Jedro

Za razmejitev sodne od upravne pristojnosti v denacionalizacijskih zadevah so odločilne okoliščine iz 56. člena ZDen. Zato tudi o vprašanju, ali je šlo za prehod iz družbene v zasebno lastnino na podlagi špekulativnega oz. fiktivnega pravnega akta in posla (89. člen ZDen) odloča tisti upravni organ ali sodišče, čigar pristojnost izhaja iz 56. člena ZDen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev pravnih aktov, to je kupne pogodbe z dne 4.6.1958 med toženčevim očetom in takratno Občino L., dednega dogovora z dne 9.10.1964 pod opr. št. O 587/64, sklenjenega v zapuščinskem postopku po pokojnem toženčevem očetu, in sicer glede nepremičnine v vl. št... k.o..., in darilne pogodbe, sklenjene dne 8.11.1971 med tožencem in njegovo sestro glede nepremičnin v vl. št..., obe k.o... Ocenilo je, da ne gre za špekulativne ali fiktivne pravne posle oziroma akte. S sklepom pa je zavrglo tožbo v delu, v katerem je zajemala drugotoženo stranko, takrat označeno kot Republiko Slovenijo, Upravno enoto L., ker upravni organ nima lastnosti pravne osebe in zato tudi ne pravdne sposobnosti.

Proti odločbi sodišča prve stopnje se je tožnica pravočasno pritožila. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo. Tožnica svoj tožbeni zahtevek izrecno utemeljuje s pravno podlago iz 89. člena Zakona o denacionalizaciji (Ul. RS št. 27/91-I, 31/93, 29/95, 74/95, 87/97, 65/98; v nadaljevanju: ZDen), po kateri se ugotavlja, ali je bil prehod iz družbenega v zasebno premoženje opravljen na podlagi špekulativnih oziroma fiktivnih pravnih aktov in poslov, od tega pa je tudi odvisno, kdo je zavezanec za vrnitev premoženja in oblika vračanja premoženja. O teh vprašanjih odloča organ, ki je pristojen za odločanje o denacionalizaciji. V obravnavani zadevi je to upravni organ, ker je podlaga za denacionalizacijo v 3. členu ZDen oziroma v zaplembeni odločbi, izdani na podlagi Zakona o konfiskaciji premoženja in o izvrševanju konfiskacije. Zato se bo v upravnem postopku odločalo tudi o vprašanjih iz 89. člena ZDen. Za odločanje o tem delu zahtevka (pri čemer tožnica nepravilno zahteva razveljavitev pravnih poslov in ne le ugotovitev špekulativnosti) ni podana sodna pristojnost. Enako velja za dajatveni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj je tudi za odločanje o vrnitvi premoženja v last in posest pristojen upravni organ. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev o zavrženju tožbe utemeljilo še z dolžnostjo iz drugega odstavka 16. člena ZPP, po katerem mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali spada zadeva v sodno pristojnost. V preostalem delu je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe proti drugotoženi stranki, vendar ne iz razlogov odločbe sodišča prve stopnje, temveč zato, ker reševanje zadeve ne spada v sodno pristojnost. Tožnica v pravočasni reviziji proti sklepu sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji, razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje, razveljavitev sodbe in sklepa sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji najprej povzema potek postopka, ki se je začel na nepravdnem oddelku, po prekinitvi tega postopka pa nadaljeval na pravdnem oddelku sodišča prve stopnje. Opozarja, da niti nepravdno niti pravdno sodišče nista dvomili, da ne bi bila podana sodna pristojnost, saj je prvo le prekinilo postopek, drugo pa meritorno odločilo o zahtevku, razen v delu proti drugotoženi stranki. Pri svoji odločitvi o zavrženju tožbe je sodišče druge stopnje prezrlo, da je v upravnem postopku že odločeno o tem, da je tožničin pravni prednik upravičenec do denacionalizacije in da je ostalo nerešeno le vprašanje o obliki vračanja nepremičnine, saj je potrebno ugotoviti pravno podlago za vračanje premoženja v naravi kljub temu, da je premoženje prešlo na fizično osebo. Za odločanje o tem vprašanju pa je pristojno sodišče. Zato je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo ZDen in kršilo določbe pravdnega postopka, po katerih je dolžno odločiti o postavljenem zahtevku, za katerega odločitev je pristojno sodišče. Očitane kršitve so podane tudi pri potrditvi sklepa sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe proti drugotoženi stranki, saj je bil upravni organ označen le v okviru poimenovanja Republike Slovenije, ta pa je pravna oseba. Po stališču revizije sodišče prve stopnje ni materialnopravno obravnavalo zatrjevane špekulativnosti pravnega posla, ampak se je temu vprašanju v celoti izognilo, sodišče druge stopnje pa je materialnopravno zmotno zavrglo tožbo, ker da je tožnica nepravilno zahtevala razveljavitev pravnega posla in ne le ugotovitev špekulativnosti. Pri tem je sodišče druge stopnje prezrlo, da je ugotovitev dejstva, da je nek pravni posel špekulativen, dejansko predhodno vprašanje za odločanje o utemeljenosti zahtevka za razveljavitev takega pravnega posla. Zato se je z izpodbijano odločitvijo opiralo na nepravilno uporabljene določbe ZDen, češ, če bi tožnica zahtevala ugotovitev špekulativnosti, bi bila tožba vložena pri pristojnem organu, to je pri sodišču in zato dopustna, ker pa tožnica zahteva tudi izrek o pravnih posledicah špekulativnosti, tožba ni več dopustna, ker ni podana sodna pristojnost. Revizija je bila vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pravila o sodni pristojnosti ali dopustnosti sodne poti razmejujejo zadeve, ki jih obravnavajo domača sodišča, od zadev, ki jih obravnavajo drugi domači organi, pa tudi zadeve, ki jih obravnavajo domača sodišča, od zadev, ki jih obravnavajo sodišča in organi drugih držav. Merila za razmejitev domače sodne pristojnosti od domače upravne pristojnosti vsebujejo procesni (ZPP, Zakon o upravnem postopku), pa tudi drugi zakoni. Razmejitev med sodstvom in upravo je določena v javnem interesu in je stranke same ne morejo spreminjati. ZPP poudarja pomen razmejitve v prvem odstavku 16. člena, po katerem mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost. Pomanjkanje sodne pristojnosti pomeni pomanjkanje ene od osnovnih predpostavk za izdajo meritorne sodbe, torej procesno oviro, ki preprečuje razpravljanje o sami utemeljenosti tožbenega zahtevka. Če sodišče prve stopnje med postopkom ugotovi obstoj take ovire, mora na podlagi drugega odstavka 16. člena ZPP razveljaviti vsa opravljena pravdna dejanja in zavreči tožbo. Nedopustnost sodne poti predstavlja procesno oviro za meritorno obravnavanje tudi za sodišče druge stopnje, saj mora to na podlagi drugega odstavka 365. člena ZPP po uradni dolžnosti paziti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP. Med temi je v 3. točki označena kot taka procesna kršitev odločitev o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost. Zato tako absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka lahko ozdravi le nastop pravnomočnosti, vendar ne vedno. Revizijsko sodišče na vprašanje dopustnosti sodne poti glede na določbo 386. člena ZPP ne pazi s mo po uradni dolžnosti. Obravnava jo lahko samo, če jo revident sam na novo uveljavlja (1. točka prvega odstavka 385. člena ZPP) oziroma če trdi, da je bilo o tem vprašanju napačno odločeno.

Iz dosedaj povedanega izhaja, da tožnica neutemeljeno poudarja pomen okoliščine, da nepravdno in kasneje pravdno sodišče vprašanje dopustnosti sodne poti nista obravnavali oziroma da sta po tožničini revizijski oceni šteli, da je podana sodna pristojnost. Pritožbeno sodišče je moralo samo po uradni dolžnosti paziti na vprašanje dopustnosti sodne poti ne glede na predhodno ravnanje sodišča prve stopnje. Ker tožnica v reviziji izrecno izpodbija pravilnost odločitve o dopustnosti sodne poti, pa revizijsko sodišče, ki sicer samo po uradni dolžnosti tega vprašanja ne bi moglo obravnavati, lahko in mora odgovoriti na tožničino nestrinjanje s tako rešitvijo vprašanja dopustnosti sodne poti, kot jo je sprejelo sodišče druge stopnje.

Razmejitev sodne od upravne pristojnosti v denacionalizacijskih zadevah je določena v ZDen. Zakon je kot merilo za razmejitev pristojnosti določil podlago podržavljenja nepremičnine. Sodno pristojnost je določil v 56. členu ZDen, po katerem odloča sodišče v nepravdnem postopku o tistih zahtevah za denacionalizacijo, ki imajo podlago v 5. členu ZDen, torej v pravnem poslu, sklenjenem zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Da je bila podlaga za podržavljenje sporne nepremičnine odločba, izdana na podlagi Zakona o konfiskaciji premoženja in o izvrševanju konfiskacije (Ul. DFRJ št. 40/45), torej predpisa iz 18. točke 3. člena ZDen, kot je ugotovilo pritožbeno sodišče, revizija niti ne izpodbija. Iz ugotovitev obeh sodišč in tudi samih revizijskih navedb izhaja, da je tožnica sprožila ustrezen postopek pri upravnem organu, ki pa še ni zaključen in je upravni spis tudi priložen pravdnemu spisu.

Po določbi prvega odstavka 66. člena ZDen organ, ki vodi postopek, odloči o premoženju, ki se vrača; o upravičencih, ki se jim premoženje vrača; o obliki in obsegu premoženja, ki se vrača; o zavezancih za izročitev premoženja ter o rokih za izpolnitev odločbe. Ta vprašanja so bistvena sestavina odločbe o denacionalizaciji, kot pravilno poudarja sodišče druge stopnje. Za odločitev o njih je potrebno ugotoviti določene dejanske okoliščine, ki so v postopku lahko sporne. Te okoliščine mora ugotoviti organ, ki vodi postopek. V določbah ZDen ni podlage za sklepanje, po katerem bi v isti denacionalizacijski zadevi o nekaterih vprašanjih odločal upravni organ, o drugih pa sodišče. Take podlage tudi ni v ZPP.

Tožnica je pri sodišču zahtevala razveljavitev vseh pravnih poslov (kupne pogodbe, dednega dogovora in darilne pogodbe), ki so sledili podržavljenju sporne nepremičnine in posledično tudi izstavitev zemljiškoknjižne listine. Pri tem se je sklicevala na okoliščine iz prvega odstavka 89. člena ZDen. Ta določa, da je zavezanec za vrnitev premoženja oziroma za odškodnino pravna oziroma fizična oseba, ki je v času odločanja o zahtevi za denacionalizacijo lastnik tega premoženja, če je premoženje, na katero se nanaša vrnitev ali odškodnina, prešlo iz družbene v zasebno lastnino na podlagi špekulativnih oziroma fiktivnih pravnih aktov in poslov. Navedena zakonska določba torej rešuje vprašanji, kdo je v takih primerih denacionalizacijski zavezanec in do kakšne oblike vračanja je upravičen denacionalizacijski upravičenec. To pa sta vprašanji, ki predstavljata bistveno sestavino same odločbe o denacionalizaciji. ZDen ni določil, da je potrebno špekulativen oziroma fiktiven pravni akt in posel razveljaviti, zato tudi ni bilo potrebno določiti drugačne pristojnosti za odločanje o taki razveljavitvi. ZDen prav tako ni določil, da bi bilo potrebno v izrek (sodne ali upravne) odločbe vnesti ugotovitev o eventualni neveljavnosti ali vsaj o špekulativnosti oziroma fiktivnosti pravnega akta in posla. Zato je o teh vprašanjih potrebno odločiti le v razlogih odločbe o denacionalizaciji. Ureditev iz 89. člena ZDen je podobna ureditvi iz 5. člena ZDen. Tudi pri odločanju o vprašanju, ali je bil pravni posel, na podlagi katerega je prešlo premoženje v državno last, sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, takega pravnega posla ni potrebno razveljaviti. O teh okoliščinah je potrebno navesti razloge v sami obrazložitvi odločbe, v izrek pa spada le odločitev o tem, ali je na tej podlagi predlagatelj upravičenec do denacionalizacije.

Iz v začetku te revizijske odločbe podrobneje povzetih razlogov pritožbene odločbe jasno izhaja, da tožnica napačno razume razloge izpodbijane odločitve. Ne gre za to, da bi sodišče druge stopnje menilo, da bi bila podana sodna pristojnost, če bi tožnica pravilno oblikovala tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje je tožbo zavrglo zato, ker ni podana sodna pristojnost za odločanje o enem od vprašanj, pomembnih za odločitev v denacionalizacijskem postopku, ki že teče pred pristojnim upravnim organom. Navedbe o nepravilno postavljenem tožbenem zahtevku je le dodalo in jih tudi postavilo v oklepaj.

Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe proti sklepu sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe proti drugotoženi stranki. Ker je potrdilo odločitev o zavrženju iz razlogov, ki veljajo za zavrženje preostalega dela tožbe, torej iz drugih, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, se mu ni bilo potrebno ukvarjati s pritožbenimi razlogi o poimenovanju drugotožene stranke in njeni pravdni sposobnosti.

Izpodbijana odločitev o zavrženju (celotne) tožbe je po vsem obrazloženem pravilna. Zato je neutemeljen revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker da bi sodišče moralo odločiti o postavljenem zahtevku (določbe 2. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP in 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP). Če sodne pristojnosti ni, o takem zahtevku sodišče ni smelo meritorno odločiti. Revizijsko sodišče je še ugotovilo, da v postopku pred obema sodiščema ni prišlo do po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zato je tožničino revizijo na podlagi 393. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.