Jedro

Za opravljena, a neplačana, vendar dogovorjena dela, je tožnik upravičeno zahteval plačilo. Dolg obstaja ne glede na to, ali je bila pogodba pisno sklenjena ali ne. Tudi če pogodba ni bila veljavna (oblika), ali pa je bila pozneje razdrta, ima stranka, ki je neupravičeno prikrajšana, pravico zahtevati plačilo od tiste stranke, ki je neupravičeno obogatena (210. člen zakona o obligacijskih razmerjih).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Toženo stranko je obsodilo na plačilo 156.252,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in ustreznimi pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi pravdnih strank in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Svoje trditve opira na 356. in 387. člen ZPP. Navaja, da je bistvo tega spora strokovna presoja. Kakšna dela je tožnik opravil na tožničini hiši in glede na to, da pogodbe ni bilo mogoče dokazati, kakšna je vrednost teh del. Sodiščema očita, da sta verjeli arbitrarnemu izvedenskemu mnenju izvedenca S., ki je le potrdil mnenja prejšnjih treh izvedencev. Med postopkom pa je bil sporen obseg del in na to je opozarjal celo izvedenec S. Sodišče pa tega ni raziskalo. Zato je izrek v nasprotju z obrazložitvijo. Toženka na podlagi 387. člena ZPP predlaga izvedbo dokazov, in sicer zaslišanje V. K., vpogled v njegov dnevnik, zaslišanje prič, ki so sodelovale pri gradnji, zaslišanje sosedov itd. Ker sodišče teh dokazov ni izvedlo, in tudi ni povedalo zakaj, gre za absolutno bistveno kršitev ZPP. Revident nadalje analizira mnenje izvedenca S. in mu očita nasprotje, ker v količine dvomi, istočasno pa šteje, da so pravilno obračunane. Analizira tudi stike med udeleženimi izvedenci in tožnikom izven sodišča ter trdi, da je imel izvedenec S. v rokah dokaz (zasebno gradbeno knjigo tožnika), ki ga sodišče ni imelo. Izvedencu očita tudi prekoračitev pooblastil, ker je ocenjeval izpovedi prič, kar bi moralo storiti sodišče. Revident sam opravi analizo dela, porabljenih ur in materiala ter iz tega sklepa, da je odločitev napačna in je tudi ni mogoče preizkusiti. Revident je v dopolnitvi revizije, ki je bila poslana po poteku revizijskega roka, predložil še izvedensko mnenje A. K. in D. K. z dne 12.9.1994. Revident predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Javni tožilec se o njej ni izjavil, tožeča stranka pa na revizijo tožene stranke ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki se vloži proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje (382. člen ZPP). Spor je torej pred vložitvijo tega pravnega sredstva pravnomočno končan, sodba pa izvršljiva. Zato je v takšna razmerja dopustno posegati le še v omejenem, z zakonom posebej določenem obsegu. Revizijska stopnja je stopnja, kjer se preizkušajo le določene (hujše) pravne kršitve, in še med njimi praviloma le tiste, na katere zainteresirana stranka posebej opozori. Po uradni dolžnosti revizijsko sodišče pazi le na kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP in materialno pravo.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da sme presojati le tiste revizijske vloge, ki so vložene pravočasno, tj. v roku, ki ga predpisuje 382. člen ZPP. Revident je revizijo dopolnil dne 10.10.1994, medtem ko je rok za revizijo potekel že 10.2.1994. Ker je dopolnitev prepozna, je revizijsko sodišče ni smelo upoštevati.

V pravočasni reviziji pa revident od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja le 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP. Revident meni, da je obrazložitev v nasprotju z izrekom zato, ker sodišče ni ugotovilo vseh pomembnih dejstev. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili obseg in količino del, le da se s tem obsegom revident ne strinja. Sodišči sta se oprli na mnenji izvedencev B. D. in N. S.. Ugotovili sta tudi, da je izvedenec B.D. opravil vse izmere, ter da sta izvedenca opravila ogled in razgovore s pravdnima strankama. Rezultat dokaznega postopka je bil nato izračun, ki je razlika med že plačanimi deli in še dolgovanim zneskom. Obrazložitev je torej povsem v skladu z izrekom. Prav tako ni nobenega nasprotja v izvedenskem mnenju N. S. Izvedenec ni dvomil v obseg opravljenih del, temveč v to, kdo jih je opravil. Dokaze o tem pa bi morala predložiti tožena stranka. V. K. je že bil zaslišan, drugih prič pa tožena stranka ne v pritožbi, ne v reviziji ni imenovala (v postopku na prvi stopnji pa le B. F.). Ker tega ni storila, je sodišče druge stopnje lahko preizkusilo le tisto dokazno oceno, ki je bila na podlagi razpoložljivega dokaznega gradiva že opravljena na prvi stopnji. Ker pri tem preizkusu ni storilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, uveljavljana kršitev ZPP ni podana. Nestrinjanje z ugotovitvami izvedencev in predlaganje novih dokazov zato ne more temeljiti na 387. členu ZPP.

Pač pa revident v obširni reviziji ponovno načenja vrsto dejanskih vprašanj, ki so del dejanskega stanja (in ki jih je le deloma uveljavljal v pritožbi). Nepopolno ali nepravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je po izrecni določbi 3. odstavka 385. člena ZPP prepovedan revizijski razlog. Revizijsko sodišče mora zato šteti, da je bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno.

Na ugotovljeno dejansko stanje pa sta sodišči prve in druge stopnje tudi pravilno uporabili materialno pravo. Za opravljena, a neplačana, vendar dogovorjena dela, je tožnik upravičeno zahteval plačilo. Sodišči sta pravilno odločili, ko sta toženo stranko obsodili, da je tožniku dolžna plačati znesek, ki predstavlja oceno teh del. Dolg obstaja ne glede na to, ali je bila pogodba pisno sklenjena ali ne. Tudi če pogodba ni bila veljavna (oblika), ali pa je bila pozneje razdrta, ima stranka, ki je neupravičeno prikrajšana, pravico zahtevati plačilo od tiste stranke, ki je neupravičeno obogatena (210. člen zakona o obligacijskih razmerjih).

Zaradi vsega navedenega reviziji ni bilo mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče jo je, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).