Jedro

Tožena stranka je lahko prenesla na detektiva le tiste pristojnosti, ki jih je imela sama za kontrolo delavca med bolniškim staležem (tako tudi drugi odstavek 25. člena ZDD-1), kar slikanje in snemanje, dokler prekomerno ne posežeta v delavčevo zasebnost, zagotovo sta, detektiv pa je opravljal svoje naloge skladno z ZDD-1, saj lahko po 31. v zvezi s 27. členom omenjenega zakona (pod predpostavko pooblastila, ki ga je imel) za opravo konkretne naloge opravlja nadzor tudi s tehničnimi sredstvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da poseg v tožnikovo zasebnost ni bil pretiran, pravilno pa je tehtalo pravico tožnika do zasebnosti in pravico tožene stranke, da pridobi informacije, ki so v zvezi s tožnikovim delovnim razmerjem. Glede na to, da je tožena stranka tožniku izplačevala nadomestilo plače v času odsotnosti z dela, je bila nasproti tožnikovi pravici do zasebnosti pravica tožene stranke do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS ter pravica do proste gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Ukrep opazovanja tožnika s strani detektiva je bil za zaščito navedenih interesov tožene stranke nujen in potreben, saj na noben drug način razen z opazovanjem tožena stranka ne bi mogla pridobiti podatka, da se je tožnik udeležil tekme kot sodnik, in s tem kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegraciji in reparaciji (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je bil nadzor detektiva neustaven in je prekomerno posegel v tožnikovo zasebnost. Sklicuje se na pravila kazenskega prava in kazenskega postopka ter stroge procesne kavtele pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov za zavarovanje dokazov v kazenskem postopku. Meni, da so določbe ZDD-1 v nasprotju s kavtelami kazenskega prava in neustavne, saj je po njih detektiv lahko dela tudi tisto, kar je policiji po ZKP prepovedano. Zatrjuje prekomernost posega in neutemeljeno razlikovanje med javnimi uslužbenci, ki morajo biti skladno z ZJU pred pričetkom izvajanja nadzora nanj opozorjeni, in zaposlenimi v zasebnem sektorju, za katere to ni predpisano. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da se je zavedal, da krši navodila osebne zdravnice, ko je odšel iz A. v B., oziroma da bi za odhod potreboval izrecno dovoljenje. Sklicuje se na zapis v bolniškem kartonu 22. 9. 2017, da so izhodi tožniku dovoljeni v kraju bivanja, vendar pa tožnik tega dne ni bil pri zdravnici, ampak je ta zapis nastal na podlagi klica detektiva ali kadrovske službe tožene stranke. Meni, da je osebna zdravnica tedaj ugotovila, da mu ni dala konkretnih navodil in jih je šele tedaj vpisala v njegov karton, s tem pa ga ni seznanila. Vztraja, da ni vedel, da v okviru dovoljenih izhodov ne sme iz kraja bivanja, sodišče pa se je neutemeljeno oprlo na navodila za zdravljenje z dne 25. 9. 2017. Nasprotuje zaključku, da bi moral vedeti, da za potovanje iz kraja bivanja potrebuje odobritev izbranega osebnega zdravnika ter da je potovanje k zdravniku na zdravniški pregled izjema. Sklicuje se na svojo izpoved, da ni bral odločb ZZZS o začasni nezmožnosti za delo dlje od datuma začasne nezmožnosti za delo ter da ni poznal 233. člena Pravil, 5. člena navodil in odločbe ZZZS z dne 19. 9. 2017. Navaja, da njegov predhodni bolniški stalež ne pomeni, da to pravilo pozna. Dalje navaja, da tožena stranka z njegovim ravnanjem ni bila v ničemer oškodovana in ji tako ni bilo treba zaščititi premoženjskih interesov. Navaja, da niti en dan njegovega bolniškega staleža ni bil posledica spornega sojenja tekme v B., s katerim si tudi ni poslabšal zdravstvenega stanja. Ker ni vedel za prepoved potovanja izven kraja bivanja, mu po njegovem mnenju ni mogoče očitati ne naklepa ne hude malomarnosti. Navaja, da ni podan niti pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Nasprotuje trditvam tožene stranke, da je morala zaradi njegove kršitve prilagoditi delovni proces. Navaja, da je bil v bolniškem staležu zaradi poškodbe nosu pri delu za toženo stranko in sojenje na tekmi ni bil vzrok te bolniške odsotnosti niti je ni podaljšalo. Meni, da bi bil tak razlog utemeljen le, če bi tožnik zaradi tekme 23. 9. 2017 hlinil bolezen oziroma poškodbo in odšel na bolniško, da bi se tekme lahko udeležil, kar pa ni bilo potrebno, ker je bila ta v soboto, ko tožnik ne dela. Navaja, da gre za dejavnost, ki jo je tožnik opravljal poleg siceršnjega dela, zato jo je lahko opravljal tudi poleg bolniškega staleža, saj mu zdravstvenega stanja ni poslabšala. Meni, da se je sodišče prve stopnje neutemeljeno oprlo na izpoved C.C. glede obstoja subjektivnega pogoja za izredno odpoved, ki ni ne poslovodna oseba ne zakoniti zastopnik tožene stranke, poleg tega pa teh trditev v večjem delu ni potrdil. Graja tudi ugotovitev, da mu tožena stranka ne more več zaupati, saj ni storil ničesar, kar bi ji škodovalo, šlo je namreč za dejavnost zunaj delovnega časa, domnevna kršitev pa ni bila povezana z delom tožnika, ki je bil dober in zanesljiv delavec. Meni, da sploh ni šlo za zlorabo bolniškega staleža. Opozarja, da tožena stranka ni pojasnila, kako je s tožnikovo kršitvijo (domnevno kršitvijo navodil zdravnika) izgubila zaupanje v tožnika. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njegovih trditev, da je bil pri podaji izredne odpovedi diskriminiran in izbran za zgled ostalim, da takšnih kršitev ne bi storili, to pa sta potrdila tudi priči D.D. in C.C. Trdi, da je tožena stranka ostalim kršiteljem izrekla pisne opomine, tožniku pa izredno odpoved, čeprav bi pisno opozorilo pred odpovedjo iz krivdnega razloga glede na težo storjenih kršitev zadostovalo. Navaja, da tožena stranka ni obrazložila razlikovalnih elementov, zaradi česar je izredna odpoved diskriminatorna. Sklicuje se na izpoved priče C.C., da je tožniku odredil dopust zaradi zbadanja in preprečitve ekscesov, kar po njegovem mnenju pomeni, da če ne bi bilo te nevarnosti, bi tožnik lahko opravljal delo do izteka odpovednega roka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku v celoti oziroma podrejeno vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izredne odpovedi, ki jo je tožena stranka tožniku izrekla 23. 10. 2017 na podlagi 8. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 3. 5. 2010, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 4. 2012 na delovnem mestu dežurni ključavničar v organizacijski enoti E.; - da je bil tožnik zaradi poškodbe pri delu začasno nezmožen za delo od 17. 8. 2017 do 3. 10. 2017; - da se je 23. 9. 2017 tožnik kot sodnik udeležil tekmovanja pod okriljem zveze F. v B.; - da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker 23. 9. 2017 v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ni upošteval navodil pristojnega zdravnika oziroma je brez odobritve pristojnega zdravnika odpotoval iz kraja svojega bivanja v B., kjer je sodeloval kot sodnik na tekmi zveze F.; - da je tožena stranka 23. 9. 2017 izvedla nadzor nad tožnikovim ravnanjem preko detektivske agencije in ugotovila, da se je tožnik kot sodnik udeležil tekme v G. v športni dvorani osnovni šoli H. v B. in na njej sodil od 10.05 do 15.10 ure; - da je tožena stranka zaradi navedenega ravnanja izgubila zaupanje v tožnika in se nanj ne more zanesti.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je bil nadzor nad bolniškim staležem tožnika opravljen zakonito in ne gre za prekomeren poseg v njegovo zasebnost, svojo odločitev v zvezi s tem in tudi sicer pa je detajlno in argumentirano obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče na razloge v njej sklicuje. Pritožbene navedbe tožnika, da je šlo za prekomeren poseg v njegovo zasebnost, niso utemeljene. Delodajalec ima na podlagi 266. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 in nasl.) možnost nadzora bolniškega staleža zaposlenega delavca. To lahko stori tudi po pogodbeno angažirani pravni ali fizični osebi. Delodajalec lahko torej sam kontrolira, ali se bolniški stalež odsotnega delavca izvaja skladno z navodili pristojnega zdravnika, pri tem pa mu je tudi dopuščeno zbirati dokaze, ki so lahko uporabljivi v kasnejših disciplinskih ali sodnih postopkih, saj se drugače ne bi mogla presojati zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz obravnavanega razloga. Vendar takšni dokazi ne smejo biti pridobljeni na nezakonit način (npr. s kršitvijo zasebnosti stanovanja, pisemske tajnosti itd.). Na načelni ravni delodajalec lahko zbira slikovne dokaze v te namene, če pri tem v zadostni meri spoštuje delavčevo zasebnost. Delodajalec sme za kontrolo bolniškega staleža svojega delavca pooblastiti tudi ustrezno fizično ali pravno osebo, ki nadzor opravlja v okviru danih ji pooblastil in seveda v okviru pravil za opravljanje svoje dejavnosti. Tožena stranka je nadzor nad tožnikovim bolniškim staležem naročila pri detektivski agenciji I. d. o. o. Ta je bila na podlagi pooblastila z dne 22. 9. 2017 torej pooblaščena za kontrolo tožnikovega bolniškega staleža, katere naloge pa lahko detektiv za nadzor tega izvaja, pa izhaja iz Zakona o detektivski dejavnosti (Ur. l. RS št. 17/11 – ZDD-1). Tožena stranka je lahko prenesla na detektiva le tiste pristojnosti, ki jih je imela sama za kontrolo delavca med bolniškim staležem (tako tudi drugi odstavek 25. člena ZDD-1), kar slikanje in snemanje, dokler prekomerno ne posežeta v delavčevo zasebnost, zagotovo sta, detektiv pa je opravljal svoje naloge skladno z ZDD-1, saj lahko po 31. v zvezi s 27. členom omenjenega zakona (pod predpostavko pooblastila, ki ga je, kot pojasnjeno, imel) za opravo konkretne naloge opravlja nadzor tudi s tehničnimi sredstvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da poseg v tožnikovo zasebnost ni bil pretiran, pravilno pa je tehtalo pravico tožnika do zasebnosti in pravico tožene stranke, da pridobi informacije, ki so v zvezi s tožnikovim delovnim razmerjem. Glede na to, da je tožena stranka tožniku izplačevala nadomestilo plače v času odsotnosti z dela, je bila nasproti tožnikovi pravici do zasebnosti pravica tožene stranke do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS ter pravica do proste gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Ukrep opazovanja tožnika s strani detektiva je bil za zaščito navedenih interesov tožene stranke nujen in potreben, saj na noben drug način razen z opazovanjem tožena stranka ne bi mogla pridobiti podatka, da se je tožnik udeležil tekme kot sodnik, in s tem kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Ukrep opazovanja tožnika je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča sorazmeren tudi v ožjem smislu, saj je detektiv opazoval tožnika na javnem mestu (parkirišče, javno tekmovanje v telovadnici osnovne šole), zaradi česar je bil poseg v njegovo zasebnost bistveno blažji od pomembnosti pravic delodajalca, da ne prihaja do kršitev pogodbenih obveznosti in obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je tožena stranka želela z ukrepom zavarovati. Ob uporabi t. i. testa sorazmernosti (prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 2/2018 z dne 30. 5. 2018) se tako izkaže, da tožena stranka s pooblastitvijo detektiva za spremljanje tožnikovega ravnanja 23. 9. 2017 ni prekomerno posegla v tožnikovo pravico do zasebnosti za pridobitev podatka o tem, da se je tega dne udeležil tekme G. kot sodnik, česar tožnik niti ni zanikal, tako da je v postopku nesporno.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da so določbe ZDD-1 neskladne z Ustavo, ker niso spoštovane kavtele iz kazenskega postopka oziroma ker omogočajo detektivu ravnanja, ki so Policiji prepovedana. Zaradi različne narave kazenskega in pravdnega postopka v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/04 –ZDSS-1) in ZPP ni pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jih vsebuje Zakon o kazenskem postopku (Ur. l. RS št. 63/94 in nasl. – ZKP). Ta prepoved je namenjena zagotavljanju pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, kjer mu nasproti stoji država. Z izločitvijo dokazov v kazenskem postopku se torej varujejo pravice obdolženca, hkrati pa ni poseženo v pravice nobenega drugega posameznika. V pravdnem postopku (delovnem sporu) pa si nasproti stojita dve s procesnega vidika enakopravni stranki in v primeru, da uporabe določenega dokaza ne dopustimo, s tem pride do posega v pravice nasprotne stranke - v njeno ustavno pravico do dokaza kot dela pravice do izjave v postopku. Uporaba dokazov, pridobljenih s kršitvijo pravice do zasebnosti, v pravdnem postopku (oziroma individualnem delovnem sporu) ni nujno nezakonita (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-472/02 z dne 7. 10. 2004 ter odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 325/2010, opr. št. II Ips 274/2010, VIII Ips 2/2018, ter pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 778/2018). Primerjava dela detektiva z delom policije tako ni utemeljena, kavtel iz kazenskega procesnega prava pa v zvezi z postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni treba upoštevati niti delodajalcu, saj ne gre za kazenski postopek, v katerem je država ena od strank.

9. Tožnik prekomernost posega v svojo zasebnost utemeljuje tudi z neutemeljenim razlikovanjem med javnimi uslužbenci in zaposlenimi v zasebnem sektorju, saj bi bil v primeru, da bi bil javni uslužbenec, skladno s 33. a členom Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. – ZJU) pred pričetkom nadzora opozorjen, da obstajajo razlogi za sum o zlorabi in bi mu moralo biti omogočeno, da se o tem izjasni. Glede na to, da tožnik ni javni uslužbenec, določbe ZJU ne pridejo v poštev, niti ni z različno obravnavo različnih kategorij zaposlenih (delavcev v zasebnem sektorju in javnih uslužbencev) kršena določba o enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, ki jo po vsebini uveljavlja tožnik. Le enaki položaji se morajo obravnavati enako, različne položaje, za kar gre pri javnih uslužbencih in zaposlenih, na katere se ZJU ne nanaša, pa je dopustno obravnavati različno.

10. Tožnik neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral vedeti, da je za potovanje iz kraja bivanja potrebna odobritev izbranega osebnega zdravnika, razen za potovanje na zdravniški pregled. Sodišče prve stopnje je navedlo detajlne in pravilne razloge za ta sklep, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje. Neupoštevno je tožnikovo uveljavljanje, da ne gre za kršitev iz 2. oziroma 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker ni nikoli bral odločb ZZZS o začasni nezmožnosti za delo dlje od datuma začasne nezmožnosti za delo ter da ni poznal 233. člena Pravil, 5. člena Navodil in odločbe ZZZS z dne 19. 9. 2017. S temi trditvami tožnik ne more opravičiti zatrjevane pravne zmote, saj bi se glede na skrbnost, ki se zahteva od povprečnega delavca, moral zavedati, da je za potovanje izven kraja bivanja v času trajanja bolniškega staleža potrebno dovoljenje osebnega zdravnika oziroma pristojne komisije. Neutemeljeno se zavzema za to, da bi morala osebna zdravnica tako prepoved izrecno zapisati v njegov zdravstveni karton, zato so pritožbene navedbe o tem, kdaj je njegova zdravnica zapisala taka navodila vanj ter ali je bil s tem zapisom seznanjen pred 23. 9. 2017, brezpredmetne.

11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje za to, da bi se kot kršitev iz 8. točke prvega odstavka 110. člena ZDR-1 štelo le, če bi hlinil bolezen oziroma poškodbo in odšel na bolniško, da bi se tekme lahko udeležil. Na pravilnost odločitve tudi nimajo vpliva trditve, da je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu, da s sojenjem na tekmi svojega zdravstvenega stanja ni poslabšal niti ga ni mogel poslabšati ter da je kršitev storil v soboto, ko pri toženi stranki ne dela. Tožnik je nedvomno odpotoval iz kraja svojega bivanja v B., kar zadostuje za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na ustaljeno sodno prakso (prim. s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 262/2017 z dne 30. 5. 2018 in s sodbama pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 181/2018 z dne 6. 9. 2018 in Pdp 782/2018 z dne 8. 11. 2018) pa ugotovljeno ravnanje tožnika (tudi če bi bilo ugotovljeno, da ni vplivalo na potek zdravljenja oziroma zdravljenja ne bi podaljšalo) tudi sicer ne sodi v kontekst zdravljenja. To izhaja iz splošnega pravila, da mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, v času zadržanosti z dela zaradi bolezni, poškodbe in nege, na svojem domu (233. člen Pravil obveznega zavarovanja). Vožnja v B. ter večurno sojenje na tekmovanju v G. je v nasprotju z navodili zdravnice, saj tožnik ni imel dovoljenja za takšno aktivnost, ni pa mogoče šteti njegovega ravnanja za sprehod v kraju bivanja. Kot že povedano, tožnik ni imel osnove za to, da bi verjel, da so mu odobreni tudi izhodi zunaj kraja bivanja, saj je v času bolniškega staleža treba izhajati iz predpostavke, da je načeloma prepovedana vsaka aktivnost, ki ni izrecno odobrena. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna ugotovitev, da je bil podan razlog za izredno odpoved iz 2. in 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 12. Pritožnik nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je podan tudi drugi pogoj za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je nezmožnost opravljanja dela do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika glede na njegovo kršitev temeljev delovnopravne zakonodaje, da so odnosi med njima porušeni ter da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka. Svojo ugotovitev je pravilno oprlo na izpoved C.C., ki je bil kot vodja E. nadrejen tožniku in je glede na svojo funkcijo lahko v imenu tožene stranke potrdil izgubo zaupanja zaradi teže kršitve tožnika, ki je to povezal tudi s specifiko ... delovišč ter njihovo izrazito hierarhično organizacijo. Pritožba neutemeljeno izpodbija navedeni zaključek in se brez podlage zavzema za to, da bi lahko o izgubi zaupanja med toženo stranko in tožnikom izpovedoval le zakoniti zastopnik oziroma poslovodna oseba. Taka zahteva ne izhaja iz veljavne zakonodaje, tudi sicer pa so dokazna sredstva v pravdnem postopku enakovredna. Na pravilnost ugotovitve o tem, da je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika, ne vpliva dejstvo, da je tožnik sodeloval na tekmi v času, ki ni bil njegov delovni čas (bolniški stalež se namreč ob sobotah in nedeljah ne prekine), da kršitev ni bila povezana z njegovim delom ter da je bil sicer dober in zanesljiv delavec. Zavrniti je treba tudi njegovo naziranje, da sploh ni šlo za zlorabo bolniške. Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da bi glede na naravo kršitve zadostovalo pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj gre pri odhodu iz kraja bivanja ter delom sodnika na tekmi G. med bolniškim staležem za kršitev, ki jo ZDR-1 že sam opredeljuje kot poseben odpovedni razlog (8. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), zaradi česar glede na okoliščine primera odločitev tožene stranke za to najhujšo sankcijo ni nezakonita. Glede na ugotovitev o izgubi zaupanja tožene stranke zaradi storjene kršitve, ni pravno pomembno, kaj je kot razlog za odrejeni dopust navedel kot priča zaslišani C.C. 13. V pritožbi tožnik vztraja, da je bil s podajo izredne odpovedi diskriminiran, saj naj bi mu tožena stranka podala izredno odpoved kot svarilo drugim delavcem. Skladno s prvim odstavkom 6. člena ZDR-1 mora delodajalec delavcu v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. Tožnik ni zatrjeval, na podlagi katere osebne okoliščine naj bi bil neupravičeno neenako obravnavan oziroma diskriminiran, zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej opredeljevati do njegovih presplošnih trditev o diskriminaciji. Je pa ustrezno odgovorilo na njegovo zatrjevanje, da tožena stranka izreka drugim kršiteljem blažje sankcije. Na podlagi izpovedi priče C.C. je ugotovilo, da bi tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi vsakemu delavcu, ki bi storil enake kršitve kot tožnik, tožnik pa ni konkretno zatrjeval, za katere delavce in kakšne kršitve je šlo v primerih, na katere se sklicuje. To ne izhaja niti iz mnenja sindikata z dne 20. 10. 2017 (listina A 11) niti iz izpovedi priče D.D., ki je predstavnik reprezentativnega sindikata pri toženi stranki. Na podlagi nekonkretiziranih trditev o milejši obravnavi kršitev drugih delavcev tožene stranke ni mogoče slediti trditvam tožnika, da je bil obravnavan strožje od drugih. Tudi sicer pa zgolj na podlagi dejstva, da za podobne kršitve delodajalec ni izredno odpovedal pogodb o zaposlitvi kršiteljem, ni mogoče ugotoviti nezakonitosti izrečene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prepoved neenake obravnave delavcev ne pomeni, da ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved delodajalec ne bi smel izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi kršitelju, če drugemu delavcu za enako kršitev ni prav tako izrekel izredne odpovedi. Tako je tudi stališče ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.