Jedro

Nižji sodišči sta na podlagi številnih dejanskih ugotovitev, do katerih sta prišli zlasti s pomočjo izvedencev, pravilno sklepali, da omenjena vzročna zveza ni podana. Ni namreč mogoče sklepati, da je prav kateri izmed iritantov iz imisij (ki ne presegajo dovoljene in krajevno običajne mere) obratovanja pekarne povzročitelj tožničinega obolenja, pa čeprav se je to pojavilo hkrati z začetkom obratovanja. Če spričo številnih zunanjih in celo notranjih vplivov, ki bi utegnili priti v poštev kot povzročitelji, ni mogoče zanesljivo izdvojiti vsaj enega, ki bi ga lahko pripisali delovanju obrata tožene stranke, ni mogoče govoriti o dokazani pravno relevantni vzročni zvezi.

Izrek

Revizija zoper odločitev o prepovednem zahtevku se zavrže, v ostalem pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako tožničin prepovedni zahtevek, da mora tožena stranka prenehati z obratovanjem svoje pekarne v V., kakor tudi odškodninski, da ji mora tožena stranka plačati 5.000.000 SIT. Zavrnilo je tudi zahtevek iz nasprotne tožbe. Odločilo je še, da mora tožnica povrniti tožencema pravdne stroške. V zvezi s tožničinim zahtevkom je ugotovilo po obsežnem dokaznem postopku, da toženca s svojo pekarno ne proizvajata iritantov (žveplov dioksid, dušični oksidi, trdi delci) nad dopustno količino, določeno v predpisih, in ne nad krajevno običajnimi razmerami. Iratante, ki vplivajo na tožničino zdravje, proizvajajo tudi drugi v njenem okolju. Tožencema ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Tožnici ne povzročata škode na njenem zdravju. Emisije iz njune pekarne niso vzrok za nastanek in slabšanje tožničine bolezni (astme).

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo glede stvari same zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na njen zahtevek. Spremenilo je le stroškovno odločitev tako, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške. Zavzelo je stališče, da je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo zahtevek, ko je ugotovilo, da ni vzročne zveze med dejavnostjo tožencev ter tožničinimi bolezenskimi težavami in negmotno škodo zaradi njih. Tožnica ni dokazala vzročne zveze med prav dejavnostjo pekarne in zaradi te dejavnosti onesnaženega zraka ter pri tožnici nastalo škodo.

To sodbo izpodbija tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo ugodeno tožbenemu zahtevku, podrejeno pa predlaga, naj se razveljavita sodbi nižjih sodišč in vrne zadeva sodišču prve stopnje. Trdi, da bi moralo sodišče vsebinsko odločiti o prepovednem zahtevku, v zvezi z odškodninskim zahtevkom pa, da je na podlagi dokazov mogoče sklepati, da škodo povzroča nedovoljena dejavnost tožene stranke, sicer pa je mogoče zahtevati odškodnino tudi za škodo iz dovoljene dejavnosti. Izvedenci so ugotovili, da so obravnavane imisije povzročile poslabšanje tožničinega zdravstvenega stanja, ker je bila z odprtjem pekarne izpostavljena iritantom, ki so povzročili glede na njeno predispozicijo izbruh bolezni. Poprej tožnica ni imela težav.

Sklepanje obeh sodišč, da imisije iz pekarne niso vzrok za nastanek in poslabšanje bolezni, so absolutno v nasprotju z izvedenskimi mnenji. Izvedenec je povedal, da je neka snov v moki tisti iritant, ki je povzročil tožničino predispozicijo za astmo, in nadalje, da če bi bila tožnica občutljiva za drug iritant v zraku, bi že prej zbolela. Kršena je bila tudi pravica do zdravega okolja.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno vrhovno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

Prepovedni in vzpostavitveni zahtevek (I./1. prvostopenjske sodbe) je nedenarni zahtevek. Za takšne zahtevke določa Zakon o pravdnem postopku (ZPP), da je zaradi pravice do revizije (39. člen) odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena). V premoženjskih sporih, za kakršnega gre pri tem zahtevku, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Tožeča stranka vrednosti spornega predmeta sploh ni navedla, kar bi morala storiti ob vložitvi tožbe (drugi odstavek 186. člena takrat veljavnega Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977). Res je tožnica poleg tu obravnavanega zahtevka postavila še denarni zahtevek, vendar je pomembna vrednost vsakega posameznega zahtevka. Podlaga obeh zahtevkov je namreč različna (drugi odstavek 41. člena ZPP). Tako je v tu obravnavanem delu revizija vložena zoper sodbo, zoper katero je ni mogoče vložiti. Gre za v tem obsegu nedovoljeno revizijo (drugi odstavek 374. člena ZPP) in jo je bilo zato treba v tem delu zavreči (377. člen ZPP), ne da bi se revizijsko sodišče ukvarjalo s pravilnostjo tu obravnavane odločitve.

Pri odločitvi o odškodninskem zahtevku pa sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo.

Zgrešena je revizijska trditev, da je dejavnost tožene stranke nedovoljena. Res se toženca ne moreta izkazati z dovoljenjem za obratovanje svoje pekarne, vendar zato, ker upravni postopki v zvezi s tem še niso končani. Toda v zvezi s postavljenim odškodninskim zahtevkom in vprašanjem nedovoljenosti imisij je pomembno le dejstvo, ali imisije iz dejavnosti tožencev presegajo dovoljene meje ali ne. Izvedenska mnenja so na to vprašanje odgovorila negativno. Revizija ne pove, kateri dokazi govorijo zoper to.

Prav ima revizija, da je mogoče zahtevati odškodnino tudi za škodo, ki izvira iz dovoljene dejavnosti (tretji odstavek 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Nižji sodišči sta to tudi upoštevali. Res je tudi, da sta ugotovili, da imisije iz dejavnosti tožencev vsebujejo iritante, ki bi lahko povzročili izbruh tožničine bolezni in njen obstoj. Samovoljna pa je revizijska trditev, da sta izvedenca ugotovila, da je ta dejavnost povzročila škodo na tožničinem zdravju. Izvedenka dr. J. M. je bila glede tega zelo določna in odločna, ko je zapisala, "da kateri izmed številnih faktorjev (navedla je poleg iritantov, ki izvirajo iz dejavnosti tožencev, še druge) sam zase poslabšuje tožničino zdravstveno stanje, pa je nemogoče reči". Tudi iz mnenja izvedenca dr. A. K. sodišči pravilno nista mogli povzeti tega, da so prav imisije iz pekarne vzrok za škodo, ki je nastala in še nastaja na tožničinem zdravju. Drugačne revizijske trditve v zvezi s tem so v nasprotju z ugotovitvami nižjih sodišč. S takšnimi trditvami tožnica tudi revizijsko nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Obstoj pravno relevantne vzročne zveze med zatrjevanimi imisijami in škodo bi morala dokazati tožnica kot oškodovanka. Nižji sodišči sta na podlagi številnih dejanskih ugotovitev, do katerih sta prišli zlasti s pomočjo izvedencev, pravilno sklepali, da omenjena vzročna zveza ni podana. Ni namreč mogoče sklepati, da je prav kateri izmed iritantov iz imisij (ki ne presegajo dovoljene in krajevno običajne mere) obratovanja pekarne povzročitelj tožničinega obolenja, pa čeprav se je to pojavilo hkrati z začetkom obratovanja. Če spričo številnih zunanjih in celo notranjih vplivov, ki bi utegnili priti v poštev kot povzročitelji, ni mogoče zanesljivo izdvojiti vsaj enega, ki bi ga lahko pripisali delovanju obrata tožene stranke, ni mogoče govoriti o dokazani pravno relevantni vzročni zvezi. Ob tem je spet samovoljna revizijska trditev, da je izvedenec ugotovil, da je prav snov v moki tisti iritant, ki je sprožil tožničino predispozicijo za astmo. Dopustil je to možnost, kot je videl možne vzroke v številnih drugih iritantih, ni pa zagotovil, da je prav ta povzročil škodo. Ker ni vzročne zveze, tudi ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 156. člena ZOR, ki omogoča uveljavljanje odškodnine za čezmerno škodo, ki izvira iz dovoljene dejavnosti.

Gotovo drži, da ima vsakdo pravico do zdravega življenjskega okolja, kot to določa prvi odstavek 72. člena Ustave Republike Slovenije. Ta tudi določa, da je povzročitelj škode v življenjskem okolju dolžan poravnati škodo (tretji odstavek 72. člena). Vendar v obeh primerih ta ustavna določba napotuje na zakon (vsakdo ima "v skladu z zakonom" pravico ..., "zakon določa", ob katerih pogojih in v kakšnem obsegu je povzročitelj škode dolžan ...). Ustava torej povezuje z zakonom ne le samo pravico do zdravega življenjskega okolja, marveč tudi obveznost poravnati škodo. Ta ustavna pravica in obveznost tako ne moreta biti samostojni temelj za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, kakršnega je postavila tožnica. Te podlage tudi ni v Zakonu o varstvu okolja (Ur. l. RS, št. 32/93 do 1/96) ne v kakšnem drugem poleg Zakona o obligacijskih razmerjih kot matičnem odškodninskem predpisu.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan. Zato je bilo treba revizijo v zvezi z odločitvijo o odškodninskem zahtevku zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z izrekom o zavrženju in zavrnitvi revizije (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).