U-I-140/07

24. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe in v postopku za preizkus pobude A. A. A. A. iz Ž. na seji 24. maja 2007

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. V P 2235/2006 z dne 8. 12. 2006 se zavrže.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 304. člena in petega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 – ur. p. b.), drugega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) ter drugega in petega odstavka 6. člena, 9., 13., 16. in 19. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06) se zavrže.

3.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 109. člena Zakona o pravdnem postopku se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje pritožnika zaradi žaljivih vlog kaznovalo z denarno kaznijo v znesku 30.000 SIT (oziroma 125,19 EUR). Pritožnik v ustavni pritožbi izpodbija navedeno odločitev sodišča. Uveljavlja kršitev 2., 14., 20. in 22. člena ter drugega odstavka 23. člena, 39. in 40. člena Ustave ter 6., 9., 10. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Obširno razlaga, zakaj po njegovem mnenju stavki, zaradi katerih je bil kaznovan z izpodbijanim sklepom, niso žaljivi. Predlaga, naj Ustavno sodišče o ustavni pritožbi odloči pred izčrpanjem pravnih sredstev. Predlog za izjemno obravnavo ustavne pritožbe utemeljuje z navedbami, da pritožba, ki jo je vložil zoper izpodbijani sklep, ne bo zadržala njegove izvršitve. Ustavnemu sodišču še predlaga, naj mu prisodi denarno odškodnino v znesku 5.000 EUR.

2.Pritožnik je hkrati z ustavno pritožbo vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti v izreku navedenih določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Peti odstavek 304. člena ZPP določa, da pritožba zoper sklep o denarni kazni ali odstranitvi iz sodne dvorane, izdan zaradi žalitve sodišča ali drugih udeležencev v postopku, zaradi oviranja dela sodišča oziroma zaradi tega, ker se udeleženec postopka ne pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda, ne zadrži izvršitve sklepa. Člen 109 ZPP določa, da se udeleženci v pravdnem postopku kaznujejo zaradi žalitve sodišča, strank ali drugega udeleženca v pisnih vlogah, ter glede izrekanja denarne kazni odkazuje na uporabo tretjega do sedmega odstavka 11. člena ZPP. Peti odstavek (sedaj že razveljavljenega) 11. člena ZPP je določal način izvršitve denarne kazni v primeru neplačila tako, da se je ta spremenila v zaporno kazen. Pritožnik meni, da so navedene zakonske določbe v neskladju s 1., z 2., s 14. in z 20. členom, z drugim odstavkom 23. člena, z 39. in s 40. členom Ustave kot tudi s 6., z 9. ter s 13. členom EKČP. V pobudi izraža svoje nestrinjanje z neposredno izvršljivostjo sklepa o kaznovanju, predvsem zato, ker se v tem primeru ta nadomesti z zaporno kaznijo. Meni tudi, da bi moral ZPP pri kaznovanju strank določiti alternative, kot so možnost obročnega odplačila denarne kazni ali celo oprostitev njenega plačila. Dalje meni, da je ureditev, po kateri se pri določanju višine denarne kazni kot kriterij ne upošteva tudi višina dohodkov posameznika, v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Dodaja, da izpodbijana ureditev nedopustno posega v pravico do svobode izražanja, saj bi moralo biti vsakomur zagotovljeno, da lahko izraža kritiko do pravnega sistema. Poudarja še, da izpodbijane zakonske določbe tudi omogočajo sodniške zlorabe, ker so presplošne, saj pojma žalitve ter primernega obnašanja v njih nista opredeljena. Do takšne zlorabe naj bi prišlo prav v njegovem primeru.

3.Pobudnik izpodbija tudi drugi odstavek 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), ki določa, pod kakšnimi pogoji je možno izjemoma odločati o ustavni pritožbi še pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev. Meni, da je izpodbijana določba v neskladju z 2. in s 23. členom Ustave kot tudi s 6. in s 13. členom EKČP. V utemeljitev zatrjevanega neskladja navaja zlasti svoje nestrinjanje s tem, da ZUstS kot enega izmed kumulativno zahtevanih pogojev za predčasno obravnavo ustavne pritožbe določa nastanek nepopravljivih posledic za pritožnika. Takšna ureditev naj bi kljub temu, da je zatrjevana kršitev človekovih pravic očitna, preprečevala in onemogočala, da bi Ustavno sodišče izjemoma odločalo o ustavni pritožbi pred izčrpanjem pravnih sredstev. Zaradi dolgotrajnih sodnih postopkov naj bi bila izpodbijana ureditev v nasprotju s pravico do učinkovitega sodnega varstva in v nasprotju z odločitvami, kot izhajajo iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), zlasti s stališči v sodbi Lukenda proti Sloveniji z dne 6. 10. 2005.

4.Pobudnik izpodbija tudi v izreku navedene določbe Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO). Meni, da nadzorstvena pritožba ni primerno sredstvo za zagotavljanje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj naj bi se že v dosedanji praksi izkazala za neučinkovito. Drugemu odstavku 6. člena (ki izključuje pritožbo zoper sklep predsednik sodišča o zavrženju nadzorstvene pritožbe), petemu odstavku istega člena (ki ureja zavrnitev nadzorstvene pritožbe) ter 13. členu ZVPSBNO (ki izključuje pritožbo zoper odločitev o rokovnem predlogu) očita neskladje s 25. členom Ustave. Členu 9 ZVPSBNO, ki ureja pristojnost za odločanje, očita neskladje z 2. členom Ustave, ker v njem zakonodajalec ni uredil pristojnosti glede tovrstnih postopkov pred Ustavnim sodiščem. Navedeno zakonsko določbo izpodbija tudi v delu, v katerem je za odločanje o rokovnem predlogu glede zadev, ki jih obravnava Vrhovno sodišče, določena pristojnost predsednika Vrhovnega sodišča. Takšna ureditev naj bi bila v neskladju s pravico do nepristranskega odločanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Člen 16 (ki predpisuje višino najvišje odškodnine) ter člen 19 ZVPSBNO (ki ureja postopek za uveljavitev zahtevka za pravično zadoščenje pri Državnem pravobranilstvu) pa naj bi bila v neskladju z 22., s 23. in s 25. členom Ustave. Zatrjevano neskladje pobudnik utemeljuje z nestrinjanjem glede najvišjega možnega zneska odškodnine, ki ga je mogoče izplačati zaradi ugotovljene kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Meni namreč, da je prenizek. Navaja še, da nasprotuje ureditvi, po kateri je treba pred vložitvijo tožbe za povrnitev škode sprožiti postopek pri Državnem pravobranilstvu, ki ni sodni, temveč upravni organ.

B. – I.

ODLOČITEV O USTAVNI PRITOŽBI

5.V skladu s prvim odstavkom 51. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Po določbi drugega odstavka istega člena lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice. To pomeni, da lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi že pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, v nobenem primeru pa ne more odločati pred izčrpanjem rednih pravnih sredstev.

6.Po prvem odstavku 363. člena ZPP je zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba, če ni v tem zakonu določeno drugače. Ker v tej zadevi niso izčrpana niti redna pravna sredstva, ustavne pritožbe glede na navedeno ni mogoče obravnavati. Zato jo je Ustavno sodišče zavrglo. Glede na navedeno se Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do drugih predlogov pritožnika (1. točka izreka).

B. – II.

ODLOČITEV O POBUDI ZA ZAČETEK POSTOPKA ZA OCENO USTAVNOSTI PETEGA ODSTAVKA 11. ČLENA, 109. ČLENA IN PETEGA ODSTAVKA 304. ČLENA ZPP

7.Izpodbijana določba petega odstavka 11. člena ZPP ne velja več. Ustavno sodišče je namreč že opravilo ustavnosodno presojo te določbe v odločbi št. U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005 (Uradni list RS, št. 69/05 in OdlUS XIV, 62), v kateri je ugotovilo njeno neskladje z Ustavo ter določbo tudi razveljavilo. Zato je bilo treba pobudo v tem delu zavreči (2. točka izreka).

8.Po 24. členu ZUstS mora tisti, ki vloži pobudo za začetek postopka, izkazati svoj pravni interes. Pravni interes za vložitev pobude je podan, če predpis neposredno posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj pobudnika. Ugoditev njegovemu predlogu pa mora privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja (tako npr. Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001, Uradni list RS, št. 37/01 in OdlUS X, 76).

9.Člen 304 ZPP predpisuje denarno kazen kot ukrep za zagotavljanje procesne discipline na glavni obravnavi. Iz izpodbijanega sklepa o kaznovanju izhaja, da je bila pobudniku denarna kazen izrečena zaradi žaljivih vlog, to je na podlagi 109. člena, in ne na podlagi 304. člena ZPP. Ker torej izpodbijana določba petega odstavka 304. člena ZPP v pobudnikove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj neposredno ne posega, pobudnik v tem delu ni izkazal pravnega interesa. Ob ugodni odločitvi Ustavnega sodišča se namreč pobudnikov pravni položaj ne bi izboljšal. Zato je Ustavno sodišče pobudo tudi v tem delu zavrglo (2. točka izreka).

10.V že navedeni odločbi št. U-I-145/03 je Ustavno sodišče tudi že presojalo ustavno skladnost 109. člena ZPP ter ocenilo, da ta določba ni v neskladju z Ustavo. V navedeni odločbi je ob presoji skladnosti izpodbijane določbe z 22. členom Ustave med drugim zavrnilo tudi očitke pobudnikov o kršitvi pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave. Ocenilo je, da prepoved žaljivih vlog po 109. členu ZPP ne omejuje strankine pravice, da se pred sodiščem izjavlja glede tistega, zaradi česar je pravica do izjavljanja zagotovljena kot človekova pravica kot del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zato je presodilo, da pri 109. členu ZPP ne gre za omejitev te pravice, pač pa zgolj za določitev načina njenega izvrševanja. Opozorilo je še, da mora na navedene vidike v vsaki konkretni zadevi pri uporabi te zakonske določbe paziti tudi sodišče. Pobudnik sicer trdi, da sodišče v njegovem primeru ni ravnalo tako, vendar so lahko ti njegovi očitki le predmet konkretnih postopkov, v katerih se odloča o njegovih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih, ne morejo pa biti predmet ustavnosodne presoje predpisov. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče ureditev kaznovanja zaradi žalitve sodišča v pravdnem postopku presojalo tudi z vidika načela določnosti pravnih pojmov kot enega izmed načel pravne države iz 2. člena Ustave ter tudi te očitke kot neutemeljene zavrnilo. Presojalo pa je tudi sistem sankcij, ki so bile predpisane za žalitev sodišča (11. člen ZPP, na uporabo katerega odkazuje 109. člen ZPP). Ocenilo je, da ureditev kaznovanja po 11. členu ZPP, predvsem glede zaporne kazni ter glede na višino predpisanega maksimalnega zneska denarne kazni, ni v skladu z zahtevami iz 23. člena Ustave in iz 6. člena EKČP ter glede jamstev v kazenskem postopku. Zato je peti do sedmi odstavek 11. člena ZPP razveljavilo, medtem ko je tretji odstavek istega člena le delno razveljavilo, tako da lahko po sedanji ureditvi najvišja denarna kazen za vse udeležence znaša 300.000 SIT (oziroma 1251,88 EUR). Ustavno sodišče je namreč tudi ocenilo, da institut kaznovanja z denarno kaznijo (v omejeni višini) v pravdnem postopku ni v neskladju z Ustavo. Pobudnik v pobudi ne navaja ničesar pravno pomembnega, česar ne bi Ustavno sodišče pri presoji izpodbijane določbe že upoštevalo. Zato je bilo treba njegovo pobudo v tem delu kot očitno neutemeljeno zavrniti (3. točka izreka).

B. – III.

ODLOČITEV O POBUDI ZA ZAČETEK POSTOPKA ZA OCENO USTAVNOSTI DRUGEGA ODSTAVKA 51. ČLENA ZUstS

11.Zoper sklep, ki ga izpodbija z ustavno pritožbo, pobudnik ni izčrpal niti rednih pravnih sredstev. Zato odločitev Ustavnega sodišča, četudi bi bila zanj ugodna, ne bi mogla izboljšati njegovega pravnega položaja. Pobudnik torej tudi za oceno ustavnosti drugega odstavka 51. člena ZUstS pravnega interesa ni izkazal. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrglo (2. točka izreka).

B. – IV.

ODLOČITEV O POBUDI ZA ZAČETEK POSTOPKA ZA OCENO USTAVNOSTI DRUGEGA IN PETEGA ODSTAVKA 6. ČLENA, 9., 13., 16. IN 19. ČLENA ZVPSBNO

12.Pobudnik ne izkazuje pravnega interesa niti za oceno ustavnosti zgoraj navedenih določb ZVPSBNO. Z ustavno pritožbo izpodbija namreč le sklep o denarnem kaznovanju v pravdnem postopku in niti ne trdi, da naj bi mu bila pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v tem konkretnem postopku kršena. Pobudnik torej ni izkazal, da bi se izpodbijane določbe zanj konkretno že uporabile. Ustavno sodišče je zato pobudo tudi v tem delu zavrglo (2. točka izreka).

C.

13.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena, 25. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnici in sodniki Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj