Jedro

Kadar sodišče odloči, da gre upravičencu odškodnina za odvzeta zemljišča v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada, mora ob tem določiti tudi rok za izvršitev odločbe (izročitev obveznic prevzemniku obveznic), katerega razpon je določen v 3. odst. 6. čl. ZSOS.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: "Slovenski odškodninski sklad d.d., Ljubljana je dolžan obveznice v višini 1.949.566,00 SIT izročiti J.S., prevzemniku obveznic, v treh mesecih, pod izvršbo." V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi v izpodbijanem in nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi ponovno odločalo in odločilo, da je pokojni M.S. upravičenec do odškodnine za odvzeta zemljišča parc.št. 826, 827, 824 in 843, vse k.o. C. v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v višini 1.949.566,00 SIT; vrnjeno premoženje je izročilo v začasno upravljanje J.S. kot skrbniku za poseben primer in nasprotnemu udeležencu Slovenskemu odškodninskemu skladu naložilo izročiti obveznice v višini 1.949.566,00 SIT predlagatelju J.S..

Prvostopno sodišče je v razlogih odločbe ponovno navedlo, da je predlagatelj upravičenec po 5. členu ZDEN, saj je sklenil kupno pogodbo za navedena zemljišča pod prisilo oz. grožnjo predstavnika oblasti, ki mu je zagrozil z izgubo pokojnine, če zemljišč ne bi prodal. Zoper navedeni sklep se pritožuje nasprotni udeleženec.

Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje. Pritožnik poudarja, da ni podan temelj po 5. členu ZDEN. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je bila grožnja z izgubo pokojnine res izrečena pokojnemu upravičencu. Ta ugotovitev temelji le na izpovedbah upravičenčevih sinov, ki pa niso bili prisotni, ko naj bi bila grožnja izrečena, niti niso bili prisotni ob sklepanju kupne pogodbe z dne 8.1.1963 in vedo le iz očetovega pripovedovanja potem, ko so bile nepremičnine že odsvojene. Zato je vprašljivo ali so lahko te izjave verodostojen dokaz. Tudi ni dokazano, da bi lahko s strani priče M.S. zatrjevan dogodek, ko naj bi v C. nekomu v letu 1954 nacionalizirali trgovino, lastnika pa zaprli, vplival na ravnanje upravičenca. Ta dogodek je prikazan zelo splošno in pavšalno, nanaša pa se tudi na drugo časovno obdobje. Upravičenec je sklenil kupno pogodbo s Kmetijsko zadrugo C., ki pa ni izvajala arondacije zemljišč. V konkretnem primeru tudi ni šlo za arondacijo zemljišč v kompleksu, kar izhaja tudi iz izpovedbe priče A.K., ki ni vedel ali so parcele, ki so predmet predloga za denacionalizacijo, padle v kompleks ali ne, zemljo pa so kmetom vzeli le, če se je delal kompleks. Tudi priča A.U. je povedal, da se ne spominja, da bi do leta 1964 zadruga formirala komplekse, temveč jih je odkupovala le, če je prišlo do ponudbe; sam tudi ni nikoli nobenega zavajal s tem da bi mu rekel, da bo izgubil pokojnino, če ne bo dal zemlje. Tudi ni bilo veliko pogodb, ko je zadruga pridobivala zemljišča in mu tudi ni bilo znano ali je sploh bila razlika v ceni zemlje, saj je imela zadruga uradno določeno ceno. Po mnenju pritožnika tako element sile grožnje oz. zvijače ni izkazan. Druga in tretja točka izreka izpodbijanega sklepa sta nerazumljiva, saj v drugi točki sodišče odloča o premoženju, ki se da v začasno upravljanje skrbniku za poseben primer, medtem ko v tretji točki določa, da je Slovenski odškodninski sklad dolžan obveznice v navedeni višini izročiti prevzemniku obveznic, pri čemer pa ne določa roka za izročitev obveznic v skladu z določbami Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu.

Pritožba je utemeljena v obsegu razvidnem iz izreka te odločbe, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Prvostopnemu sodišču ni mogoče očitati v pritožbi z očitkom nerazumljivosti izreka po vsebini uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Odločitev pod točko 2 izreka izpodbijanega sklepa namreč upošteva določbo 3. odstavka 67. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur.l. RS 27/91-I; v nadaljevanju ZDEN) o dolžnosti postavitve skrbnika za poseben primer, kateremu se da v začasno upravljanje vrnjeno premoženje v situacijah, kot je tudi konkretna, ko je predlog vložil eden od dedičev pokojnega upravičenca, v 3. točki izreka izpodbijanega sklepa pa je vsebovana odločitev sodišča o vrnitvi podržavljenega premoženja na način kot to določa zakon - z izročitvijo obveznic predlagatelju (1. odstavek 42. člena ZDEN). V čem naj bi bil v navedenem delu izrek izpodbijanega sklepa nerazumljiv tudi sicer pritožba vsebinsko ne pojasni.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku predvsem na podlagi izpovedbe priče F.B., da je" v tistem času Okrajni ljudski odbor organiziral po zadrugah in kmetijsko živilskih kombinatih pridobivanje zemljišč za tista zemljišča, ki so bila z odločbo določena za kompleks ter da se ve, da so zadruge odkupovale zemljo po nalogu okraja" ugotovilo, da je zadruga po svojih predstavnikih delovala kot državna oblast in sicer kot posrednik med oblastjo in lastniki, ki so predstavnike zadruge šteli kot predstavnike oblasti ( v izpodbijanem sklepu nadalje povzeta izpovedba priče A.K.). Ta dokazna ocena prvostopnega sodišča je prepričljiva in je tudi nasprotne pritožbene navedbe ne morejo ovreči. Na podlagi nadaljnje dokazne presoje sodišča prve stopnje, temelječe na skladnih in prepričljivih izpovedbah prič F.S. in M.S., ki ji prav tako pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, je v konkretnem primeru ugotovljena pravno relevantna grožnja z izgubo pokojnine, ki je bila podana s strani direktorja zadruge v konkretni situaciji sklepanja pravnega posla oz. usmerjena na sklenitev konkretnega pravnega posla, pri upravičencu pa je povzročila utemeljen strah, torej takšen strah, da je ta prav zato sklenil pogodbo, ki je sicer ne bi sklenil. Prvostopno sodišče je ugotovilo tudi tedanje okoliščine in načine ter postopke v zvezi s pridobivanjem premoženja s strani države, ki so nedvomno ustvarjale posebno vzdušje, ki je vplivalo na odločanje lastnikov, da svoje premoženje odtujijo državi in vplivalo tudi na upravičenčevo odločitev, da sklene pogodbo. Tudi glede teh okoliščin ocenjuje pritožbeno sodišče dokazno presojo prvostopnega sodišča, temelječo prav tako na skladnih in prepričljivih izpovedbah navedenih prič, kot povsem sprejemljivo. Pri tem dokazne vrednosti izpovedb prič M.S.in F.S. - sinov pokojnega upravičenca ne more zmanjšati okoliščina, da ob izrekanju grožnje in sklepanju pogodbe nista bila prisotna, saj sta o dejstvih v zvezi s sklepanjem pogodbe izvedela na podlagi očetovega pripovedovanja. Verodostojnost njunih izpovedb je podprta tudi z v izpodbijanem sklepu povzetimi izpovedbami prič: F.K., ki je povedal, da pokojni upravičenec ni imel namena parcel prodati, ker je imel sinove ter F.B., da je v tistem času zadruga na ljudi pritiskala. Če se k temu doda še v izpodbijanem sklepu ugotovljen značaj pokojnega upravičenca, ki je bil po izpovedbah njegovih sinov plah in oblasti boječ človek, se tudi pritožbenemu sodišču ne poraja prav noben dvom o tem, da je pokojni upravičenec sklenil pogodbo le zaradi grožnje direktorja zadruge, ki je nastopal kot predstavnik oblasti. Nasprotno pa se prvostopno sodišče utemeljeno ni oprlo na izpovedbo priče A.U., saj se ta priča, ne le zaradi svoje starosti, temveč nedvomno tudi zaradi svoje takratne vloge - direktorja zadruge, sedaj ni več spominjal dejstev iz časa sklepanja pogodbe oz. je ta dejstva zlasti z zanikanjem, da bi kakorkoli pritiskal na upravičenca oz. mu grozil, prikazoval sebi v prid. Pri ponovnem odločanju je torej sodišče prve stopnje glede vseh pravnoodločilnih okoliščin v popolnosti in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter na ugotovljleno dejansko stanje z uporabo 5. člena ZDEN tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kakšne bistvene kršitve, tako ne tiste v pritožbi uveljavljane (kar je bilo že zgoraj obrazloženo), kot tudi ne kakšne kršitve iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 381. členom ZPP in 37 členom ZNP). Moralo je upoštevati le tiste pritožbene navedbe, ki opozarjajo na izostanek roka za izvršitev odločbe v izpodbijanem sklepu, predvidenem v razponu treh do šestih mesecev v 3. odstavku 6. člena Zakona o slovenskem odškodninskem skladu (Uradni list RS štev. 7/93 - 48/94). Ker gre v tem delu za kršitev materialnopravnega značaja zaradi neupoštevanja cit. določbe Zakona o slovenskem odškodninskem skladu, je pritožbeno sodišče glede na povedano le delno ugodilo pritožbi in delno spremenilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje (3. točka izreka) z določitvijo roka za izvršitev odločbe - v trajanju treh mesecev, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem in izpodbijanem delu potrdilo sklep prvostopnega sodišča (4. točka 373. člena in 368. člen ZPP v zvezi s 381. členom ZPP ter 37. členom ZNP).