Jedro

Tožnik ne more uspeti z očitkom, da mu je z zahtevo, da pridobi soglasje za postavitev reklamnih panojev, naložena obveznost, ki je sam ne more izpolniti. Ta obveznost mu je naložena z izvršljivo inšpekcijsko odločbo z dne 14. 6. 2017, ki skladno z določbo prvega odstavka 292. člena ZUP ni predmet preizkusa s pravnimi sredstvi zoper sklep o dovolitvi izvršbe. Poleg tega pa se prisilni izvršbi tako naložene obveznosti iz inšpekcijskega ukrepa tožnik lahko vedno izogne s tem, da odstrani reklamni pano, za katerega nima ustreznega soglasja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom ugotovil, da je sklep o dovolitvi upravne izvršbe s posredno prisilitvijo št. 0611-21/2017-4 (zveza 061-1327/2015) z dne 4. 12. 2017, s katerim je bil tožniku določen naknadni rok 60 dni od vročitve sklepa za pridobitev soglasja pristojnega oddelka za objekte ID ..., ID ... in ID ..., dne 22. 3. 2018 postal izvršljiv in zapadel v plačilo (1. točka izreka); tožniku naložil, da v roku 10 dni po vročitvi tega sklepa plača ponovno denarno kazen v znesku 1.000 EUR (2. točka izreka); ga pozval, da zadosti ukrepom inšpektorja, odrejenim v 1. točki izreka ureditvene odločbe št. 061-246/2017-5 z dne 14. 6. 2017, in sicer v ponovnem roku 60 dni od vročitve tega sklepa (3. točka izreka); mu zagrozil, da bo, če v odrejenem roku ne pridobi soglasja pristojnega oddelka, kot prisilno sredstvo uporabil novo denarno kazen v višini 1.000 EUR (4. točka izreka) ter odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve in da v postopku niso nastali stroški (5. in 6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožniku z inšpekcijsko odločbo z dne 14. 6. 2016 naložena pridobitev soglasja za postavitev v izreku navedenih oglasnih objektov v območju varovalnega pasu javne občinske ceste. Ker po preteku naloženega roka tožnik obveznosti ni izpolnil, je bil izdan sklep o dovolitvi upravne izvršbe z dne 12. 10. 2017 in nato še sklep z dne 4. 12. 2017. Ker tožnik v novo postavljenem roku ni izpolnil obveznosti, je na podlagi 298. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP) uporabiti prisilni ukrep in mu zagroziti z novo kaznijo v znesku 1.000 EUR.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil in odločil, da v tem postopku niso nastali posebni stroški postopka.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da je 3. 1. 2018 toženko obvestil o tem, da je oddal vlogo za pridobitev soglasja za postavitev reklamnih panojev, vendar o njegovi vlogi še ni bilo odločeno, kar bi, glede na to, da je za odločanje pristojen organ v sestavi toženke, moral preveriti tudi prvostopenjski organ. Trdi, da pristojnega organa ne more prisiliti k izdaji soglasja, zato je nezakonito, da ga inšpektorat kaznuje za nekaj, česar ni dolžan storiti, niti tega ne more storiti. Toženka bi lahko v primeru, če tožnik ne bil predložil soglasja, zahtevala odstranitev reklamnih panojev, ne pa da mu nalaga predložitev soglasja, za izdajo katerega ni pristojen, nato pa ga še kaznuje. Ne more odgovarjati za neaktivnost mestne uprave. Sodišču predlaga, naj prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo razveljavi oziroma odpravi, podrejeno pa, da naj navedeni odločbi odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijani sklep je bil izdan v izvršilnem postopku zaradi prisilitve tožnika kot inšpekcijskega zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo. Organ je odločitev oprl na 298. člen ZUP, ki med drugim določa, da če je zavezanec dolžan kaj storiti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo, prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo (prvi odstavek). Organ, ki opravlja izvršbo, zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku; če stori zavezanec medtem kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, ali če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa mu določi organ nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo (drugi odstavek).

8. Izpodbijani sklep je (kot izhaja iz upravnega spisa, izpodbijane odločbe in tožbenih navedb) v tej zadevi že tretji sklep o dovolitvi upravne izvršbe s posredno prisilitvijo. Organ je namreč prvi sklep izdal 12. 10. 2017, v katerem je ugotovil, da je inšpekcijska odločba 14. 6. 2017, s katero je bila tožniku naložena pridobitev soglasja za postavitev oglasnih objektov ID ..., ID ... in ID ..., izvršljiva, zato je dovolil njeno izvršbo, tožniku dal dodaten rok 30 dni za izpolnitev in mu za primer, da v dodatnem roku naložene obveznosti ne bo izpolnil, zagrozil, da bo kot prisilno sredstvo izrečena denarna kazen 1.000 evrov. S sklepom z dne 4. 12. 2017 je ugotovil izvršljivost sklepa z dne 12. 10. 2017, tožniku naložil plačilo denarne kazni, mu spet dal nov 60 dnevni rok za izpolnitev obveznosti in, enako kot prej, za primer neizpolnitve zagrozil z izrekom denarne kazni 1.000 EUR. Ker tožnik naložene obveznosti ni izpolnil niti v roku iz sklepa z dne 12. 10. 2017, je organ izdal izpodbijani sklep.

9. Tožnik ne more uspeti z očitkom, da mu je z zahtevo, da pridobi soglasje za postavitev reklamnih panojev, naložena obveznost, ki je sam ne more izpolniti. Ta obveznost mu je naložena z izvršljivo inšpekcijsko odločbo z dne 14. 6. 2017, ki skladno z določbo prvega odstavka 292. člena ZUP ni predmet preizkusa s pravnimi sredstvi zoper sklep o dovolitvi izvršbe. Poleg tega pa se prisilni izvršbi tako naložene obveznosti iz inšpekcijskega ukrepa tožnik lahko vedno izogne s tem, da odstrani reklamni pano, za katerega nima ustreznega soglasja.

10. Ne more pa uspeti niti z očitkom, da ne more vplivati na trajanje postopka za izdajo soglasja. Za izpolnitev obveznosti iz inšpekcijskega ukrepa je bil določen 90 dnevni rok z odločbo z dne 14. 6. 2017, nato pa še dodatna roka s sklepoma o dovolitvi izvršbe z dne 12. 10. 2017 in 4. 12. 2017. Iz dopisa z dne 3. 1. 2018, na katerega se v tožbi sklicuje tožnik, in pritožbe zoper izpodbijani sklep, pa izhaja, da je vlogo za pridobitev soglasja vložil 5. 12. 2017, torej šele po preteku 90 dnevnega roka iz inšpekcijske odločbe in 30 dnevnega roka iz prvega sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 12. 10. 2017. Poleg tega ima po določbah ZUP o molku organa tožnik orodja za pospešitev upravnega postopka izdaje soglasja, za katera v tožbi ne navaja, da jih je uporabil. 11. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Skladno z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze (zaslišanje priče A.A.), ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona), saj jih tožnik prvič predlaga šele v tožbi.

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.