem posebej dogovarja o nagrajevanju njegovega pedagoškega dela. Meni, da gre za splošno pravno normo, ki nakazuje na avtomatizem, ter da vsakomur, ki izpolnjuje zgornje pogoje, senat ta naziv prizna. Senat se torej odločil, da pri tovrstnih postopkih ne želi imeti diskrecijske pravice in si pustiti maneverskega prostora za odločanje po prostem preudarku. Na podlagi tega sklepa so imeli priznano habilitacijo hčerka direktorja tožene stranke B.B., direktor tožene stranke C.C. ter D.D., itd..

Ker je od vprašanja obstoja pravice (izvolitve v naziv) odvisna tudi nezakonitost izpodbijane odpovedi, je torej vprašanje veljavnosti izvolitve v naziv ter tudi priznanje že pridobljenih nazivov predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP. ZPP določa, kaj mora sodišče storiti v primeru obstoja predhodnega vprašanja in sicer, ali o njem samo odloči ali pa prekine postopek in počaka do odločitve pristojnega organa. S tem je podana tudi relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodišče prve stopnje odločilo, da o predhodnem vprašanju ni pristojno odločati samo, a postopka tudi ni ustavilo in počakalo do odločitve pristojnega organa. Nadalje navaja, da je bila tožena stranka dolžna tožniku omogočiti zagovor, saj gre za drugačno situacijo od tistih, o katerih je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da zagovor ni smiseln. V zadevah opr. št. VIII Ips 513/2008, opr. št. VIII Ips 198/2007 in opr. št. VIII Ips 405/2009 namreč delavci v trenutku odpovedi niso imeli veljavne izvolitve v naziv in zato je šlo za drugačno dejansko stanje, ko po stališču Vrhovnega sodišča RS zagovor ni bil potreben. Tožnik pa je imel dve izvolitvi v naziv docenta, zato meni, da bi zagovor imel smisel, tožeča stranka pa se tudi sklicuje na odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki je v svoji sodbi opr. št. Pdp 868/2011 z dne 15. 3. 2012 ugotovilo, da izvolitev v naziv po datumu same odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavlja razlog nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Neresnična je tudi trditev tožene stranke, da tožniku ni mogla ponuditi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, saj je dne 1. 7. 2011 in 10. 11. 2011 objavila prosto delovno mesto učitelja za informatiko, ki ga je na podlagi pogodbe zasedel tožnik. Iz objav ne izhaja, da je potrebna oziroma da je nujen pogoj izvolitev v naziv, temveč je le-ta samo zaželena. Izbranemu kandidatu torej ni bilo potrebno pridobiti naziva. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 s spremembami; ZDR) v 2. alineji 1. odstavka 88. člena kot razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca med drugim določa neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (v nadaljnjem besedilu: razlog nesposobnosti). Tožena stranka je dne 5. 7. 2011 tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (priloga A2), ker ni (več) izpolnjeval pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu visokošolskega sodelavca iz pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2005. Tožnik namreč po poteku izvolitve v naziv višji predavatelj za področje „informacijski sistemi in poslovna informatika“ za čas od 5. 7. 2006 do 4. 7. 2011 (sklep tožene stranke št. …. z dne 5. 7. 2006 - priloga A3) ni bil izvoljen v naziv „docent“.

Sodišče prve stopnje je zato po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožnik v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni imel veljavnega naziva visokošolskega učitelja, zato ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela. Ker je bil ta pogoj nesporno določen v pogodbi o zaposlitvi, se tožeča stranka ne more sklicevati na to, da tožena stranka tega naziva ni zahtevala v razpisu za delovno mesto učitelja informatike, ki ga je objavila 1. 7. 2011 in 10. 11. 2011. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 868/2011 z dne 15. 3. 2012, saj je šlo v tej zadevi za situacijo, ko je tožnik kasneje, do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, pridobil naziv. V obravnavanem primeru pa tožnik tega naziva v času odločanja sodišča prve stopnje ni pridobil. Zato ugoditev tožbi v upravnem sporu ter vrnitev zadeve toženi stranki v novo odločanje ne pomeni, da je odpoved iz tega razloga nezakonita. Ker je torej tožena stranka štela, da tožnik nima izpolnjenega pogoja imenovanja v naziv, je tožniku utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, brez da bi z njim opravila razgovor. Za odločitev tudi ni bistveno, da naj bi tožnik na tem razgovoru opozoril, na domnevni avtomatizem pri priznavanju nazivov oziroma na dejstvo, da je na dveh drugih višješolskih ustanovah pridobil naziv docent. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje ni bilo dolžno prekiniti postopka ter čakati na odločitev v upravnem sporu, ali pa samo odločati o predhodnem vprašanju.

Tožnik se neutemeljeno sklicuje na domnevni avtomatizem pri priznavanju nazivov, pri čemer se opira na sklep, ki ga je tožena stranka sprejela na 99. seji senata (zapisnik – priloga A12). Ta sklep ni spreminjal določb Pravilnika o postopku za volitve v naziv z dne 24. 11. 1999 (priloga A13). Kot je mogoče povzeti iz formulacije tega sklepa, je tožena stranka le za tiste delavce, ki te habilitacije niso imeli, priznala že pridobljene habilitacije. Šlo je torej za odločanje v konkretnem primeru, ko nekateri visokošolski učitelji niso imeli habilitacije. Zato tožnik zmotno meni, da gre za splošno pravno normo, ki bi jo morala tožena stranka upoštevati v vsakem posameznem primeru, ko je naziv pridobljen na drugih visokošolskih zavodih. Ker ni šlo za avtomatizem pri priznavanju nazivov, se tožnik ne more sklicevati na to, da je imel v spornem obdobju, ko mu je tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, priznan naziv docenta na dveh drugih fakultetah.

Kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, je tožena stranka pri prvi zaposlitvi upoštevala pridobljeni naziv višjega predavatelja, vendar pa pri drugem imenovanju ni upoštevala tega avtomatizma, temveč je izdala sklep z dne 5. 7. 2006, v katerem je tožnika imenovala v naziv za dobo petih let od 5. 7. 2006 do 4. 7. 2011. To pomeni, da avtomatizem ni veljal v tem času, glede na navedeno pa je tožena stranka lahko tudi izvedla postopek v skladu z določbami pravilnika, v katerem je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za imenovanje. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti šest mesecev pred koncem poteka imenovanja v naziv začeti sama postopek in ponovno preveriti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za višjega predavatelja in ne za docenta. Kot izhaja iz določbe 12. člena Pravilnika iz leta 1999, ki ga je treba uporabiti, je tožena stranka res pričela s takšnim postopkom, vendar šele, kar je razvidno iz teksta pravilnika, takrat, ko je takšno prošnjo vložil predavatelj. Brez prošnje torej tega postopka ni mogoče začeti. Ker pa je tožnik že pred tem vložil prošnjo za priznanje naziva docent, tožena stranka pa je o tem odločala, ji ni mogoče očitati, da bi sama povzročila pravni položaj, ko bi bilo mogoče šteti, da tožnika ni imenovala v naziv po lastni krivdi ter mu je zato odpovedala pogodbo zaradi neizpolnjevanja pogojev.

Ker torej tožena stranka tožnika ni bila dolžna zaslišati, prav tako pa je ugotovljeno, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, mu je tožena stranka pravilno in zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Na drugačno odločitev ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka razpisala prosto delovno mesto učitelja informatike, za katero ni zahtevala imenovanje v naziv. Imenovanje v naziv je bil pogoj po tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, prav tako pa je tudi tožena stranka ni bila dolžna ponuditi tega delovnega mesta tožniku, saj je šlo za zaposlitev za določen čas, ki ni primerna zaposlitev v smislu določbe 3. odstavka 88. člena ZDR.

Ker torej niso podani niti pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP ter 155. člena ZPP.