Jedro

hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. al. 1. odst. 111. čl. ZDR je pravni standard, katerega vsebino ugotavlja sodišče upoštevaje vse okoliščine posameznega primera. Zgolj dejstvo, da disciplinski pravilnik delodajalca kot hujšo kršitev delovne obveznosti opredeljuje uživanje alkohola med delovnim časom, še ne pomeni, da gre za hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. al. 1. odst. 111. čl. ZDR, saj v sporu o zakonitosti podane izredne odpovedi težo kršitve presoja sodišče glede na vse okoliščine primera.

Delavec s tem, ko je ob koncu delovnega časa popil kozarec vina z mineralno vodo, zaradi česar je imel v krvi 0,13 grama alkohola, ni hujše kršil pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. al. 1. odst. 111. čl. ZDR, zato niso bili podani zakonski pogoji za izredno odpoved. Tožena stranka namreč ni dokazala, da bi tožnik opravljal delo kot voznik vozila, za katerega ZVCP določa absolutno prepoved alkohola v krvi, dovoljene koncentracije alkohola v krvi, določene v 2. odstavku

117. člena ZVCP, pa tožnik ni prekoračil.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke se zavrže. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožeči stranki z dne 14.04.2003 nezakonita in se razveljavi (1. točka izreka) ter da delovno razmerje tožeče stranke ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (2. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo in ji za čas od 15.05.2003 dalje plačati plače v višini, kakršno bi prejemala, če bi delala z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v naslednjem mesecu za plačo v tekočem mesecu, pri čemer se izplačilo zmanjša za plače, ki jih je tožeča stranka od 15.05.2003 naprej do vrnitve na delo prejela pri drugih delodajalcih. Za isto obdobje je dolžna tožena stranka za tožečo stranko plačati tudi prispevke za zdravstveno in pokojninsko ter invalidsko zavarovanje (3. in 4. točka izreka).

Višji zahtevek glede plač je sodišče zavrnilo.

Zoper sodbo sta vložili pritožbo tožeča in tožena stranka.

Tožena stranka sodbo sodišče prve stopnje izpodbija zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka

339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, 26/99 - 2/04), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne.

Po mnenju tožene stranke je izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi. Dejstvo je, da je tožeča stranka od 17.05.2003 v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, zato ji delovno razmerje pri toženi stranki ne traja vsaj v obdobju od 17.05.2003 do prenehanja delovnega razmerja. Nasprotno bi namreč pomenilo, da je sočasno v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih. Glede na navedeno je nerazumljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki še traja, podano pa je tudi nasprotje s 4. točko izreka izpodbijane sodbe, kjer je sodišče pri odločanju o izplačilu plač upoštevalo izplačila pri drugem delodajalcu.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je razen zaradi navedene pomanjkljivosti izreka sodbe podana tudi zaradi nasprotja med razlogi sodbe in vsebino zapisnikov in listin v sodnem spisu. Sodišče je v nasprotju z izpovedbo tožnika zaključilo, da je alkohol zaužil ob koncu delovnega časa. Zmotno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik pričakovano mogel računati, da tistega dne vožnje ne bo več imel. Med delovnim časom tožnik namreč ne more zanesljivo predvideti, kdaj bo moral na vožnjo. Tožena stranka opravlja komunalno dejavnost prevozov pokojnikov, tudi odvoze umrlih s kraja prometnih nesreč, ki jih ni mogoče predvideti. Delavci tožene stranke morajo biti v nenehni pripravljenosti za vožnje, zato je uživanje alkohola med delovnim časom določeno v disciplinskem pravilniku kot huda kršitev, direktor tožene stranke pa je to dodatno prepovedal z obvestilom z dne

06.03.2003. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na zmotni uporabi materialnega prava, saj je hujša kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere lahko delodajalec poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana. Tožnik je kršil določila 32. in 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02).

Nazadnje pa tožena stranka zmotno uporabo materialnega prava uveljavlja še v zvezi s 117. členom Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Ur. l. RS, 30/98 - 83/04).

Tožeča stranka je pritožbo vložila zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se pritožuje le zaradi stroškov postopka. Obrazloži, zakaj stroškov postopka ni priglasila do zaključka glavne obravnave in meni, da je glede na okoliščine konkretnega primera pravočasna tudi kasnejša priglasitev stroškov postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni dovoljena.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in zaradi morebitnih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ugotavlja po uradni dolžnosti. Po preizkusu je zaključilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa v postopku pred sodiščem prve stopnje niso podane.

K pritožbi tožene stranke : Neutemeljena so pritožbena izvajanja o nerazumljivosti in nasprotju med 2. in 4. točko izreka izpodbijane sodbe. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana le, če vsebuje sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe ne nasprotuje samemu sebi, niti ni nerazumljiv, ker je sodišče v 2. točki izreka ugotovilo zgolj neprekinjeno trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, ne da bi upoštevalo dejstvo, da je tožnik sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu. Kljub tej pomanjkljivosti je izrek sodbe razumljiv in izvršljiv, saj je v njem naložena reintegracija tožnika na delo in plačilo plač, zmanjšanih za plačila, ki jih je prejel pri drugih delodajalcih, zaradi ugotovljene nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovitveni del iz 2. točke izreka sam po sebi ni izvršljiv, pri dajatvenem delu izreka pa je sodišče upoštevalo delovna razmerja tožnika pri drugih delodajalcih. Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tudi ni podana, kar zadeva nasprotje med razlogi sodbe sodišča prve stopnje in zapisnikom, ki vsebuje izpovedbo tožnika glede okliščine, kdaj je užival alkohol. To dejstvo v zadevi ni odločilnega pomena.

Odločitev sodišča prve stopnje temelji na 2. alinei 1. odstavka

111. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožnik s tem, ko je dne 21.03.2003 v delovnem času popil kozarec vina z mineralno vodo, zaradi česar je imel v krvi 0,13 grama alkohola na kilogram krvi, ni huje kršil pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Takšna kršitev po presoji sodišča prve stopnje, s katero soglaša tudi sodišče druge stopnje, ne predstavlja hujše kršitve in glede na ugotovljene okoliščine primera in interese obeh strank še ne utemeljuje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z določilom 1. odstavka 110. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ne zadostuje, da obstaja le zakonski razlog za odpoved iz 111. člena ZDR, temveč morajo biti podane takšne okoliščine, zaradi katerih glede na interese obeh pogodbenih strank ni mogoče nadlajevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da takšne okoliščine niso bile podane. Ob tem sodišče druge stopnje še ugotavlja, da tožena stranka teh okoliščin v podani izredni odpovedi niti ni konkretizirala.

Podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožena stranka utemeljuje z razlogom iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. V obrazložitvi odpovedi navaja, da je tožnik s tem, ko je bil dne

21.03.2003 na delovnem mestu pod vplivom alkohola kršil Zakon o omejevanju porabe alkohola (ZOPA, Ur. l. RS, št. 15/2003), 17. točko 31. člena Disciplinskega pravilnika tožene stranke in posledično 117. člen ZVCP.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da tožnikovo ravnanje ne predstavlja hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja in takšno odločitev prepričljivo obrazložilo.

Hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja je pravni standard, katerega vsebino ugotavlja sodišče upoštevaje okoliščine posameznega primera. Dejstvo, da disciplinski pravilnik tožene stranke kot hujšo kršitev delovnih obveznosti opredeljuje uživanje alkohola med delovnim časom, še ne predstavlja razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz

2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, saj v sporu o zakonitosti podane izredne odpovedi težo kršitve presoja sodišče glede na vse okoliščine primera. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje z zmotno uporabo materialnega prava zmanjšalo pomen storjene kršitve. Tega zaključka ne spremeni niti sklicevanje tožene stranke na določbi 32. in 35. člena ZDR, ki obveznosti delavca opredeljujeta le na splošno.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi določilo 117. člena ZVCP, saj tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik opravljal delo kot voznik vozila, za katere ZVCP določa absolutno prepoved alkohola v krvi.

Prav tako ni podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja, ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da je mogel tožnik pričakovano računati, da ne bo več vozil, saj to dejstvo za presojo ni odločilno. Dovoljene koncentracije alkohola v krvi, določene v 2. odstavku 117. čena ZVCP, tožnik tako ni prekoračil, tožena stranka pa tudi ni zatrjevala, da bi tožnik pri ugotovljeni koncentraciji 0,13 grama alkohola na kilogram krvi kazal znake motenj v vedenju, zaradi katerih bi utegnil nezanesljivo ravnati v prometu.

K pritožbi tožeče stranke : Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba tožeče stranke ni dovoljena, ker tožeča stranka zanjo nima pravnega interesa.

Sodišče prve stopnje namreč o stroških postopka v izreku izpodbijane sodbe sploh ni odločilo, tožeča stranka pa ni predlagala izdaje dopolnilnega sklepa o stroških postopka.

Pritožbe zoper neobstoječo odločitev ni mogoče obravnavati.

Tožeča stranka zato nima pravnega interesa za pritožbo, saj je ta podan le, če bi izpodbijala odločitev, ki bi bila zanjo neugodna.

Sodišče druge stopnje je glede na obrazloženo pritožbo tožeče stranke na podlagi 352. člena ZPP kot nedovljeno zavrglo.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).