Jedro

Kadar je za dediščinsko tožbo aktivno legitimiranih več sodedičev, lahko s tožbo vsak posamezen sodedič uveljavlja svojo dedno pravico neodvisno od drugih. Dediči zato niso nujni enotni sosporniki.

V sodni praksi je res sprejeto stališče, da je dediščinska tožba po 141. členu ZD tožba enega dediča proti ostalim sodedičem istega zapustnika, vendar pa to ne pomeni, da tožnica, ki ni dedinja po pokojnem A. A. (po katerem je bil napačno izdan dodatni sklep o dedovanju), ampak dedinja po pokojnem z istim imenom (ki je bil lastnik sporne nepremičnine), za dediščinsko tožbo ni aktivno legitimirana. Upoštevati je namreč treba, da gre v tej zadevi za specifičen primer, in da se tako tožnica kot toženka s sklicevanjem na dedno pravico potegujeta za zapuščino istega zapustnika.

Ni pravilno stališče dedinje, da bi drug dedič lahko dedno izjavo o odstopu dednega deleža drugemu dediču lahko dal le v zapuščinskem postopku. Zapuščinski postopek oziroma postopek za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju je pravnomočno zaključen in sodedič te možnosti nima več. Pravice, da z dednim deležem razpolaga, pa mu le zato, ker se o dedni pravici razpravlja v pravdi, ni mogoče odvzeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15-tih dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča povrniti 186,66 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: I. ugotovilo, da je tožnica zakonita dedinja ¼ nepremičnine parc. št. 274/282 k. o. 0000 - X., in sicer po zapustniku A. A., rojenem 2. 1. 1931 in umrlem 14. 12. 1999, nazadnje stanujočem B. 7; II. ugotovilo, da je tožnica solastnica zgoraj navedene nepremičnine do ¼; III. toženki naložilo, da ji solastni delež izroči v last in posest; ter IV. izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoč prenos lastninske pravice na tožnico, saj bo sicer takšno listino nadomestila ta sodba. Odločilo je tudi o stroških postopka in toženki naložilo, da tožnici v roku 15-tih dni povrne 701,71 EUR.

2. Pritožbo zoper takšno odločitev vlaga toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da je sodišče o ugovoru aktivne legitimacije narobe odločilo. Odstop dednega deleža tožnici s strani sina se nanaša le na premoženje, ki je obstajalo v času oprave zapuščinske obravnave in ne na naknadno najdeno premoženje. Tudi sicer je sin postal dedič in bi moral biti stranka tega postopka. Pisna izjava, ki je bila predložena med postopkom, za presojo aktivne legitimacije ne morebiti upoštevna. Tako izjavo bi sin lahko dal le v zapuščinskem postopku, v pravdi pa bi moral sodelovati kot stranka. Opozarja na odločbe višjih sodišč, ki po njenem prepričanju povzeto stališče podpirajo.

Vztraja, da je zahtevek nesklepčen. Toženka je postala lastnica nepremičnine na podlagi dodatnega sklepa o dedovanju, izdan je bil tudi sklep o vpisu v zemljiško knjigo. Tožnica s tožbo teh sklepov ne izpodbija. Tožba je nesklepčna tudi zato, ker na aktivni strani nastopa le tožnica. Nepremičnine ne more zahtevati le v svojo korist, ampak bi jo morala zahtevati v korist obeh.

Nepravilno je zavrnjen ugovor zastaranja. Tožnica je že v letu 2016 vedela za toženko in sklep z dne 15. 11. 2016, zadevo pa je začela urejati šele leta 2018. Tožba je zato vložena že po izteku enoletnega subjektivnega roka. V zvezi s tem opozarja na dele tožničine izpovedbe, iz katerih izhaja, da je za toženko in sporno parcelo vedela že leta 2016. Šele po večkratnih vprašanjih svoje pooblaščenke je omenila leto 2018. Sodišče je njeno izpoved ocenilo enostransko in nekritično. Obstaja nasprotje med razlogi v točki 10 in 11. Desetletni rok po 141. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ni začel teči s trenutkom, ko je tožnica izvedela za novo najdeno premoženje in svojo pravico, ampak s trenutkom zapustnikove smrti (tožničin mož je umrl 24. 12. 1999). Iztekel se je že leta 2009. Sodišče je, ko se je opredeljevalo do tega roka, to spregledalo. Kot nesprejemljivo označi sklicevanje na 360. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Okoliščin konkretne zadeve ni mogoče opredeljevati za nepremagljive ovire. Poleg tega je tožnica ob zaslišanju povedala, da je mož hodil na to parcelo in je torej zanjo vedela.

Sodišče se v obrazložitvi sodbe sklicuje na 223. člen ZD, pri čemer tožnica ni novi dedič, prav tako pa ni bila napotena na pravdo. Opozarja tudi na to, da je dediščinska tožba namenjena zahtevkom dediča zoper druge dediče, za kar pa v tej zadevi ne gre.

Tožnica je zamudila tudi rok za tožbo na podlagi 224. člena ZD, saj je 30 -dnevni rok, ki ga določa 396. člen ZPP, že iztekel. Sodišče je s sodbo odločilo o zahtevku, ki ga je tožnica postavila s pripravljalno vlogo z dne 15. 4. 2019, a ne na naroku ne v sodbi ni odločilo o spremembi. O tem tudi ni nobene obrazložitve.

Na koncu še poudarja, da je bila dobroverna in da napaka sodišča, če je do nje prišlo, ne more iti v njeno škodo. Napake se rešujejo na drugačen način in ne z zahtevkom zoper toženko, ki je nepremičnino prejela v last na veljaven način. Vse navedbe sodišča prve stopnje v točkah 15 in 16 so po njenem mnenju nepomembne.

Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je odločitev sodišča pravilna, pritožba pa neutemeljena. Z razlogi v izpodbijani sodbi soglaša, razen glede ugotovitve, da je bila toženka dobroverna. Ves čas je vedela, da je dedovala nekaj, kar ji ne pripada. Pri presoji bi bilo zato treba uporabiti rok, ki ga določa drugi odstavek 141. člena ZD, to je 20 let. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med razlogi v točki 10 in 11 sodbe ni nasprotja. V točki 11 namreč ni ugotovljeno, da je bila tožnica v letu 2016 seznanjena z dodatnim sklepom o dedovanju D 2012/1980, ampak je ugotovljeno le to, da je bila v letu 2016 toženka z dodatnim sklepom o dedovanju razglašena za dedinjo sporne nepremičnine. Ker sklep sodišča prve stopnje nima niti drugih pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti, vsebinsko očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila storjena.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica s pripravljalno vlogo z dne 16. 4. 2019 spremenila tožbo.1 Ker toženka spremembi ni nasprotovala, ampak se je spustila v obravnavanje po spremenjeni tožbi,2 se šteje, da je vanjo privolila (drugi odstavek 185. člena ZPP). Izdaja sklepa o dovolitvi spremembe tožbe zato ni bila potrebna.3

7. Iz izpodbijane sodbe je mogoče povzeti sledeče dejansko stanje: Toženka je solastni del nepremičnine parc. št. 274/282, k. o. 0000 - X., podedovala kot naknadno najdeno premoženje, na podlagi (pravnomočnega) dodatnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Krškem D 202/1980 z dne 15. 11. 2016 po pok. A. A., roj. 10. 7. 1924, nazadnje stanujočem C. 5 in umrlem 13. 7. 1980. Sklep je bil izdan na podlagi predloga I., d. o. o. Naknadno je sodišče, ki je izdalo sklep, ugotovilo, da A. A., stanujoč D. 21, ki je bil pred izdajo dodatnega sklepa o dedovanju vpisan v zemljiško knjigo, ni pok. A. A., roj. 10. 7. 1924, katerega dedinja je toženka, ampak pok. A. A., roj. 2. 1. 1932, katerega dedinja je (na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Brežicah D 11/2000 z dne 29. 2. 2000) tožnica. V zemljiško knjigo vpisan zapustnik je namreč to nepremičnino podedoval po pok. B. B., roj. A., pri čemer gre za mater tožničinega moža, to je pok. A. A., roj. 2. 1. 1932. Okrajno sodišče v Krškem je obe pravdni stranki 29. 3. 2018 seznanilo s svojimi ugotovitvami. Ker toženka ni soglašala z razveljavitvijo izdanega dodatnega sklepa o dedovanju, vanj ni posegalo. Tožnica je zato zoper toženko 8. 6. 2018 vložila tožbo. Za to nepremičnino in dejstvo, da „nekaj ni prav“, je tožnica izvedela v letu 2016, da je posestnica nepremičnine toženka, pa v februarju oziroma v začetku marca 2018. Toženka pri izdaji dodatnega sklepa o dedovanju ni aktivno sodelovala. Da je bil postopek v teku, je izvedla šele s prejemom sklepa. Vse do trenutka, ko jo je sodišče seznanilo z napako, okoliščin, ki bi kazale na to, da zemljišče ni bilo last njenega pravnega prednika, ni bilo.

8. Pritožnica povzete dejanske ugotovitve izpodbija le v pogledu ugotovitve, da je tožnica za to, da ima sporno nepremičnino kot dedinja v posesti toženka, izvedela šele v februarju oziroma marcu 2018. Trdi, da iz tožničine izpovedbe izhaja drugače. Pritožbeno sodišče po branju prepisa zvočnega posnetka tožničinega zaslišanja taki trditvi ne more slediti in soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Drži sicer, da je tožnica, ki je bila ob zaslišanju stara 85 let, pri odgovoru na vprašanje, kdaj je izvedela za toženko, povedala, da naj bi bilo to leta 2016. Vendar je v nadaljevanju, ko ji je sodnica natančneje pojasnila, na katero parcelo se vprašanje nanaša, povedala, da je za dedovanje toženke izvedela preko sodišča oziroma je šla vprašat na sodišče, kdo je dedič parcele in so ji dali naslov toženke. V nadaljevanju, ko ji je bil zaradi časovne orientacije pokazan zapisnik iz marca 2018 (to je priloga A6), pa je povedala, da je bilo to kakšen mesec pred tem. Glede na to, da se je tožnica ob koncu zaslišanja lahko časovno orientirala na čas sestave zapisnika, kar je bil zagotovo dogodek, ki ji je ostal v spominu, pritožbeno sodišče ne dvomi, da ta del izpovedbe verodostojno odraža, kdaj je tožnica izvedela za dediča sporne parcele.

9. Deloma dejanskim ugotovitvam nasprotuje tudi tožnica v odgovoru na pritožbo, saj vztraja, da je toženka ves čas vedela, da ji premoženje ne pripada. Tudi tem navedbam ni mogoče slediti. Toženka je ob zaslišanju to zanikala, tožničine trditve pa ne potrjujejo niti ostale ugotovljene okoliščine, predvsem dejstvo, da toženka v postopku izdaje dodatnega sklepa o dedovanju vse do njegovega prejema ni sodelovala in da do trenutka, ko je bila na sodišču obveščena o napaki, ni imela nobenega razloga, da bi dvomila v pravilnost sklepa.

10. Pravno sredstvo, s katerim se uveljavlja dedna pravica v pravdi, je dediščinska tožba. ZD je sicer ne ureja, a v 141. členu določa, da obstaja pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič od posestnika zapuščine, predpisuje pa tudi roke za zastaranje te pravice.4 V taki pravdi se torej rešuje spor o dedni pravici: obe stranki trdita, da jima zapuščina pripada, ker imata dedno pravico. Tak je tudi konkretni primer, saj tako tožnica kot toženka trdita, da jima sporna nepremičnina pripada na dednopravni podlagi.

11. V sodni praksi je res sprejeto stališče, da je dediščinska tožba po 141. členu ZD tožba enega dediča proti ostalim sodedičem istega zapustnika5, vendar pa to ne pomeni, da tožnica, ki ni dedinja pok. A. A., roj. 10. 7. 1924 (po katerem je bil (napačno) izdan dodatni sklep o dedovanju), ampak dedinja pok. A. A., roj. 2. 1. 1932 (ki je bil lastnik sporne nepremičnine), za dediščinsko tožbo ni aktivno legitimirana. Upoštevati je namreč treba, da gre v tej zadevi za specifičen primer6, in da se tako tožnica kot toženka s sklicevanjem na dedno pravico potegujeta za zapuščino istega zapustnika. Toženka namreč ugotovitvi, da je bila sporna nepremičnina last pok. A. A., roj. 2. 1. 1932, ne nasprotuje, kljub temu pa vztraja, da je ona (na podlagi dedovanja) njena lastnica.

12. Kadar je za dediščinsko tožbo aktivno legitimiranih več sodedičev, lahko s tožbo vsak posamezen sodedič uveljavlja svojo dedno pravico neodvisno od drugih.7 Dediči zato niso nujni enotni sosporniki. Okoliščina, da je v zapuščinskem postopku po pok. A. A., roj. 2. 1. 1932, poleg tožnice kot zakoniti dedič nastopal tudi zapustnikov sin C. A., ki se dedovanju ni odpovedal, ampak je svoj dedni delež materi (to je tožnici) „le“ odstopil8, zato na tožničino aktivno (stvarno) legitimacijo ne more vplivati. Ta okoliščina pa ni vplivala niti na presojo utemeljenosti zahtevka. Ne sicer zaradi dedne izjave o odstopu dednega deleža, ki je bila dana v že končanem zapuščinskem postopku9, ampak zato, ker je C. A. tožnici z dedno izjavo, dano v teku tega pravdnega postopka (glej prilogo A10) odstopil tudi dedni delež na sporni nepremičnini. Stališče pritožnice, da bi tako izjavo lahko dal le v zapuščinskem postopku, je namreč nepravilno. Zapuščinski postopek oziroma postopek za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju je pravnomočno zaključen in tožničin sodedič te možnosti nima več. Pravice, da z deležem razpolaga, pa mu le zato, ker se o dedni pravici razpravlja v pravdi, ni mogoče odvzeti.

13. Napotilo zapuščinskega sodišča ni predvideno kot pogoj za vložitev dediščinske tožbe. Pritožbena navedba, da tožnica na pravdo ni bila napotena, je zato nerelevantno.

14. Tožba ni nesklepčna. Razveljavitve sklepa o dedovanju oziroma dodatnega sklepa o dedovanju tožnica ne more zahtevati.10 V pravdi lahko z dediščinsko tožbo doseže le korekcijo odločitve sodišča v zapuščinskem postopku, izražene v pravnomočnem sklepu o dedovanju. Ob upoštevanju 141. člena ZD tako lahko zahteva le ugotovitev svoje dedne pravice in izročitev zapuščine.11 Zahtevek dediščinske tožbe je torej sestavljen iz dveh delov - ugotovitvenega in dajatvenega. Oba dela konkretna tožba vsebuje.

15. Po 141. členu ZD pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič zastara proti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič izvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine (subjektivni rok), najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke (objektivni rok). Proti nepoštenemu posestniku je zastaralni rok dvajset let. Tudi ta začne teči za zakonitega dediča z zapustnikovo smrtjo, za oporočnega dediča pa z razglasitvijo oporoke.

16. Posestnik zapuščine je pošten (dobroveren), če ne ve ali ni mogel vedeti, da mu predmet zapuščine ne pripada kot dediču. Pritožbeno sodišče, glede na okoliščine, v katerih je bil izdan dodatni sklep o dedovanju in so navedene v točki 18 izpodbijane sodbe, soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila toženka v trenutku, ko je bila z dodatnim sklepom o dedovanju razglašena za dedinjo sporne nepremičnine, dobroverna (poštena), nedobroverna pa je postala šele na naroku, na katerem jo je zapuščinsko sodišče seznanilo z napako pri izdaji dodatnega sklepa (to je 29. 3. 2018). Za presojo ugovora zastaranja je zato sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tako subjektivni kot (krajši) objektivni rok.

17. Glede na to, da je tožnica za to, da je posestnica nepremičnine toženka, izvedela šele v februarju oziroma v začetku marca 2018, tožba pa je bila vložena 8. 6. 2018, ne more biti sporno, da subjektivnega roka enega leta za vložitev tožbe ni zamudila. Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni zamudila niti desetletnega objektivnega roka, čeprav je bila tožba vložena več kot deset let po smrti pok. A. A., roj. 2. 1. 1932 in umrlega 14. 12. 1999.12

18. Institut zastaranja je namenjen vzpostavitvi pravne varnosti, saj stranke sili k čimprejšnji razrešitvi spornih pravnih razmerij. Ne glede na to pa je v novejši sodni praksi13 utrjeno stališče, da razlaga pravil o zastaranju ne sme biti taka, da bi njihov učinek stranki preprečil ali ji naložil nesorazmerno breme pri uveljavljanju pravice do sodnega varstva. Nekomu, ki ni imel prave možnosti uveljaviti svoje pravice, pasivnosti ni mogoče očitati. Zoper tistega, ki ne more ukrepati, pa zastaranje ne teče.14

19. V konkretnem primeru je pri presoji ugovora zastaranja treba upoštevati, da se dedna pravica v pravdi z dediščinsko tožbo lahko uveljavlja šele po končanem zapuščinskem postopku, to je po pravnomočnosti sklepa o dedovanju.15 V konkretnem primeru je bil zapuščinski postopek po pok. A. A., roj. 2. 1. 1932, sicer pravnomočno zaključen že v letu 2000 (glej sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Brežicah, priloga A2), a s tem sklepom o dedovanju sporne nepremičnine ni bilo odločeno. O tem je bilo v zapuščinskem postopku pravnomočno odločeno šele z dodatnim sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Krškem D 202/1980 z dne 15. 11. 2016, po katerem je nepremičnino podedovala toženka.16 Objektivni zastaralni rok zato pred tem ni mogel začeti teči. Drugačno stališče, za katerega se zavzema pritožnica, bi privedlo do nesprejemljivega položaja, ko bi se desetletni zastaralni rok iztekel, še preden bi bilo v tožničino dedno pravico (s pravnomočno odločitvijo zapuščinskega sodišča) sploh poseženo. Tožnica, ki je sicer že na podlagi zakona z zapustnikovo smrtjo postala dedinja (tudi) spornega solastnega deleža nepremičnine, tako ne bi imela nobene možnosti, da zahteva pravno varstvo svoje dedne pravice. V zapuščinskem postopku takega varstva17 namreč ne more več zahtevati (saj nepremičnina ni več last zapustnika, ampak toženke), v pravdi pa te možnosti ne bi imela zaradi izteka objektivnega roka. Uveljavitev njene pravice do dedovanja bi bila s tem ne le nesorazmerno otežena, ampak v celoti onemogočena. Okoliščina, da je tožnica za sporno parcelo oziroma dejstvo, da je bil njen mož njen solastnik, morda vedela že pred letom 2016, na tako presojo ne more vplivati. Tožbe le zaradi te svoje vednosti namreč ne bi mogla vložiti prej. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožničina terjatev ni zastarala, je, čeprav iz deloma drugačnih razlogov, zato pravilen, pritožba pa tudi v tem delu neutemeljena.

20. Glede na to, da sodišče zahtevka tožnice ni presojalo na podlagi 224. člena ZD, se pritožbeno sodišče do navedb glede zamude roka za vložitev tožbe pod pogoji, ki jih za obnovo postopka določa ZPP, ne opredeljuje.

21. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

22. Ker toženka s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP). Je pa do stroškov odgovora na pritožbo upravičena tožnica. Pritožbeno sodišče ji je ob upoštevanju vrednosti spora in Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) priznalo nagrado za sestavo odgovora v višini 250 točk (tar. št. 21 OT), 2 % materialnih stroškov, to je 5 točk, skupaj 255 točk. To ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,6 EUR znaša 153 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 186,66 EUR. Ta znesek je toženka dolžna povrniti tožnici, kot izhaja iz izreka sklepa.

1 Že postavljenim zahtevkom je dodala še zahtevek za ugotovitev solastninske pravice (drugi odstavek 184. člena ZPP). 2 Glej pripravljalno vlogo z dne 26. 4. 2019 (list. št. 30). 3 Glej odločbe VSL I Cpg 45/2002, I Cpg 1096/2016, I Cp 174/2018 in druge. 4 Zupančič, Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, UL RS 2009 stran 281. 5 Glej odločbe VSL I Cp 1892/99, VSL I Cp 1227/2014, VSK I Cp 65/2018 in druge. 6 Gre za napako zapuščinskega sodišča, ki je zaradi pomanjkljivih zemljiškoknjižnih podatkov o lastniku nepremičnine (pok. zapustnik je bil vpisan le z imenom in priimkom ter naslovom, brez rojstnih podatkov oziroma EMŠO številke, glej prilogo A7) zmotno zaključilo, da gre za premoženje pravnega prednika toženke z istim imenom in priimkom. 7 Gavella Nikola, Nasledno pravo, Informator, Zagreb 1990, stran 304 in naslednje. 8 Pritožnica ima v tem pogledu prav, ko opozarja, da se je taka izjava nanašala le na takrat znano premoženje, poleg tega pa se taka izjava po zakonu šteje za sprejem dednega deleža in sočasen odstop sodediču (glej drugi odstavek 136. člena ZD). 9 Glej opombo 8. 10 Glej odločbo VS RS II Ips 2/98. 11 Glej Zupančič, Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, UL RS 2009 stran 283; Rijavec, Dedovanje, GV 1999, stran 262; Vrhovno sodišče RS dopušča pri dediščinski tožbi tudi zgolj dajatveni zahtevek (II Ips 2/98, II Ips 362/2001, II Ips 1070/2008). 12 Deset let se je izteklo 14. 12. 2009, tožba pa je bila vložena 8. 6. 2018. 13 Glej odločbe VS RS II Ips 226/2014, II Ips 320/2017, II Ips 353/2017, II Ips 158/2017, II Ips 177/2017 in druge. 14 Izhodišče takšnega stališča so odločbe Ustavnega sodišča RS (glej na primer odločbe Up-1177/12, Up-1141/12, Up-450/15). V njih je bilo med drugim opozorjeno tudi na razlagalni prostor, ki ga nudi zakonski pojem nepremagljivih ovir kot temelj za uporabo instituta zadržanja zastaranja. 15 Glej Zupančič, Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, UL RS 2009, stran 280 in V. Rijavec, Dedovanje, GV,1999, stran 262. 16 Sklep je postal pravnomočen 17. 12. 2016. 17 Z vložitvijo predloga za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju.