Jedro

Za presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo po dejanskem delu je bistveno vprašanje, ali je tožnica v vtoževanem obdobju dejansko opravljala dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta, pri čemer je pomemben tako formalno predviden opis del in nalog obstoječega in višje vrednotenega delovnega mesta, kot tudi njihovo dejansko izvajanje. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku izvedlo obširen dokazni postopek, v katerem je prebralo vse predložene listine in ponovno zaslišalo tako tožnico kot pričo, pa nato tako zbranih dokazov ni ocenilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, naj tožnici za obdobje od 18. 6. 2019 do 31. 10. 2019 obračuna mesečne razlike v plači med izplačano osnovno bruto plačo 37. plačnega razreda in plačo 42. plačnega razreda, za obdobje od 1. 11. 2019 do 30. 11. 2019 mesečne razlike v plači med izplačano bruto osnovno plačo 38. plačnega razreda in plačo 43. plačnega razreda, za obdobje od 1. 12. 2019 do izdaje sodbe pa mesečne razlike v plači med izplačano osnovno bruto plačo 40. plačnega razreda in plačo 43. plačnega razreda, od teh zneskov odvede davek in prispevke, tožnici pa izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za razliko v plači preteklega meseca do plačila. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo delovna mesta in naloge tožnice, na delovno mesto "analitik VII/2-I" je bila razporejena le enkrat. Prezrlo je njen sklep z dne 21. 10. 2019, s katerim je bila tožnica premeščena v drug oddelek, oddelek A. Tam so bile njene delovne naloge določene deloma drugače. Napačen je tudi zaključek, da se po sklepu z dne 10. 6. 2019 ne zahteva več zahtevnejše opravljanje nalog, kot tudi ugotovitev, da konkretno naštete naloge ne predstavljajo zgolj delovnih nalog po opisu delovnega mesta "analitik VII/2-II". Sodišče je odločitev napačno oprlo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, tj. da je tožnica vse do odločitve sodišča opravljala določene delovne naloge (v zvezi z javnimi dražbami in zavarovanji), za katere med strankama ni sporno, da jih po sklepu z dne 18. 6. 2019 ni več opravljala. Nalog v zvezi z javnimi dražbami ni več opravljala od 22. 8. 2019 dalje, z zavarovanji pa od julija 2019 (nadomeščanje B. B. ne sovpada s spornim obdobjem), kar izhaja iz navedb in dokazov obeh pravdnih strank. Septembra 2019 ji s tem v zvezi ni bilo nič naročeno, predlog poravnave je dobila le v seznanitev, nalogo je prevzel in zaključil C. C. Sodišče se do tega in do s tem v zvezi predloženih dokazil sploh ni opredelilo. Zaključki sodišča glede nalog v zvezi z javnimi dražbami v točkah 13, 19 in 20 obrazložitve sodbe so tudi med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev napačno oprlo na zmotni vtis o priči D. D., pri tem pa ni upoštevalo drugih izkazanih dejstev iz listinske dokumentacije. Tudi sicer je dokazna ocena njene izpovedi napačna, sodišče priči tudi ni dalo možnosti, da bi v celoti izpovedala (nadomeščanja). Zaključek sodišča, da je priča priznala, da je tožnica tudi po 18. 6. 2019 opravljala naloge, ki niso sodile k delovnemu mestu "analitik VII/2-II", ni pravilen. Izpovedala namreč je, da je to tožnica delala le kratek čas neposredno po premestitvi, da je dokončala posamezna opravila. Razlaga, zakaj je sodišče pričo ocenilo kot neverodostojno, je nerazumljiva. Priča ni izpovedala, da je tožnica pripravljala zapisnik o javni dražbi. Sodišče je zmotno ocenilo izpoved tožnice, čeprav je izpovedovala v nasprotju s trditveno podlago in ni znala pojasniti katere delovne naloge je izvajala za višje vrednoteno delovno mesto, temveč zgolj, da so te opravljali uradniki. Ti pa so jih opravljali na enako vrednotenem delovnem mestu, opravilo podsekretarke pa je tipično strokovno tehnično opravilo. Pri tem tudi ni šlo za nadomeščanje, temveč za prevzem teh delovnih nalog. Delovna naloga v zvezi s pripravo in oddajo podatkov za GURS se uvršča med njene delovne naloge, prej jo je opravljala višja svetovalka na enako vrednotenem delovnem mestu. Za potrjevanje računov in pripravo nalogov za njihovo izdajo izkazano ni potrebno izpolnjevati pogoja univerzitetne izobrazbe. Tožničina izpoved o razlogih, zakaj meni, da je upravičena do višjega plačila, glede na materialno pravo ni pravna podlaga za priznanje plačila zaradi višje vrednotenega dela. Tožena stranka sistematizacije ni spreminjala zgolj formalno. Sodišče se ni opredelilo do primerljive zahtevnosti nalog delavke E. E., ki je delala na enakem delovnem mestu. Ni se opredelilo do zahtevnosti dopisov o primopredaji stanovanj. Zaključek sodišča, da je delo tožnice kreativno in zato ne zgolj lažje, je napačen in sporen. Enkratno samoiniciativno opravljanje naloge ne vpliva na zahtevnost opravljanja nalog, sodišče pa je na tej osnovi naredilo zaključek o opravljanju višje vrednotenega delovnega mesta za celotno sporno obdobje do izdaje sodbe. Podpis dogovora s konkretno določenimi delovnimi nalogami je bil tožnici predlagan zaradi uskladitve in nadaljnje nemotene organizacije dela in ne spreminja pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je odločitev oprlo na ocenjevalni list za leto 2017 (ter 2015 in 2016), ki se ne nanaša na relevantno obdobje, s tem povezana dokazna ocena sodišča je napačna, saj tožnica ni ves čas opravljala enakih nalog, kar je nesporno. Četudi bi jih, sodišče ni ugotovilo, katere težavnosti so. Tožena stranka nasprotuje tudi stališču sodišča, da zahtevka ni prerekala po višini. Sodišče ni obrazložilo zaključka, da je tožnica nadomeščala v večjem obsegu, kot izhaja iz formalnih odločb. Ker bi moralo sodišče zahtevek zavrniti, je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožena stranka predlaga, naj sodišče pritožbi ugodi in zahtevek kot neutemeljen zavrne. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, soglaša z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

6. Stranki sta 15. 1. 2015 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "analitik VII/2-II", tožnica pa je bila po spremembi Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji z aneksom št. 3 k pogodbi o zaposlitvi z dnem 1. 7. 2018 premeščena na višje vrednoteno delovno mesto "analitik VII/2-I". Tožena stranka jo je nato s sklepom z dne 10. 6. 2019 premestila na delovno mesto "analitik VII/2‑II". Tožnica je s tem v zvezi med drugim vtoževala tudi plačilo po dejanskem delu, sodišče prve stopnje je njenemu zahtevku s sodbo I Pd 737/2019 pretežno ugodilo. Zaključilo je, da je tožnica v obdobju od 18. 6. 2019 do 18. 3. 2021 kljub formalni premestitvi na nižje vrednoteno delovno mesto "analitik VII/2‑II" še naprej opravljala dela in naloge delovnega mesta "analitik VII/2‑I". Pritožbeno sodišče je nato s sklepom Pdp 348/2021 ta del sodbe zaradi kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, z navodilom, naj ugotovi, kaj je tožnica v vtoževanem obdobju dejansko delala, ali so to dela višje vrednotenega delovnega mesta ("analitik VII/2-I"), pri čemer naj upošteva tudi njena dela in naloge po sklepu z dne 21. 10. 2019 ter ugotovi, ali je na sestanku 22. 8. 2019 res prišlo do dogovora o spremembi vsebine in obsega tožničinih nalog, oziroma ali je tožnica po tem sestanku res opravljala le še naloge delovnega mesta "analitik VII/2-II". V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnica pravilno razporejena na strokovno tehnično delovno mesto "analitik VII/2-I", vendar je v vtoževanem obdobju delala tudi druga bolj zahtevna opravila, ki so v opisu del in nalog bodisi na mestu "analitik VII/2-I" bodisi "analitik VII/2-II", ki so se med seboj prepletale oziroma bile skorajda enake, pri čemer pa ni bistveno, na katerem notranjem oddelku je bilo delovno mesto formalno sistemizirano.

7. Sodišče prve stopnje je pri tem izhajalo iz določbe 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), po kateri mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo, ki se skladno s 5. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 63/07 in nasl.) in 88. členom Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 103/04 in nasl.) uporablja tudi za delavce na obrambnem področju.

8. Za presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo po dejanskem delu je bistveno vprašanje, ali je tožnica v vtoževanem obdobju (od 18. 6. 2019 dalje) dejansko opravljala dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta "analitik VII/2-I", pri čemer je pomemben tako formalno predviden opis del in nalog obstoječega in višje vrednotenega delovnega mesta, kot tudi njihovo dejansko izvajanje. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku izvedlo obširen dokazni postopek, v katerem je prebralo vse predložene listine in ponovno zaslišalo tako tožnico kot pričo, pa nato tako zbranih dokazov ni ocenilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj bi moralo vestno in skrbno presoditi, pri odločitvi o tem, katera dejstva so dokazana, pa upoštevati uspeh celotnega postopka. Sodišče prve stopnje pa je namesto tega upoštevalo oziroma ocenilo le tiste dokaze, za katere je štelo, da so bistveni za odločitev, pri tem pa ni z ničemer pojasnilo, zakaj preostale izvedene dokaze šteje za nebistvene. To še posebej velja za sklep z dne 21. 10. 2019, s katerim je bila tožnica premeščena na delovno mesto "analitik VII/2-II" v oddelku A., in v zvezi s katerim je s strani pritožbenega sodišča prejelo izrecno ter obširno navodilo, naj ga upošteva, saj se v njem naveden opis del in nalog (bistveno) razlikuje od del in nalog tožnice po sklepu z dne 10. 6. 2019. Kljub temu pa sodišče prve stopnje sklepa z dne 21. 10. 2019 tudi v ponovljenem postopku ni dokazno ocenilo, oziroma ni pojasnilo, zakaj ta dokaz šteje kot nebistven, temveč je pavšalno (in upoštevaje navedeno tudi nepravilno) navedlo zgolj, da ni bistveno, na katerem notranjem oddelku je bilo delovno mesto tožnice sistematizirano. Ob nejasnih, pomanjkljivih zaključkih in presoji sodba sodišča prve stopnje ne omogoča ustreznega preizkusa.

9. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj gre za bistvene kršitve, ki jih lahko odpravi samo sodišče prve stopnje, poleg tega pa ima sodba tudi številne druge izpostavljene pomanjkljivosti. Ker se je senat sodišča prve stopnje, ki je o zahtevku odločal že dvakrat, do spornih dejstev ter (zgolj nekaterih) ponujenih dokazov očitno že trdno opredelil, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je na podlagi 356. člena ZPP zadevo smotrno vrniti v odločanje pred spremenjenim senatom. Razveljavitev izpodbijane sodbe tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravice stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ustrezno oziroma skrbneje oceniti vse izvedene dokaze in se nato primerno obrazloženo opredeliti do celotnega ponujenega trditvenega gradiva ter znotraj tega natančno ugotoviti, katere naloge je tožnica opravljala v vtoževanem obdobju od 18. 6. 2019 dalje, in šele nato presoditi, ali je tožnica dejansko opravljala dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta.

10. Na koncu pa pritožbeno sodišče še dodaja, da pritožba utemeljeno opozarja tudi na druge pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijane sodbe, npr. da je sodišče prve stopnje narobe povzelo delovna mesta in naloge tožnice, in da so ugotovitve v točkah 13 in 19 obrazložitve sodbe med seboj v nasprotju glede del in nalog v zvezi z javnimi dražbami, saj je sodišče prve stopnje najprej zapisalo, da verjame tožnici, da teh nalog po sklenitvi dogovora dne 22. 8. 2019 ni več opravljala, v točki 19 pa, da jih je tožnica dejansko opravljala tudi po juniju 2019. Pritožba s tem v zvezi tudi utemeljeno opozarja, da naloge, ki jih je tožnica opravljala v letih 2017 in pred tem, niso relevantne za vtoževano obdobje, kot tudi, da je sodišče prve stopnje zaključek o opravljanju višje vrednotenega dela v vtoževanem obdobju utemeljilo z ugotovitvijo, da je tožnica sklepala tudi zavarovanja, čeprav je po njenih navedbah sodelavca B. B. nadomeščala le do konca julija 2019, eno delovno nalogo pa je s tem v zvezi opravila (samo) še v septembru 2019. Utemeljeno pa pritožba izpostavlja tudi, da je tožnica kot delovni nalogi, ki jih še vedno opravlja in spadajo v višje vrednoteno delovno mesto "analitik VII/2-I", zatrjevala zgolj naloge priprave in oddaje podatkov na GURS (spremembe podatkov) ter potrditev računov in pripravo nalogov za izdajo računov za obratovalne stroške za najemnike.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.