Jedro

Ugovor javnega dobra, ki je relevanten zoper obseg pripadajočega zemljišča, je utemeljen zgolj v primeru, ko je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine namenjene splošni rabi v času pred 1. 1. 2003. Razmejitev med javnim dobrom in pripadajočimi zemljišči je treba opraviti v skladu s kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Zgolj današnja razglasitev javnega dobra ne pomeni, da zemljišče v relevantnem času dejansko ni bilo pripadajoče zemljišče k stavbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po predlogu predlagateljice Skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na naslovu P. ulica 14, 16 in 18 v L. s sklepom III N 156/2015 z dne 4. 6. 2018 parceli 1091/4 in 1092/8, obe k. o. ...., določilo kot pripadajoče zemljišče k stavbi ID znak 000-442 ter odredilo vpis solastnine vsakokratnih lastnikov posameznih delov te stavbe pri obeh parcelah v zemljiški knjigi. Po pritožbi dvanajste nasprotne udeleženke je pritožbeno sodišče s sklepom I Cp 2245/2018 z dne 27. 3. 2019 sklep sodišča prve stopnje razveljavilo za parcelo 1092/8 ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritrdilo je obrazložitvi sodišča prve stopnje, da obe parceli predstavljata pripadajoče zemljišče stavbi, vendar je za parcelo 1092/8 odločitev razveljavilo, saj je dvanajsta nasprotna udeleženka skladno s 44. členom Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) zatrjevala lastninsko pravico na tej parceli na podlagi sodbe do 5/6 in pogodbe do 1/6, sodišče prve stopnje pa se o ugovoru ni izreklo in sklep o tem ni vseboval razlogov. Odločitev sodišča prve stopnje, da parcela 1091/4, predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi, je pravnomočna. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ponovno odločilo, da parcela 1092/8 predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi in je v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov te stavbe (I. točka izreka), ter je odredilo vpis solastnine kot splošnega skupnega dela v zemljiški knjigi (II. točka izreka).

2. Dvanajsta nasprotna udeleženka sklep v celoti izpodbija iz vseh zakonsko dopustnih razlogov ter ponavlja kot v pritožbi v prvem postopku, (1) da sporna parcela 1092/8 predstavlja javno dobro, (2) da parcela 1092/6, iz katere je nastala sporna parcela, nikoli ni bila last investitorja G., zato nikoli ni obstajala pravna podlaga, po kateri bi predlagatelji lahko postali solastniki te parcele. Nadalje, (3) da je lastništvo pridobila v dobri veri na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 13. 5. 2002 ter pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim in priznanju lastninske pravice z dne 23. 10. 2017 ter je vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica. Navaja, (4) da je parcialno in ne celovito reševanje problematike določanja pripadajočih zemljišč k stavbam v soseskah v nasprotju s stališči urbanistične stroke in (5) da sporna parcela nikoli ni bila predvidena kot funkcionalno oziroma pripadajoče zemljišče k stavbi. Upravne odločbe ni bilo, morebitna pretekla raba zemljišča pa je brez podlage v projektni dokumentaciji oziroma v prostorskih aktih. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in zavrnitev predloga v delu, ki se nanaša na sporno parcelo, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. V odgovoru na pritožbo predlagateljica kot v prvem postopku izpostavlja, da dvanajsta nasprotna udeleženka neutemeljeno zatrjuje, da sporna parcela predstavlja grajeno javno dobro, saj je iz elaborata, ki ga je predložila, razvidno, da tega zemljišča ne vodi v evidenci grajenega javnega dobra. Uporaba parkirišča je razvidna iz stanja v naravi, ki kaže, da to zemljišče nikoli ni pripadalo šolskemu objektu. Za pridobitev lastninske pravice dvanajsta nasprotna udeleženka ne izkazuje dobrovernosti, saj je pravna naslednica Komunalnega sklada Občine A., ki je na investitorja G. prenesel pravico uporabe za gradnjo in bi moral poskrbeti, da bi se ta pravica vpisala v zemljiško knjigo. G. pa je trajno pravico uporabe po končani gradnji prenesel na etažne lastnike. Zato predlagateljica izkazuje pravno podlago za pridobitev pripadajočega zemljišča k stavbi in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet pritožbenega preizkusa v prvem postopku je bila tudi sporna parcela 1092/8. Iz dokaznega postopka izhaja, da je izvedenka to parcelo, poleg parcele 1091/4, opredelila kot pripadajoče zemljišče k stavbi etažnih lastnikov na P. ulici 14, 16 in 18, L.1 Iz elaborata sodne parcelacije2 je razvidno, da je parcela 1092/8 nastala iz parcele 1092/6, preostali del te parcele pa je pridobil novo številko 1092/9. Iz zemljiškoknjižnega izpisa (B6) izhaja, da je pri parceli 1092/6 lastninska pravica vpisana na dvanajsto nasprotno udeleženko z začetkom učinkovanja 7. 9. 2012, pri čemer je iz pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim in priznanjem lastninske pravice (B11) razvidno, da je dvanajsta nasprotna udeleženka od A. Z. pridobila zemljiškoknjižno dovolilo 23. 10. 2017, s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2451/2000-II z dne 13. 5. 2002 (B5) pa je uspela z zahtevkom po izstavitvi vpisnega dovoljenja za vpis lastninske pravice pri parceli 1092/23 do 5/6. Tudi v ponovnem pritožbenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obseg pripadajočega zemljišča pravilno ugotavljalo po pogojih iz 1. do 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Odločitev, zakaj je sporno parcelo določilo kot pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljice, je jasna, prepričljiva, konsistentna in razumsko utemeljena.

6. V zvezi s pravnimi podlagami je sodišče v 11. točki pravilno pojasnilo, da se je v sistemu družbene lastnine prenašala pravica uporabe, na katero se je vezalo upravičenje do souporabe določenega zemljišča, ki je bilo potrebno za redno rabo posamezne stavbe (primerjaj 12. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR). Pravilno je zaključilo (10. točka obrazložitve), da so vsakokratni etažni lastniki predmetne stavbe imeli na sporni parceli ves čas dejansko pravico uporabe ter so na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) postali njeni solastniki. Pritožba sicer pravilno zatrjuje, da investitor nikoli ni imel sporne parcele v lasti, saj je zaradi režima družbene lastnine ni mogel imeti. Ne more pa biti dvomov, da je pravni prednik dvanajste nasprotne udeleženke na investitorja na podlagi tedaj veljavnih predpisov prenesel pravico uporabe na parceli, na kateri so bili zgrajeni stanovanjski bloki, posamezni kupci stanovanj pa so skladno z zgoraj navedeno zakonodajo z večletno dejansko rabo pridobili pravico uporabe na sporni parceli kot pripadajočem zemljišču. Zato so pravilne navedbe predlagateljice v odgovoru na pritožbo, da bi morala pravna prednica dvanajste nasprotne udeleženke na investitorja prenesti pravico uporabe za gradnjo ter poskrbeti, da bi se ta vpisala v zemljiško knjigo, investitor pa bi moral pravico uporabe po končani gradnji prenesti na etažne lastnike, katerim je zakon omogočal pridobitev pravice uporabe tudi na zemljišču, potrebnem za redno rabo.

7. Pritožbeno sodišče je že v prvem pritožbenem postopku pojasnilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sporna parcela ne predstavlja grajenega javnega dobra, o čemer se je prepričalo tudi z ogledom na kraju samem, ter obrazložitvi v 9. točki ni kaj dodati. Ugovor javnega dobra, ki je relevanten zoper obseg pripadajočega zemljišča, je utemeljen zgolj v primeru, ko je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine namenjene splošni rabi v času pred 1. 1. 2003. Razmejitev med javnim dobrom in pripadajočimi zemljišči je treba opraviti v skladu s kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Zgolj današnja razglasitev javnega dobra ne pomeni, da zemljišče v relevantnem času dejansko ni bilo pripadajoče zemljišče k stavbi. Navedeno stališče sta zavzeli tako pravna teorija4 kot sodna praksa.5 Dvanajsta nasprotna udeleženka se zato neutemeljeno sklicuje na v juniju 2015 izdelan elaborat, v katerem je sporno parcelo določila za grajeno javno dobro. Pri tem pa so takšne navedbe tudi protispisne, saj kot pravilno navaja predlagateljica v odgovoru na pritožbo, iz zbirne karte M. (B7) celo izhaja, da dvanajsta nasprotna udeleženka dela zemljišča, ki je v tem postopku opredeljeno s parcelo 1092/8, ni opredelila kot grajeno javno dobro, torej je očitno, da je upoštevala stanje v naravi, kot je ugotovljeno tudi v tem postopku.

8. Res je, da obseg pripadajočega zemljišča, kot ga je določilo sodišče prve stopnje v obsegu sporne parcele, ni bil določen z upravno odločbo, ne držijo pa pritožbene navedbe, da za takšno uporabo zemljišča ne obstaja podlaga v projektni dokumentaciji in v prostorskih aktih. Iz izvedenskega mnenja izvedenke J. M. jasno izhaja, da je bilo predvideno pripadajoče zemljišče k stavbi, predvsem za potrebe parkirišč, kar je razvidno iz arhivske projektne dokumentacije LD01 (6. stran mnenja), kjer se predvideno zemljišče k večstanovanjski stavbi dejansko v celoti pokriva s pripadajočim zemljiščem, določenem s strani sodišča v tem postopku.

9. Pritožbeno sodišče ponavlja svoje stališče iz prvega pritožbenega postopka, da gre načeloma pritrditi dvanajsti nasprotni udeleženki, da je treba prostorsko problematiko v korist prebivalcev sosesk reševati celovito in ne parcialno. Pritožbena navedba, da je sodišče v obravnavanem primeru parcialno rešilo vprašanje pripadajočega zemljišča, kar bi lahko privedlo do jemanja določenih pravic ostalim prebivalcem sosesk, ob uzakonjeni pravni podlagi ZVEtL-1, ni upoštevna. Pri tem pa ne drži, da je takšna odločitev nerazumna in v nasprotju s stališči urbanistične stroke, saj je prav sodna izvedenka za urbanizem v tem konkretnem postopku sporno parcelo 1092/8 določila kot pripadajoče zemljišče na podlagi prostorskih aktov ter večletne dejanske rabe, kar je bilo ugotovljeno z ogledom na kraju samem. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sporna parcela služi izključno redni rabi obravnavane stavbe in sicer kot manipulacijska površina, parkirni prostori, dovozi, dostopi ter zelena površina tik ob predmetni stavbi, kar pritožbeno niti ni bilo konkretno izpodbijano.

10. Sodišče prve stopnje je upoštevalo navodila pritožbenega sodišča in se je ob ponovnem odločanju v 11. točki izpodbijanega sklepa izreklo tudi do ugovora dvanajste nasprotne udeleženke, da je na sporni parceli pridobila lastninsko pravico. Pritožbeno sodišče z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da dvanajsta nasprotna udeleženka sporne parcele ni pridobila v dobri veri, soglaša, zato je 44. člen ZVEtL-1 ne more ščititi. Navedeno nedvomno velja za pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim in priznanju lastninske pravice (B11), ki jo je dvanajsta nasprotna udeleženka z A. Z. sklenila v letu 2017. Glede na večletno rabo sporne parcele (parkirišča in zelenica), kar je bilo jasno razvidno ob ogledu na kraju samem, dvanajsta udeleženka ob sklepanju pogodbe nikakor ni mogla biti dobroverna, saj bi morala in mogla vedeti, da imajo na spornem delu zemljišča lastninsko pravico druge osebe (vsakokratni etažni lastniki stavbe), še posebej, ker v svojih dokumentih (zbirna karta M. - B7) na tem delu javnega dobra ni označila. Glede sodbe iz leta 2002 (B5) pa gre ugotoviti, da je dvanajsta nasprotna udeleženka zahtevala izstavitev ustrezne listine za vpis lastninske pravice (na prvotni parceli 1092/2) v letu 2000,6 kar pomeni, da glede stanja v naravi in redne rabe spornega zemljišča prav tako ni mogla biti dobroverna. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da je dvanajsta nasprotna udeleženka univerzalna pravna naslednica pravnega prednika Komunalnega sklada Občine A. (primerjaj navedbe v odgovoru na pritožbo), ki je dejansko pravico uporabe prenesel na investitorja, ki je gradil stanovanjske bloke, med drugim tudi večstanovanjsko stavbo, kjer živijo predlagatelji. Zato se v tem primeru dvanajsta nasprotna udeleženka ne more sklicevati na varstvo po 44. členu ZVEtL-1, saj lastninske pravice ni pridobila kot tretja oseba od etažnih lastnikov, ampak nasprotno, ni poskrbela, da bi bila pravica uporabe v sistemu družbene lastnine pravilno prenesena in zavedena v zemljiški knjigi. In tudi iz tega razloga ni mogoče govoriti o njeni dobrovernosti.

11. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo dvanajste nasprotne udeleženke zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

1 Izvedensko mnenje, list. št. 81. 2 List. št. 164. 3 Iz katere je nastala parcela 1092/6, iz nje pa parcela 1092/8. 4 Povzeto po Mateja Tamara Fajs, Jure Debevec, Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1, Odvetnik, 2007, št. 82, stran 13. 5 VSL sklep II Cp 760/2018. 6 Glede na to, da je opr. št. zadeve P 2451/2000-II.