Jedro

Samo navedba storilca prekrška, da je prekršek storil eden od njegovih družinskih članov, ne pa on kot lastnik vozila, ne izpolnjuje dokaznega standarda dokaznega predloga. S tako navedbo storilec ne izkaže s potrebno stopnjo verjetnosti, da sam ni vozil vozila.

Izrek

Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. S plačilnim nalogom Službe občinskega redarstva, Mestna občina N.m. z dne 30.9.2005 je bila V.U. spoznana za odgovorno storitve prekrška po 7. točki četrtega odstavka 52. člena ZVCP-1, zaradi nepravilnega parkiranja. Izrečena ji je bila globa 20.000,00 SIT. Storilka je zoper plačilni nalog vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Novem mestu s sodbo z dne 30.1.2008 zavrnilo in storilki naložilo 80 eurov povprečnine.

2. V zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka N.F. navaja, da iz opisa dejanskega stanja izhaja, da neposredni stik med prekrškovnim organom in osebo, ki naj bi predmetnega dne storila prekršek, ni bil vzpostavljen, torej je bil postopek zoper V.U. uveden na podlagi prvega odstavka 233. člena ZVCP-1. Izrek plačilnega naloga je nerazumljiv, saj je V.U. navedena kot storilka, ne pa kot lastnica vozila, ki je bilo navedenega dne nepravilno parkirano. Sodišče je z izpodbijano sodbo neutemeljeno zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, pri čemer niti iz izreka niti iz obrazložitve sodbe ni razvidno, da je bila storilka spoznana za odgovorno za prekršek na podlagi prvega odstavka 233. člena ZVCP-1, v skladu s katerim dokazno breme, da ni kršitelj prekrška, preide na lastnika vozila, vendar le, če ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec. Prekrškovni organ kljub temu ni izvedel nikakršnih aktivnosti, s katerimi bi po zaznavi prekrška lahko ugotovil dejanskega storilca prekrška. Storilka je v zahtevi za sodno varstvo navedla, da je bila v času prekrška doma, kar lahko potrdijo družinski člani. Sodišče je kljub temu ocenilo, da ni predlagala nedvoumnega, prepričljivega in dosegljivega dokaza, da prekrška ni storila. S tem, ko je sodišče zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov, s katerimi bi se storilka lahko razbremenila odgovornosti za prekršek, je kršilo njeno pravico izvajati dokaze v svojo korist po 2. alineji 62. člena ZP-1. Določba 233. člena ZVCP-1 sicer predstavlja odmik od domneve nedolžnosti po 27. členu Ustave RS, vendar v skladu z načelom sorazmernosti ni mogoče zaključiti, da mora storilec z gotovostjo dokazati, da prekrška ni storil. V skladu s tem bi sodišče lahko šele po izvedbi predlaganih dokazov ocenjevalo verodostojnost storilkinega zagovora. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

3. Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku vročena storilki prekrška, ki nanjo ni odgovorila.

4. Iz opisa v plačilnem nalogu izhaja, da je V.U. dne 20.9.2005 ob 09.01 uri, v N.m., na Ulici ..., nepravilno parkirala osebno vozilo, s tem ko je parkirala na ozkem in nepreglednem delu ceste, kjer je ustavitev in parkiranje prepovedano. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tak opis izhaja iz pravne kvalifikacije očitanega prekrška po 7. točki četrtega odstavka 52. člena ZVCP-1. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljeno trdi, da izpodbijana sodba niti v izreku niti v obrazložitvi nima razlogov, da je bila storilka spoznana za odgovorno za prekršek na podlagi prvega odstavka 233. člena ZVCP-1. Sodišče je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je storilki znano določilo 233. člena ZVCP-1, zato ga v tej sodbi ne bo ponavljalo. Pojasnilo pa je, da je po tem določilu dokazno breme na strani storilke. Storilka dokaznemu bremenu ni zadovoljila zgolj z navajanjem, da je storilec eden od družinskih članov, vendar ji zoper družinske člane ni treba izpovedati. Lahko bi namreč na drug način dokazala, da prekrška ni storila. Dolžna je bila ponuditi nedvoumen in prepričljiv ter dosegljiv dokaz, da prekrška ni storila.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da mora sodišče v skladu z načelom iskanja materialne resnice ugotavljati vsa dejstva, ki obdolženca obremenjujejo in razbremenjujejo. Določba 233. člena ZVCP-1 predpisuje, da se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. V tem primeru gre za tako imenovano obrnjeno dokazno breme, ki storilcu nalaga aktivno sodelovanje, če hoče pri svoji obrambi uspeti. Sodišča prve stopnje se v praksi pri presoji obdolženčevega dokaznega predloga v teh primerih predvsem srečujejo z vprašanjem zatrjevanja obdolženčevega alibija. Pri tem pa morajo za ugoditev takemu dokaznemu predlogu ugotoviti še, da dokazni predlog tudi sicer izpolnjuje zahtevane in uveljavljene dokazne standarde. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da mora biti dokazni predlog podan določno, pri čemer mora predlagatelj navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede, in utemeljiti, katero dejstvo s tem dokazuje.

7. Iz spisa je razvidno, da prekrškovni organ ni neposredno zaznal storilca očitanega prekrška, zato je v skladu s prvim odstavkom 233. člena ZVCP-1 za prekršek kaznoval lastnico vozila. Ta je zoper plačilni nalog vložila zahtevo za sodno varstvo, v kateri je navedla, da je storilec eden od družinskih članov, vendar ji zoper družinske člane ni treba izpovedati. Sama je bila v času prekrška doma, kar lahko potrdijo družinski člani. Vrhovno sodišče ugotavlja, da takšne navedbe ne morejo šteti kot dokazni predlog, temveč zgolj kot navedbe, s katerimi storilka utrjuje svoj zagovor. Seveda ni dolžna izpovedati zoper svoje bližnje, vendar mora v tem primeru vsaj s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati, da sama ni vozila vozila. Zgolj z navedbo, da je bila v času prekrška doma, kar lahko potrdijo družinski člani, temu ni zadostila. Navedla ni niti njihovih imen, niti ni predlagala, naj se zaslišijo kot priče v postopku o prekršku. Ker storilka ni podala nobenega dokaznega predloga, sodišče njenega predloga sploh ni moglo zavrniti in s tem storiti kršiti njene pravice do učinkovite obrambe.

8. Glede na navedeno Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotavlja, da, zato na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.