Jedro

Dokazna vrednost listine je odvisna od njene konkretne vsebine.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožena stranka krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin odškodninski zahtevek v zvezi z nepremoženjsko škodo, ki naj bi tožnici nastala zaradi poklicne bolezni. Dejanska podlaga zavrnilne sodbe je bila ugotovitev, da tožničina preobčutljivost na nikelj ni nastala med delom pri toženki in se bolezensko stanje zaradi dela tudi ni poslabšalo.

2.Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3.Tožnica je vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi "bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Revidentka nasprotuje zavrnitvi tožbenega zahtevka, saj naj bi bil ta zavrnjen zato, ker ni dokazala, da je bila na delu pri toženki izpostavljena škodljivim vplivom niklja in nikljevih spojin, ki so povzročili njeno bolezen. Tožnica se je ves čas sklicevala na ugotovitve odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, glede katerih sta sodišči sprejeli stališče, da nanje nista vezani. Pri tem naj bi spregledali, da predstavljajo pravnomočne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje javne listine in zato dokazujejo resničnost tistega, kar se v njih potrjuje ali določa. V odločbi zavoda je bila ugotovljena invalidnost zaradi poklicne bolezni in bi zato morala toženka dokazati nasprotno. Revidentka nadalje uveljavlja revizijski razlog absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in sicer, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin in med samimi listinami. Prvostopenjsko sodišče se je namreč ob ugotavljanju prisotnosti niklja v delovnem okolju toženke, postavilo na stališče, da bi bilo mogoče prisotnost niklja prepričljivo dokazati zgolj z mikrokemično analizo tožničinega takratnega neposrednega delovnega okolja. Ob tem pa naj bi spregledalo dejstvo, ki ga v svojem izvedenskem mnenju ugotavlja tudi izvedenka za varstvo pri delu. Ta je ob ocenjevanju delovnih pogojev ugotovila, da je stanje v proizvodnih prostorih, zaradi opustitve proizvodnega programa, bistveno spremenjeno. Zato je nesprejemljivo, da sodišče zahteva natančno analizo delovnega okolja, saj je zaradi bistveno spremenjenih razmer ni mogoče izvesti. Nikelj je v delovnih prostorih nedvomno bil prisoten, bolezenske posledice pa so lahko glede na izvedenska mnenja nastopile že, če je šlo zgolj za mikro sledi.

4.Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ta pa je nanjo odgovorila.

5.Revizija ni utemeljena.

6.Pravnomočna zavrnitev odškodninskega zahtevka temelji na naslednjih ugotovljenih dejstvih (v zvezi s katerimi revidentka ne uveljavlja relevantnih procesnih kršitev):- tožnica ima alergijo na nikelj (pridobljena preobčutljivost, ki se odraža z vnetnimi spremembami na koži ob vsakem ponovnem stiku kože s to kovino) in nevrodermitis (konstitucijsko oziroma dedno pogojeno kronično vnetje kože, ki ga spremlja močno srbenje); - tožnica je imela srbeče in pekoče spremembe na koži rok že oktobra 1989; - junija 1990 je izvid testiranja pokazal, da je tožnica alergična na nikelj; - tožnica je imela opravka s ponikljanimi izdelki na delu pri toženki šele v letu 1991; tožnica je imela opravka s ponikljanimi predmeti v svoji delovni karieri le štiri ure in pol, od tega dve uri v marcu 1991, dve uri in pol pa v novembru istega leta, pri tem pa je nosila bombažne rokavice, ki predstavljajo zadostno zaščito pred nikljem; - novejša testiranja kažejo, da je tožnica v stiku z nikljem izven delovnega okolja toženke.

7.V zvezi z navedenimi dejstvi je pravilen zaključek obeh sodišč, da tožničina preobčutljivost na nikelj ni nastala med delom pri toženki in se bolezensko stanje zaradi dela tudi ni poslabšalo. Iz tega sledi, da zatrjevana škoda ni vzročno povezana s tožničinim delom pri toženki. Vzročna zveza predstavlja predpostavko odškodninske obveznosti, njena izključitev pa je pravilen razlog za zavrnitev odškodninskega zahtevka.

8.V zvezi z navedenimi relevantnimi dejstvi in pravilnim materialnopravnim zaključkom, da tožničine alergične reakcije na nikelj niso povezane z njenim delom pri toženki, so tudi povsem neutemeljeni revizijski očitki procesnih kršitev, ki po svoji vsebini predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča (s tem v zvezi pa je treba upoštevati prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP(1)).

9.Revidentka pripisuje (v zvezi z zatrjevano podlago toženkine odškodninske obveznosti) prevelik pomen odločbam Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Dokazna vrednost listine je namreč odvisna od njene konkretne vsebine(2). V tem kontekstu navedene odločbe dokazujejo, da je bila tožnica upokojena, pri tem pa ne formirajo domneve, da tožničina preobčutljivost na nikelj izvira iz dela pri toženki(3).

10.Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi določb 378. člena ZPP. Zavrnitev revizije implicira tudi zavrnitev tožničinega predloga povrnitve revizijskih stroškov. Toženka ni upravičena do povrnitve stroškov revizijskega odgovora(4).

Op. št. (1): Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Op. št. (2): Primerjaj Pravdni postopek, Zakon s Komentarjem, GV Založba, druga knjiga, stran 416. Op. št. (3): Primerjaj določbe prvega odstavka 224. člena ZPP.Op. št. (4): Primerjaj določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.