Jedro

Posredna izvedba dokaza (npr. branje zapisnika o izpovedbi priče) ne sme poseči v obdolženčevo pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilne priče. Sodišče je na glavni obravnavi v skladu z določbo 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP prebralo zapisnik o izpovedbi priče, ki je edini in ključni obremenilni dokaz, na katerem temelji obsodilna sodba in je tudi v popolnem nasprotju z obsojenčevim zagovorom, obsojenec pa je pred tem ni imel možnosti zaslišati. Kršitev obsojenčevih pravic do obrambe je v konkretnem primeru takšne narave, da je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

Izrek

Zahtevi zagovornice obsojenega M.P. za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega M.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja jemanja podkupnine po 1. odstavku 267. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornice zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornica dne 28.02.2002 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero uveljavlja "pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po členu 371/2 ZKP" in Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo razveljavi ter obsojenca oprosti obtožbe, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavanje.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podala skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, podala mnenje, da zahteva ni utemeljena. Nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem ne more biti predmet obravnave v okviru zahteve za varstvo zakonitosti. Glede zaslišanja priče B.K. je sodišče ravnalo skladno s 340. členom ZKP, saj je pričo, ki prebiva v tujini, vabilo na glavno obravnavo, priča pa se je opravičila. V 1. odstavku 340. člena ZKP je določeno, da lahko senat prebere zapisnik o izpovedbi priče, ki prebiva v tujini, pa na glavno obravnavo ne pride, kljub temu, da je bila nanjo pravilno povabljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zagovornica je mnenja, da sodišče prve stopnje v dani procesni situaciji ne bi smelo uporabiti določbe 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP in na glavni obravnavi prebrati izpovedbo oškodovanca B.K. pri prejšnjem zaslišanju, o katerem obsojenec in njegova zagovornica nista bila obveščena. Obramba zaradi tega ni imela možnosti, da bi vsaj na glavni obravnavi neposredno zaslišala oškodovanca, ki je edina obremenilna priča in hkrati tudi edini dokaz za obtožbo. S tem sta bila po mnenju zagovornice kršena načelo kontradiktornosti ter določba točke d, 3. odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94-EKČP). Zagovornica pravilnost svojega stališča utemeljuje tudi s sklicevanjem za prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.

V jedru pravičnega kazenskega postopka je tudi pravica do poštenega sojenja, ki sicer v Ustavi Republike Slovenije (Ustava) ni neposredno določena, izhaja pa iz vrste pravic v kazenskem postopku, med njimi tudi tistih, ki zadevajo pravico do obrambe. Glede na predstavljen okvir kršitev, ki jih izpostavlja zahteva za varstvo zakonitosti, je treba poudariti, da pravna jamstva v kazenskem postopku obdolžencu zagotavljajo, da se lahko izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo in da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist (2. odstavek 5. člena ZKP, 3. alinea 29. člena Ustave). V ta namen je treba obdolžencu, ki ima v kazenskem postopku položaj enakopravne stranke, med drugim tudi omogočiti, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič; to pravno jamstvo v Ustavi sicer ni izrecno navedeno, zapisano pa je v točki d, 3. odstavka 6. člena EKČP, ki se skladno z 8. členom Ustave uporablja neposredno.

V skladu z načelom neposrednosti se dokazi v kazenskem postopku praviloma izvajajo neposredno, posredno pa le izjemoma. Neposredno izvajanje dokazov je temeljni pogoj za kontradiktorni postopek, ki pa na glavni obravnavi vselej ni mogoče. Določbe 340. člena ZKP predpisujejo nekatere neizogibne in objektivno pogojene izjeme od omenjenega načela, ki niso v nasprotju z Ustavo in EKČP, kot zmotno navaja vložnica zahteve. Vendar pa jih je treba kot izjeme razlagati ozko, premišljeno in v duhu doslednega spoštovanja pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, ali drugače povedano: posredna izvedba dokaza (npr. čitanje zapisnika o izpovedbi priče) ne sme poseči v obdolženčevo konvencijsko pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilne priče. V skladu z določbo 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP sme sodišče po odločbi senata prebrati tudi zapisnik o izpovedbi priče, ki prebiva v tujini in na glavno obravnavo ne pride, kljub temu, da je bila nanjo pravilno vabljena. Vendar pa morajo biti ob tem spoštovane pravice obrambe, kar pomeni, da morajo biti obdolžencu med postopkom zagotovljene ustrezne in zadostne možnosti, da izpodbija obremenilno izpovedbo priče in jo v zvezi s tem tudi zaslišuje (npr. pri zaslišanju priče v predobravnavnih fazah postopka). Pri tem ni pomembno, ali je obdolženec to pravico oz. možnost izkoristil ali ne. Če je ni zaradi neupravičenih razlogov, se je s tem pač odrekel enemu temeljnih procesnih jamstev in prevzel tveganje, da ga ne bo mogel uveljaviti na glavni obravnavi ali da bo uveljavljanje te pravice povezano z nesorazmernimi težavami.

Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je oškodovanec državljan BiH, da prebiva v M. in da je bil v zadevi zaslišan kot priča v okviru nujnih preiskovalnih dejanj (člen 166 ZKP), ker bi bilo z izvedbo tega dokaza nevarno odlašati. Obsojenec (tedanji osumljenec) in zagovornica o zaslišanju oškodovanca nista bila obveščena, ker ZKP v tej fazi postopka tega niti ne predvideva. Sodišče prve stopnje je oškodovanca vabilo na glavno obravnavo za dne 06.03. in 16.03.2001, vabili sta bili izkazani. Oškodovanec na glavno obravnavo ni prišel in je svoj izostanek opravičil "s službenimi obveznostmi in denarnimi razlogi". Sodišče prve stopnje je ocenilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji iz 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP, da se zapisnik o zaslišanju oškodovanca z dne 01.09.1997 ter zapisnik o sodni prepoznavi (list. št. 24-26) prebereta. Zagovornica je v pritožbi navedla, da bi bilo potrebno zaradi odprave dvoma glede obsojenčeve krivde, ki se opira zgolj na oškodovančevo pričanje, neposredno zaslišati oškodovanca. Višje sodišče je zagovorničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in med drugim navedlo, da zagovornica ne navaja nobenega upoštevnega razloga, zakaj bi bilo nujno neposredno zaslišanje oškodovanca in da je sodišče prve stopnje v določbi 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP imelo zakonsko podlago, da je prebralo izpovedbo priče K., za kar ni potrebovalo soglasja obtoženca.

Glede na povedano je treba ugotoviti, da obsojencu med postopkom niti v predobravnavni fazi niti na glavni obravnavi ni bila dana možnost, da oškodovanca zasliši v zvezi z izjavo, ki jo je dal v okviru nujnih preiskovalnih dejanj in da torej med postopkom nikoli ni imel možnosti postavljati vprašanj obremenilni priči, podati pripombe na njeno izpovedbo ter predlagati, da se s pričo sooči. Omenjeno je že bilo, da je izpovedba te priče edini in ključni obremenilni dokaz, na katerem temelji obsodilna sodba in da je tudi v popolnem nasprotju z obsojenčevim zagovorom; zato obrambi niti ni bilo potrebno še posebej dokazovati pravne relevantnosti tega dokaza. V takšnih okoliščinah zato niso bili izpolnjeni zakonski pogoji iz 340. člena ZKP za čitanje zapisnika o prejšnji izpovedbi oškodovanca, saj je bila obsojencu s tem kršena pravica do kontradiktornega postopka, oziroma odvzeto pravno jamstvo, ki mu ga zagotavlja EKČP, to je, da zasliši obremenilno pričo in izpodbija njeno izpovedbo. Kršitev obsojenčevih pravic do obrambe je v konkretnem primeru takšne narave, da je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče je spričo navedenega ugodilo utemeljeni zagovorničini zahtevi za varstvo zakonitosti, sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje z naročilom, da v ponovljenem postopku obsojencu omogoči, da zasliši oškodovanca in mu s tem zagotovi pravna jamstva, ki so bila v dosedanjem postopku prezrta.