Jedro

V postopku bi po oceni sodišča morala tožena stranka zagotoviti kontradiktornost postopka, kar pomeni, da bi moral vlagatelj imeti pravico seznaniti in soočiti se z vsemi dejstvi in dokazi in ugotovitvami upravnega organa ter imeti možnost učinkovito varovati svoj položaj pred izdajo izpodbijane odločbe.

Izrek

I. Postopek se nadaljuje.

II. Tožbi se ugodi in se odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33109-3063/2017/5 z dne 26. 9. 2018, odpravi ter se vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja zaradi neposrednih plačil v kmetijstvu je dne 26. 9. 2018 izdala odločbo številka 33109-3063/2017/5, s katero je odločila, da vlagatelj odstopa od pravice do že dodeljenih in delno izplačanih sredstev, in da mora od že izplačanih sredstev, pridobljenih na Razpisu za razvoj majhnih kmetij, vrniti 3.500,00 EUR v 30. dneh. V primeru zamude pa plačati tudi obresti, pri čemer stroški v postopku niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je vlagatelj (tožeča stranka), potem ko so mu bila z odločbo že dodeljena sredstva v višini 5.000,00 EUR in delno izplačana v višini 3.500,00 EUR, podal izjavo, s katero je odstopil od že dodeljene pravice, v posledici česar je tožena stranka odločila, da mora vlagatelj (tožeča stranka) že prejeti znesek neposrednega plačila, v višini 3.500,00 EUR, vrniti.

3. Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja in navaja, da predmetno tožbo vlaga iz razloga, ker sama ni podala umika, kot to navaja tožena stranka, saj da je 12. 10. 2018 podala tudi kazensko ovadbo zoper neznanega storilca zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin. Meni, da bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe preveriti verodostojnost podane izjave. Ker navedenega ni storila, je bil po njeni oceni izpodbijani akt nezakonito izdan. Predlaga tudi postavitev izvedenca grafološke stroke ter lastno zaslišanje in zaslišanje žene. Istočasno tudi izpostavlja neustrezno obrazloženost izpodbijane odločbe, saj je obrazložitev tožene stranke zgolj pavšalna.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da odstopna izjava, na podlagi katere je bila izdana izpodbijana odločba vsebuje natančno številko predhodno izdane odločbe, kakor tudi KMG MID številko, kar ni bilo znano širšemu krogu ljudi, zaradi česar tožena stranka tudi ni mogla podvomiti v pristnost lastnoročno podpisane in podane izjave, v posledici tako tudi ni bilo razloga, da bi pred izdajo izpodbijane odločbe preverjala njeno verodostojnost. Tožena stranka meni, da gre v predmetni zadevi, glede resničnosti izjave, za predhodno vprašanje po 47. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), zaradi česar mora sodišče, na podlagi 48. člena ZUS-1, postopek prekiniti.

**Ad II**

5. Tožba je utemeljena.

6. Sodišče je vpogledalo v spisovno gradivo in ugotovilo, da je bila dejansko s strani tožnika dne 12. 10. 2018 podana kazenska ovadba na Policijski postaji Ljutomer, številka 2300/3386518/1895236/3386517/2018. 7. Sodišče je dne 11. 01. 2021 opravilo poizvedbe pri toženi stranki, kakor tudi pri PP Ljutomer ali je bila morebiti podana ovadba zavržena ali pa se kazenski postopek nadaljuje.

8. Tožena stranka je dne 13. 1. 2012 odgovorila, da ji ni znano ali je v predmetni zadevi v teku kazenski postopek, medtem ko PP Ljutomer do dne 13. 1. 2021 na zaprosilo sodišča ni odgovorila (je pa odgovorila kasneje) in je tako sodišče skladno z določilom 48. člena ZUS-1, predmetni postopek s sklepom prekinilo, ker je bila v zvezi z domnevno izjavo vlagatelja-tožnika, na podlagi katere je bila izdana izpodbijana odločba, podana kazenska ovadba.

9. Sodišče je v vmesnem času, po prekinitvi postopka, po uradni dolžnosti opravilo poizvedbe tudi pri Okrožnem državnem tožilstvu v Murski Soboti, saj je od Policijske postaje Ljutomer dne 14. 5. 2021 prejelo obvestilo, da je bila v zadevi A. A. oziroma kazenski ovadbi, podana kazenska ovadba zoper neznanega storilca, pri čemer jim kaznivega dejanja še ni uspelo preiskati, kar je enako odgovorilo sodišču tudi Okrožno državno tožilstvo dne 20. 5. 2021, pri čemer iz dopisa št. LJU-Ktn/267/2018/FD/LK enako izhaja, da storilec kaznivega dejanja še ni bil odkrit, zaradi česar se zadeva še vedno vodi v evidenci zoper neznane storilce.

10. Sodišče je tako nadaljevalo predmetni postopek in ugotovilo, da gre v predmetni zadevi za predhodno vprašanje, ki ga je dolžan skladno s 147. členom Zakona o splošnem upravnem postopku obravnavati organ, ki odloča o predmetni zadevi. 147. člen ZUP namreč določa, da če organ, ki vodi postopek, naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same stvari, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa, v tem primeru ODT, ga lahko ob pogojih iz tega zakona organ sam obravnava ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. 148. člen istega zakona nadalje določa, da organ, ki vodi postopek, mora postopek prekiniti, če se predhodno vprašanje nanaša na obstoj kaznivega dejanja, na obstoj zakonske zveze ali na ugotovitev očetovstva ali če zakon tako določa. 11. Glede na to, da 149. člen ZUP določa, da če gre za vprašanje, ali sta podana kaznivo dejanje ali storilčeva kazenska odgovornost, je organ, ki vodi postopek, pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je obtoženec spoznan za krivega.

12. Zgoraj navedena dejstva izkazujejo, da je bila kazenska ovadba podana zoper neznanega storilca, in da se zaradi neodkritja domnevnega storilca kazenski postopek ni nadaljeval oziroma niti začel, se je v predmetnem postopku postavilo vprašanje ali je domnevni kazenski postopek zoper neznanega storilca povezan z odločanjem v predmetni zadevi, saj očitno ni povezan s samim vlagateljem oziroma se vlagatelju ne očita storitev kaznivega dejanja, glede na to, da je sam podal kazensko ovadbo zoper neznanega storilca, zaradi česar bo po oceni sodišča tožena stranka v ponovljenem postopku morala presojati pristnost podpisov vlagatelja iz listin, ki se nahajajo v spisovnem gradivu, saj je po oceni sodišča že na prvi pogled spoznavno, da se podpis tožnika A. A. iz vročilnice, ki bi jo naj prejemnik podpisal 23. 5. 2018 in 28. 10. 2018 že na prvi pogled razlikuje od podpisa iz listine „Odgovor na odločbo“ z dne 5. 6. 2018, s katero bi se naj vlagatelj odpovedal pravici do prejema sredstev, prav tako pa se medsebojno razlikujejo navedeni podpisi tudi glede na podpis, ki izhaja iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 12. 10. 2018, ki jo je vlagatelj podal pri Policijski postaji Ljutomer.

13. Sodišče tako pritrjuje navedbam tožeče stranke, da je že iz laične primerjave podpisov ob vpogledu v lastnoročne podpise predložene dokumentacije glede prijave na razpis o nepovratnih sredstev mogoče ugotoviti, da ne gre za iste podpise.

14. Tako bo morala tožena stranka, kolikor ne bo ugotovila ustreznosti podpisov na drug način glede na dejstvo, da kazenski postopek ne teče zoper vlagatelja, izvesti dokaze z izvedencem grafološke stroke in primerjati podpise tožnika in podpise na spornem dopisu o odstopu sredstev in zaslišati vlagatelja.

15. Glede na dejstvo, da kazenski postopek ne teče zoper nobeno osebo, namreč ni mogoče pričakovati, da bi se v postopku odločalo po končanju kazenske zadeve, ki se v resnici sploh še ni začela.

16. Sodišče pa ne more pritrditi navedbam tožnika, da v obrazložitvi sklepa manjkajo razlogi o odločitvenih dejstvih in okoliščinah, saj domnevnih pomanjkljivosti ne konkretizira, temveč so njegove navedbe zgolj pavšalne. Pritrditi je sicer tožeči stranki, da je obveznost organa, da svojo odločbo obrazloži, in da navedena pravica izhaja iz pravice do enakega varstva do pravic 22. člena Ustave in pravice do pritožbe 25. člena Ustave, vendar tožeča stranka v tožbi ni navedla katera odločilna dejstva v izpodbijani odločbi niso bila obrazložena in na kak način so bila v tem delu kršena pravila poštenega postopka, res pa je, da je po mnenju sodišča bila kršena pravica do izjave, saj organ ni neposredno pri vlagatelju preveril ali je listina, na podlagi katere je izdal izpodbijano odločbo, tudi pristna.

17. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da so tožniku bila dodeljena sredstva, in da je bila kasneje podana vloga o odstopu do pravice glede prejema navedenih sredstev, sporno pa je, kdo je navedeni odstop podal oziroma ali je navedeno izjavo o odstopu podala tožeča stranka.

18. Sodišče ne glede na dejstvo, da je bila v odstopni izjavi navedena številka odločbe in KMG-MID, ki ustreza predhodno izdani odločbi o dodelitvi sredstev in res ni znana širšemu krogi ljudi, meni, da bi moral organ v predmetnem postopku glede na to, da gre za odločanje o tako pomembni zadevi, dati stranki možnost, da se izjavi o prejeti listini in vlagatelja tudi seznaniti o posledicah takega odstopa, torej o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Navedeno pa ne pomeni, da je s trenutkom, ko upravni organ pošlje stranki poziv na izjavo, ki jo stranka praviloma poda pisno, zadoščeno tudi pravici do zaslišanja stranke. V predmetnem postopku bi po oceni sodišča morala tožena stranka zagotoviti kontradiktornost postopka, kar pomeni, da bi se vlagatelj moral imeti pravico seznaniti in soočiti z vsemi dejstvi in dokazi in ugotovitvami upravnega organa ter imeti možnost učinkovito varovati svoj položaj pred izdajo izpodbijane odločbe. Vsebina načela zaslišanja stranke ima v upravnem postopku namen, da se posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja tega postopka, saj to načelo vsebuje jedro njegovih procesnih pravic. Pravica zaslišanja stranke namreč izhaja iz 22. člena Ustave RS in predstavlja enako varstvo pravic posameznika in pravico posameznika biti slišan. To varstvo ni nič drugačno v upravnih postopkih, saj ima v upravnih postopkih ravno zaradi vnaprejšnje nadrejenosti javnega interesa in tako upravnega organa v razmerju do posamične stranke še večji pomen in je še bolj pomembna. Upravni postopek je namreč presečišče med zasebnim in javnim interesom, ki naj bosta uravnotežena. Enako varstvo pravic je na upravnem področju del upravnih pravic pred prekomerno rabo oblasti oziroma njeno zlorabo (6. člen EKČP).1 Pri navedenem je treba posebej izpostaviti, da ima stranka ves čas postopka pred organom pravico do zaslišanja in možnost braniti se, zavarovati in uveljaviti svoje pravice, določene z zakonom in tudi zavarovati koristi, kar je bistveno pri izvedbi upravnega postopka, ki mora teči po pravilih poštenega postopka. Vodenje poštenega postopka s strani upravnega organa pa ne pomeni zgolj vodenja poštenega postopka do izdaje odločbe, temveč tudi v primeru ugotavljanja prenehanja pravic posameznega vlagatelja. Pomembno je, da ne pomeni zgolj zavzetja stališč stranke glede dejanskih vidikov zadeve, temveč tudi glede pravnih vidikov zadeve.2

19. Glede na dejstvo, da je šlo v predmetni zadevi za tako pomembno odločitev organa o prenehanju pravice, ki jo je predhodno vlagatelju že dodelil, po oceni sodišča organ ne bi smel izdati odločbe preden ne da bi dal stranki možnost, da se izjavi o listini, ki jo je organ prejel in tako preveri njeno pristnost in o drugih okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe (četrti odstavek 146. člena ZUP). Stranka ima namreč pravico v postopku navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost navedb ali pravnih stališč, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami, vključno s pravnimi in dejanskimi vidiki zadeve, ki so v predmetnem primeru sporni. Pri ugotavljanju pristnosti listine namreč gre za pomembno listino, ki je vplivala na že izdano izpodbijano odločbo in je imela tudi posledice za vlagatelja.

20. Po oceni sodišča je tako tožena stranka tožeči stranki kršila pravico do izjave, saj je ni zaslišala v zvezi z domnevno podano izjavo o odstopu. Kršitev pravice do izjave pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka v upravnem postopku (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), zaradi česar je sodišče izpodbijani upravni akt odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovno odločanje (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), zaradi česar je sodišče tudi skladno z drugim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že iz izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.

21. Sodišče še pripominja, da bo glede na dejstvo, da se v zvezi z vloženo kazensko ovadbo kazenski postopek še ni začel, in da se niti predkazenski postopek ne vodi zoper predlagatelja temveč zoper neznanega storilca, moral upravni organ v ponovljenem postopku presojati pristnost podpisov na odstopni izjavi oziroma ali podpis pripada vlagatelju z vsemi drugimi podpisi na listinah v spisovnem gradivu in nato, po še drugih izvedenih dokazih, ponovno odločiti o zadevi.

**Ad III Glede stroškov postopka**

22. Sodišče je o stroških postopka odločalo v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, in sicer z njegovim drugim odstavkom 3. člena, ki določa, da kolikor je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar je sodišče, kot izhaja iz izreka te sodbe, tudi storilo.

1 Enako izhaja iz sodbe VSRS X Ips 1/2020 z dne 2. 9. 2020, točka 8 obrazložitve. 2 Enako izhaja iz Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Kerševan, E. in Androjna, V. GV založba 2017, str. 88 in 89.