Jedro

Iz obdolžilnega predloga izhaja zgolj navedba predlagatelja o tem, da je obdolženec ob videnju policistov začel nenadoma zavijati skrajno desno k stanovanjski hiši S., nato pa je (zaradi neprilagojene hitrosti) izgubil oblast nad vozilom. Iz navedb v obdolžilnem predlogu ne izhaja zapis o tem, katerim konkretnim okoliščinam, ki so primeroma navedene v določbi prvega odstavka člena 45 ZPrCP obdolženec ni prilagodil načina svoje vožnje (potek, tehnične in druge lastnosti ceste, stanje vozišče, preglednosti …). Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom prvostopnega sodišča o tem, da tako opisan očitek obdolžencu v obdolžilnem predlogu ni mogoče opredeliti kot prekršek. Pritožnik torej šele v pritožbenih navedbah konkretizira okoliščine, katerim obdolženec v kritičnem času (določba prvega odstavka člena 45 ZPrCP) ni prilagodil hitrosti (tehnične lastnosti ceste) svoje vožnje takrat, ko je bil kontroliran s strani poslujoče policijske patrulje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I) spoznalo obdolženca za odgovornega storitve dveh prekrškov in sicer pot točko I/1) prekrška po enajstem odstavku člena 50 ZVoz, pod točko I/2) prekrška po sedmem odstavku člena 26 ZMV, za vsak prekršek mu je določilo sankcijo, nato pa mu na podlagi določbe člena 27 ZP-1 (točka III izreka izpodbijane sodbe) izreklo enotno sankcijo 1.500,00 EUR. V plačilo je obdolžencu naložilo stroške postopka in pa sodno takso v višini 150,00 EUR. Pod točko VI) izreka pa je sodišče postopek o prekršku zoper obdolženca zaradi prekrška po desetem odstavku člena 45 ZPrCP ustavilo po 1. točki prvega odstavka člena 136 ZP-1. Prav tako je predlog prekrškovnega organa (točka VI izreka), da se obdolžencu odvzame osebno vozilo, zavrnilo.

2. Pritožbeno problematiziran je del sodbenega izreka (točka VI), v katerem je sodišče prve stopnje postopek o prekršku zoper obdolženca zaradi prekrška po določbi desetega odstavka člena 45 ZPrCP ustavilo. Pritožba v tem delu uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava, pritožbo pa podaja tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot je bilo že povedano, je torej problematiziran samo sodbeni izrek v delu, ko je sodišče prve stopnje postopek o prekršku zoper obdolženca zaradi prekrška po desetem odstavku člena 45 ZPrCP ustavilo po 1. točki prvega odstavka člena 136 ZP-1. Uradni preizkus izpodbijane sodbe v tem delu ni pokazal nepravilnosti (člen 159 ZP-1). V okviru pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je točna ugotovitev v izpodbijani sodbi v tem delu o tem (točka 8 obrazložitve), da predlagatelj že v vloženem obdolžilnem predlogu, ki ga je na prvostopno sodišče naslovil 13. 8. 2015 v delu, ko se obdolžencu očita, da v cestnem prometu ni prilagodil hitrosti vožnje svojim sposobnostim, stanju vozišča in vremenskim razmeram, zaradi česar naj bi izgubil oblast nad tem vozilom in posledično trčil v betonsko ograjo in povzročil prometno nesrečo kategorije I, tega dela obdolžilnega predloga ni konkretiziral. Obdolžilni predlog vsebuje dejanske navedbe le glede preostalih dveh prekrškov (vožnja obdolženca v času, ko se mu je izvrševala sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in vožnja neregistriranega osebnega vozila). Prav tako pa je iz obdolžilnega predloga razvidno, da je predlagatelj navajal, da je bil storilec v kritičnem času zaloten pri storitvi hujšega prekrška (vožnja motornega vozila brez veljavnega vozniškega dovoljenja), zato je bil realiziran tudi zaseg motornega vozila, sodišče prve stopnje pa je z izpodbijano sodbo (točka VII izreka), ta predlog prekrškovnega organa zavrnilo, ta del sodbe pa s strani pritožbe prav tako ni problematiziran.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi o tem, da je tako opisano in zatrjevano protipredpisno ravnanje obdolženca, ki naj bi bilo v nasprotju z določbo prvega odstavka člena 45 ZPrCP pomanjkljivo in ga ni mogoče opredeliti kot prekršek. Kot pravilno povzema v obrazložitev že nižje sodišče, iz obdolžilnega predloga izhaja zgolj navedba predlagatelja o tem, da je obdolženec ob videnju policistov začel nenadoma zavijati skrajno desno k stanovanjski hiši Socka 13, nato pa je (zaradi neprilagojene hitrosti) izgubil oblast nad vozilom. Pravilna je tudi ugotovitev, da iz navedb v obdolžilnem predlogu ne izhaja zapis o tem, katerim konkretnim okoliščinam, ki so primeroma navedene v določbi prvega odstavka člena 45 ZPrCP obdolženec ni prilagodil načina svoje vožnje (potek, tehnične in druge lastnosti ceste, stanje vozišče, preglednosti …). Zato tudi pritožbeno sodišče ob pregledu spisovnega gradiva in razlogov v izpodbijani sodbi pritrjuje zaključkom prvostopnega sodišča o tem, da tako opisan očitek obdolžencu v obdolžilnem predlogu ni mogoče opredeliti kot prekršek, zato je nižje sodišče ravnalo povsem pravilno, ko je ob materialnopravnem preizkusu vloženega obdolžilnega predloga v tem delu postopek o prekršku zoper obdolženca ustavilo (1. točka prvega odstavka člena 136 ZP-1).

6. Pritožba izpostavlja, da se je obdolženec v kritičnem času skušal zavestno izogniti kontroli v cestnem prometu, zavijal je desno na dvorišče stanovanjske hiše S. (tam stanuje oškodovanka A. K.), ker pa je ta odcep k tej stanovanjski hiši postavljen pod pravim kotom glede na regionalno cesto, sam nivo dovoznega vozišča pa rahlo pada, na obeh straneh uvoza pa je posajena živa meja. Pred manevrom zavijanja v desno pa po navedbah pritožbe obdolženec ni svojega načina vožnje prilagodil tehničnim lastnostim ceste (odcep pod pravim kotom), stanju vozila ter svojim vozniškim sposobnostim, zaradi česar je prišlo do opisana posledice. Pritožnik torej šele v pritožbenih navedbah konkretizira okoliščine, katerim obdolženec v kritičnem času (določba prvega odstavka člena 45 ZPrCP) ni prilagodil hitrosti (tehnične lastnosti ceste) svoje vožnje takrat, ko je bil kontroliran s strani poslujoče policijske patrulje. V skladu z določbo prvega odstavka člena 103 ZP-1 se namreč postopek o prekršku (redni postopek) začne z obdolžilnim predlogom prekrškovnega organa, obdolžilni predlog pa mora vsebovati sestavine, ki so navedene v členu 105 ZP-1, med njimi pa so tudi dokazi in podatki o storitvi prekrška, za katerega se predlaga uvedba rednega postopka. Sam postopek v zvezi z obdolžilnim predlogom, ki ga sodišče prejme, pa je nadalje predpisan v določbah členov 106 in 107 ZP-1. V konkretnem primeru je torej prvostopno sodišče, kar potrjuje tudi spisovno gradivo (vložen obdolžilni predlog) in kar izhaja tudi iz izpodbijane sodbe, v sklepčnost obdolžilnega predloga z dne 13. 8. 2015, kar zadeva prekrška pod točko I/1 in I/2) ni podvomilo, temveč je po izvedenem dokaznem postopku v tem delu obdolženca spoznalo za odgovornega in mu izreklo sankcijo. Preizkus vloženega obdolžilnega predloga glede prekrška po desetem odstavku člena 45 ZPrCP pa je prvostopnemu sodišču povsem utemeljeno narekoval preverjanje navedb predlagatelja v obdolžilnem predlogu, zlasti o tem, ali je konkretno dejanje, zaradi katerega je zoper obdolženca začet postopek, sploh prekršek, kajti opis zgolj abstraktnega dela prekrška v opisu dejanskega stanja, kot je to v obravnavanem primeru, pomeni, da je takšen opis pomanjkljiv, ker ni dovolj konkretiziran (primerjaj sodbo VSM PRp 290/2014 z dne 11. 11. 2014). Slednje pomeni, da je predlagatelj imel možnost in dolžnost že ob vložitvi obdolžilnega predloga navesti vsa tista dejstva in konkretne okoliščine, ki so pomembne za dokazovanje storjenega prekrška po določbi desetega odstavka člena 45 ZPrCP. Temu sicer pritožba konkretno ne oporeka, skuša pa to pomanjkljivost zapolniti s pritožbenimi navedbami o tem, da obdolženec ni prilagodil svojega načina vožnje tehničnim lastnostim ceste (odcep pod pravim kotom), kar prvič stori šele v rednem pravnem sredstvu, to je v pritožbi, vendar pa take pomanjkljivosti glede navajanja v obdolžilnem predlogu ni mogoče odpravljati z navedbami v rednem pravnem sredstvu, zato je pritožba s temi navedbami prekludirana (določba tretjega odstavka člena 157 ZP-1), saj le s pravilno in natačno sestavljenim obdolžilnim predlogom predlagatelj uveljavlja svojo predlagalno dolžnost. Pri tem pa pritožbeno sodišče opozarja na nujno delitev procesnih funcij v postopku o prekršku, v kateri ima sodišče vlogo “arbitra”, ki nepristransko odloča med dvema stranema to je med prekrškovnim organom in obdolžencem, nepristranskost pa pomeni upoštevanje vseh procesnih kavtel, kar zadeva uveljavljanje predlateljeve predlagalne dolžnosti, ki se udejani najprej z vložitvijo natančno obrazloženega obdolžilnega predloga.Zaradi navedenega so take pritožbene navedbe pritožbe o kršitvi materialnih določb zakona neupoštevne in neutemeljene, sodba sodišča prve stopnje pa pravilna in zakonita.

7. Zaradi navedenega je bilo potrebno tako pritožbo prekrškovnega organa, ki je neutemeljena zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče (v izpodbijanem delu) pazi uradoma (člen 159 ZP-1).