Jedro

Višina denarne kazni.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in sklep sodišča prve stopnje pod točko I izreka delno tako spremeni, da se ugovoru delno ugodi in sklep z dne 18.10.2012, glede izreka denarne kazni tako spremeni, da se znesek izrečene denarne kazni iz 5.000 EUR zniža na 2.000 EUR; sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2. Stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V tej izvršilni zadevi je sodišče prve stopnje na predlog upnice izdalo sklep na podlagi izvršilnega naslova, sodne poravnave, s katerim je dolžniku naložilo, da takoj po prejemu sklepa izroči otroka oziroma omogoči stik upnice z mladoletnima hčerama tako, kot je določeno v sodni poravnavi, če te obveznosti ne bo v roku izpolnil, mu je izreklo denarno kazen 5.000 EUR.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika. Hkrati mu je naložilo, da upnici povrne nadaljnje izvršilne stroške.

Zoper sklep se je dolžnik pritožil. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je upnici samovoljno preprečil, da bi 12. oktobra 2012 prevzela mladoletni hčerki na njegovem domu. Zapisnik o sprejemu ustne ovadbe tega dne še ne dokazuje resničnosti tega kar se tam navaja. Tega ne more spremeniti niti elektronsko sporočilo, ki ga je poslal Centru za socialno delo, bilo je mišljeno kot grožnja in spodbuda pristojnim organom za ukrepanje. Sporočilo je poslal po elektronski pošti tudi 12. oktobra 2012 upnici, a le z namenom, da začne spoštovati sklenjeno sodno poravnavo in mu ob predaji otrok izroči dokumente, česar nesporno ni počela. To izhaja iz postopka, v katerem je bila dovoljena izvršba In 1. Spor je nastal kot posledica neizročanja osebnega dokumenta hčerk. Ne strinja se z razlogi, da gre pri tem vprašanju za „drugo zgodbo“, kot šteje sodišče. Sicer pa so stiki, določeni s sodno poravnavo oziroma še predhodno, ko se ugotavlja potek izvajanja skupnega skrbništva, potekali nemoteno. Zato je tudi določena denarna kazen pretirana, nesorazmerna ter neskladna s primerljivo sodno prakso. Gre za osamljen in hkrati neponovljiv dogodek. Opozarja na odločbo VS RS II Ips 73/2010 z dne 29.4.2010. Tam je bila določena denarna kazen v višini 2.000 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

Upnica je na pritožbo odgovorila. Priglasila je stroške. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, dolžnik je samovoljno in nezakonito preprečil izvrševanje sodne poravnave in s tem škodo otrokom. Nenazadnje je 17.10.2012 na Policijsko postajo podal izjavo, da se je odločil, da hčeri zadrži. Pritožba je delno utemeljena.

V predmetni izvršilni zadevi gre za izvršitev sodne odločbe glede načina izvajanja skupnega starševstva, sodne poravnave, ki se praviloma izvršuje po določbah 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), v smislu prvega odstavka 238.b člena ZIZ. Gre za pravila, ki se tičejo dosega dejanj, ki jih more opraviti le dolžnik, torej nenadomestnih dejanj za izvršbo z uporabo posredne prisile z izrekanjem denarnih kazni, s katerimi se dolžnika sili, da izpolni obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova.

Dolžnik je sklepu o izvršbi ugovarjal, te trditve pa ponavlja tudi v pritožbi, da izvrševanja dogovora iz sodne poravnave ni preprečeval, upnica je tista, ki se ni držala sodne poravnave, saj predaje otrok ni omogočala tako, kot je bilo določeno, dolžniku ni izročala dokumentov. Dolžniku ni mogoče pritrditi, otroka sta zaupana očetu in materi v skupno starševstvo, dolžnik bi moral po sodni poravnavi omogočiti upnici, da prevzame otroka, ta obveza ni neposredno povezana ali pogojena z izročitvijo dokumentov. Če upnica le teh ni izročala, so pomisleki dolžnika utemeljeni, saj bi s tem upnica kršila obveznosti iz poravnave, toda dolžnik jih je s preprečitvijo prevzema otrok po materi izrazil na neprimeren, napačen način. Da je dolžnik upnici poslal elektronsko sporočilo na dan, ko bi morala prevzeti otroka, je sam potrdil že pod točko 1 ugovora, nenazadnje pa je to, da se je odločil, da otroka zadrži, povedal tudi zaslišan na policijski postaji 17.10.2012. S tem je ravnal v nasprotju z izvršilnim naslovom, in je bil izrek sklepa o izvršbi na predlog upnice utemeljen.

Je pa pritrditi pritožniku, da je višina denarne kazni določena v previsokem znesku. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno poudarilo, da je namen denarne kazni kot izvršilnega sredstva ta, da se doseže, da dolžnik spoštuje obveznosti iz izvršilnega naslova, ter je po drugi strani izrek te kazni odvisen od obstoja obveznosti iz izvršilnega naslova, in gre v tem primeru za vprašanje varstva in vzgoje mladoletnih otrok ter imajo starši že po Ustavi pravico (in dolžnost) vzdrževati, vzgajati in izobraževati svoje otroke (54. člen) ter je odtegnitev deklic od matere porušilo ustaljen tedenski ritem (deklici sta izmenično en teden pri materi in teden dni pri očetu), toda premajhno težo je dalo predhodni ugotovitvi, da se je predhodno dogovor iz sodne poravnave izvrševal brez zapletov, dolžnik pa ga je kršil v prepričanju, da tudi upnica v celoti obveznosti ne izpolnjuje. Zato bi, ob upoštevanju zgoraj povzetega, bila po oceni sodišča druge stopnje primerna denarna kazen, taka, da bo dosegla svoj namen, 2.000 EUR. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, ki ob uradnem preizkusu uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) pritožbi delno ugodilo in izrek glede denarne kazni ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede na delni uspeh pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (165. ter 154. člen ZPP).