Jedro

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica občasno dostopala do vhoda v hišo ne le peš, ampak tudi z avtom in je s tem pridobila soposest, je toženec s postavitvijo verige tožnici to posest odvzel. To še ne pomeni, da ima pravico parkiranja pred vhodom, ampak ima tako, kot glasi zahtevek, pravico neoviranega dostopanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala, da tožena stranka vzpostavi prejšnje stanje na nepremičnini iz izreka tako, da odstrani količka in med njiju zapeljano verigo s ključavnico in s tem tožeči stranki omogoči neoviran dostop do hiše na B. ulici 22 tako, kot je bilo pred motilnim dejanjem. Toženi stranki je še naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz določbe prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede domnevne soposesti. Tožnica je podala skromne navedbe s tem v zvezi in navajala, da je na navedenem delu parcele, kjer je toženec postavil količka, nemoteno parkirala. Med zaslišanjem pa je povedala, da je parkirala le občasno in nemudoma svoje vozilo zapeljala drugam in da tam ni parkirala. To pomeni, da ni imela mirne posesti parkiranja na ploščadi. Kratkotrajno parkiranje za potrebe dovoza pa ne pripelje do soposesti na nepremičnini. Soposest je, ko stvar poseduje več oseb skupaj in vsak izvršuje dejansko oblast na celotni stvari in ne samo določen del stvari. Navedeni del parcele predstavlja tudi peš pot za ostale stanovalce te nepremičnine in tožeča stranka s svojimi kratkotrajnimi parkiranji ovira druge upravičence oziroma stanovalce. Zato postavljene verige med količkoma ni motitveno dejanje, saj s tem posegom toženec ni posegel v ekonomski in praktični interes tožnice. Tožeča stranka je le na naroku navajala in predložila izvedeniško mnenje izvedenke M., da motilno dejanje sovpada s postopkom po ZVETL in ni podala trditvene podlage o ekonomskem in praktičnem pomenu kratkotrajnega parkiranja. Njena izpoved, da gre za parkiranje zaradi ozimnice ali menjave gum, ne more nadomestiti trditvene podlage. V točki 16 obrazložitve sodišče sklepa le na podlagi fotografij in ne na podlagi ogleda na kraju samem. To je povzročilo napačni sklep, da toženec zmotno očita, da tožnica ni imela posesti spornega dela parcele in da so stranke pred pravdo nemoteno izvrševale soposest. To ne drži, kar izhaja iz dopisa tožnice z dne 3. 4. 2017, kjer toženec tožnico opozarja, da naj tam ne pušča avtomobila. Konkretno situacijo primerja s parkiranjem pred trgovinami M. ali L. Ko tam parkirajo stanovalci bližnjih blokov to še ni posest oziroma soposest. Tudi če bi trgovine omejile dostop z rampo, to ni motenje posesti. Tožnica hoče parkirati na nepremičnini, ki ni njena last. Toženec jo ni oviral v prostem dostopu do hiše in tudi ne po dovozu in tudi ne tretjih, če je šlo za izjemne situacije. Tožnica ima dostop v obliki služnostne poti, hoje. Cena parkiranja na ulici je 60,00 EUR, kar je zanemarljiv strošek. Sodišče očita tožencu, da ni dokazal, da ima tožnica dovolilnico za parkiranje. To je podatek, ki je preverljiv na Upravni enoti L. Če tožnica nima pravice do parkiranja, tedaj ni motena v posesti. Pred postavitvijo verige je praviloma morala vprašati za dovoljenje za dovoz. Včasih je vprašala, včasih ni vprašala. Torej tožnica nima pravice do parkiranja in nima mirnega posestnega stanja v tem obsegu in ni motena. Če toženca vprašajo, bodo vsi še vedno imeli dostop. Če bi sodišče opravilo ogled, bi dobilo predstavo o nepomembnosti razdalje med parkiranim avtomobilom in vhodom v stavbo ter o neresničnosti očitka o motenju na peš poti, saj je veriga ne ovira. Tožnica ne živi na B. ulici 22. Tožencu ni jasno, kako sodišče ne razume, kako reagira človek, ki slabo sliši na obe ušesi in mu ne verjame, da je kaj slabo slišal, ali celo da ni slišal. Slušni aparat pomeni tudi vrsta neuporabnih šumov in se bori za razumevanje. Težko mu je povedati, da česa od posnetega ni slišal. V točki 8 je nelogično zapisano ob dovolilnici. Sodišče bi moralo vprašati tožnico o tem, saj to dramatično vpliva na predstavo o tožničini mirni posesti parkiranja in zadnjega stanja. Dovolilnica je izdana na ime tožnice in toženec s tem nima nič, razen da jo je videl. Sodišče je zapisalo "da sodišče kot prepričljivejše sledi izpovedi lastnice...", to je zanimivo stališče, vendar ni jasno, kateri dokazi temu pritrjujejo. Sodišče ni navedlo, katerim navedbam toženca ni poklonilo vere. Tožnica želi doseči parkiranje.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za pritožbo je zlasti sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela tožnica soposest neoviranega dostopa do hiše na B. ulici 22, in sicer med količkoma, kjer je toženec postavil verigo. Pritožba meni, da ima tožnica služnost peš poti v tem delu in ne sme parkirati vozila; če pa je kdaj kratkotrajno parkirala zaradi ozimnice ali zamenjave gum, to še ne pomeni, da je s tem pridobila soposest. Pritožba še trdi, da tožnica tudi tega ni zatrjevala in da je sodišče iz tožničinega zaslišanja naredilo trditveno podlago. Pritožbeno sodišče najprej na to odgovarja, da je že v tožbi zatrjevala, da je toženec s postavitvijo količkov in verige s ključavnico onemogočil dostop z vozili z B. ulice do stanovanjske hiše B. ulica 22, kjer je nemoteno parkirala in imela prosto dostop do vhoda (list. št. 2). Nato pa na prvem naroku za glavno obravnavo (torej pravočasno) na toženčeve navedbe odgovorila, da je uporabljala sporno zemljišče za "dovoze do hiše", kar je pred postavitvijo verige počela neovirano, sedaj pa ne more več. Trdila je tudi, da zato ni potrebovala soglasja. Tako se izkaže, da je tožeča stranka podala dovolj trditvene podlage in da je sodišče prve stopnje nato ocenilo dokaz s tožničinim zaslišanjem in ugotovilo, da je skupaj z drugimi dokazi tožeča stranka dokazala pravno relevantno dejstvo obstoj izvajanja posesti na spornem delu zemljišča. 6. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo občasni dostop do hiše z avtomobilom, zaradi dovoza kot soposest pravdnih strank, in sicer v opisanem obsegu. Gre za pravno kvalifikacijo ugotovljenega dejanskega stanja in to ustreza določbi 25. člena SPZ. Na podlagi zaslišanja strank, vpogledu v fotografije, skico iz izvedeniškega mnenja in vpogleda v prodajno pogodbo je ugotovilo, da gre za občasni dostop do hiše na B. ulici 22 v zatrjevanem obsegu.

7. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je s tem tožnica pridobila pravico klasičnega parkiranja na spornem delu zemljišča. Že v tožbenem zahtevku zahteva tožnica le pravico nemotene posesti do "neoviranega dostopa do hiše na B. ulici 22 tako, kot je bilo pred motilnim dejanjem". Dostop do hiše pa pomeni dovoz ali odvoz po prostoru po katerem se odvaža1. Tožnica torej nima pravice parkiranja na spodnjem delu zemljišča, saj je v motenjski pravdi izključeno razpravljanje o pravici, ampak se ugotavlja le zadnja mirna posest in nastalo motenje. Zmotno meni pritožba, da tožnica ni pojasnila svoje ekonomske koristi za tak zahtevek. Tožeča stranka je trdila, da je sedaj onemogočen dostop do stanovanjske hiše in dovoz, v tožbenem zahtevku pa je zapisala, da zahteva neoviran dostop do hiše na enak način kot prej. Če bi toženec tožnici izročil ključe za ključavnico, ki je na verigi, bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen; vendar je toženec s postavitvijo količkov in verige brez izročitve ključev, tožnici onemogočil izvajanje posesti v obsegu, kot izhaja iz izreka. Nikakor pa to ne pomeni, da lahko tožnica nemoteno parkira na tem delu zemljišča ali da bi to lahko kakorkoli vplivalo na postopek, ki teče pod opr. št. III N 590/2014. S posestjo namreč ni mogoče pridobiti pripadajočega zemljišča mimo pravil, ki jih določa zakon. Na ta pravna odločilna dejstva ne more vplivati dokaz, ki ga toženec ponovi tudi v pritožbi in sicer ogled na kraju samem. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ogled, ker je imelo na voljo fotografije in skico iz izvedeniškega mnenja iz zadeve III N 590/2014. 8. Pritožnik primerja situacijo pred stavbo na B. ulici 22 s situacijo, ko bližnji stanovalci parkirajo na parkiriščih trgovin, in sicer tudi po koncu delovnega časa in da bi tedaj tudi kupci imeli posest parkirišča. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da ne gre za identične primere. Tožnica ni parkirala pred vrati hiše, ampak je imela le občasne dovoze (sama izpove o dovozih zaradi zamenjave gum in ozimnice) in izpove, da je nato šla parkirati drugam. Gre za drugačno dejansko stanje, kot ga opisuje pritožnik in zato primerjava ni relevantna. Toženec še trdi, da bi v primerih, kot jih zapisuje tožnica, dovolil dovoz do hiše, saj gre za izjemne dovoze in to ne more predstavljati zadnjega posestnega stanja. Pritožniku je treba pojasniti, da je tožbeni zahtevek drugačen, kot ga opisuje sam, ko meni, da je sedaj tožnica upravičena do parkiranja na spornem delu zemljišča. Tožeča stranka s predmetnim sklepom ni pridobila pravice parkirati na spornem mestu, ampak samo pravico neoviranega dostopa do hiše peš in tudi z avtom, ne sme pa tam parkirati. Zato je nerelevantno, kot meni pritožnik, da ima tožnica sicer pravico parkiranja ob cesti za 60,00 EUR letnega stroška. Kje tožnica sicer parkira, za to pravdo ni pomembno. Tožnica ne toži na motenje posesti parkiranja, ampak le za neoviran dostop do hiše. Ali ima tožnica sicer dovolilnico Upravne enote L., da lahko parkira ob cesti, ni pomembno. Tudi če dovolilnico ima, pa je občasno dostopala tudi z avtom v obsegu, kot ga je sama opisala, ne more izgubiti posestnega varstva. Res pa je, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnica za vsak dovoz vprašala oziroma ni dokazala, da bi šlo za prekarij. Ravno obratno: tožnik je predložil dopis z dne 3. 4. 2017 (priloga A9), kjer jo toženec opozarja, da naj se ne poslužuje in lasti njegovega zunanjega prostora pred hišo, naj ne pušča koles, cvetlic, avtomobila ne ona ter drugi, ter da nima pravice uporabljati tega dela zgolj za peš pot. To pomeni, da je pred tem tožnica že pridobila soposest, ki jo je nato toženec z vzpostavitvijo količkov in verige odvzel. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta pravdni stranki dlje časa pred pravdo nemoteno izvrševali soposest na opisan način. Pravilno pa ugotavlja sodišče prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi izvršil dovoljeno samopomoč po 31. členu SPZ. Toženec je postavil verigo po tem, ko je bila na ogledu izvedenka iz nepravdne zadeve, kar mu ne daje pravice do postavitve ovir. Tožnica je namreč na spornem delu avto parkirala že prej in ne šele neposredno pred motilnim dejanjem. To se jasno vidi tudi iz dopisa tožene stranke z dne 3. 4. 2017. 9. Toženec v pritožbi še trdi, da če bi sodišče opravilo ogled, bi videlo, da je nepomembna razdalja med parkiranim avtom ob cesti in vhodom v stavbo in o neresničnosti očitka o motenju posesti na peš poti. Ker je tožnica dokazala izvrševanje soposesti v zahtevanem obsegu, je ugotavljanje drugih dejstev (razdalja med avtom, ki je parkiran na cesti in med vhodom v stavbo) pravno nepomembno. Ni pomembno dejstvo, da tožnica ne prebiva stalno na naslovu B. ulica 22, ampak da potrditvah pritožbe stanovanje oddaja. Tožnica je dokazala, da je občasno imela dostop do vhoda, da je ena izmed lastnic stanovanj v tej stavbi ter zato prihaja v stavbo, zato ostala dejstva niso pravno pomembna.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da v tej pravdi ni pomembno, ali ima tožnica dovolilnico ali ne. Zato so tudi pritožnikove pripombe na zapisnik, v katerih zatrjuje, da je nelogično, da je sodišče sledilo tožnici, da nima dovolilnice za parkiranje ob cesti, pravno nepomembno. Sicer je prvo sodišče pravilno obrazložilo, zakaj je štelo, da je tožnik lahko sledil dogajanju v razpravni dvorani, pa čeprav ima slušni aparat. 11. Ker je sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih absolutno bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).

12. Izrek o stroških temelji na določbi 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Pritožnik s pritožbo ni uspel, tožnica pa z navedbami v odgovoru ni vplivala na rešitev te zadeve.

1 Primerjaj www.ZRC-SAZU.si, Slovar slovenskega knjižnega jezika, št. 403.