Jedro

Nižji sodišči sta svojo odločitev obrazložili z jasnimi razlogi. Zato so tožnikovi očitki v zvezi s tem neutemeljeni. Prav tako z navedbo, da sta nižji sodišči verjeli toženčevi izpovedbi kljub temu, da nasprotuje listinam v spisu, ni mogoče utemeljiti nobene kršitve določb pravdnega postopka. Vsebinsko tožnikove revizijske navedbe pomenijo izpodbijanje dokazne ocene nižjih sodišč.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženca obsodilo na plačilo 7.344,35 EUR (prej 1,760.000 SIT) z obrestmi. Tožbeni zahtevek za plačilo 28.480,22 EUR (prej 6,825.000 SIT) z obrestmi pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je toženec s posojilno pogodbo zavezal tožniku vrniti zgolj 7.344,35 EUR in ne tudi 28.480,22 EUR.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 28.480,22 EUR in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdilo. Poleg tega je ugodilo toženčevi pritožbi, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na dolžnost plačila 7.344,35 EUR in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik zoper sodbo pritožbenega sodišča (s katero je zavrnilo njegovo pritožbo in potrdilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje) vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Trdi, da sta nižji sodišči vsebino pogodbe razlagali očitno v korist toženca in da sta verjeli toženčevi izpovedi kljub temu, da nasprotuje listinam v spisu. Poleg tega navaja, da so razlogi za odločitev nižjih sodišč protislovni.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik toženčevo dolžnost za vrnitev glavnice v višini 28.480,22 EUR utemeljuje na podlagi tretje točke pogodbe med pravdnima strankama z dne 10. 11. 1995. Nižji sodišči sta ugotovili, da je mogoče pogodbo razlagati zgolj tako, da se je tožnik obvezal tožencu pomagati ustvariti prihodek v višini 28.480,22 EUR (v pogodbi 75.000 DEM) in ne da sta se pravdni stranki dogovorili za toženčevo dolžnost vračila tega zneska. Svojo odločitev sta obrazložili z jasnimi razlogi. Zato so tožnikovi očitki v zvezi s tem neutemeljeni. Prav tako z navedbo, da sta nižji sodišči verjeli toženčevi izpovedi kljub temu, da nasprotuje listinam v spisu, ni mogoče utemeljiti nobene kršitve določb pravdnega postopka. Vsebinsko tožnikove revizijske trditve pomenijo izpodbijanje dokazne ocene nižjih sodišč. Na podlagi takih navedb pa tožnik z revizijo ne more uspeti, ker po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Ker tožnik ni uspel dokazati, da mu je toženec dolžan vrniti 28.480,22 EUR, je pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

8. Razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani. Zato jo je bilo treba na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.