Jedro

V obravnavani zadevi je bila uporabljena ista pravna podlaga, kot v sodbah, ki jih citira tožeča stranka, zato o neenotni sodni praksi sodišča prve stopnje glede uporabe navedenih določb CZ kot o razlogu za dovoljenost revizije ni mogoče govoriti.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je revidentka dne 31. 12. 2007 po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/06).

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 24. 11. 2005, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada Nova Gorica z dne 26. 4. 2002, s katero je carinski organ prve stopnje v postopku naknadnega obračuna carinskega dolga tožeči stranki obračunal carinski dolg za blago, sproščeno v prost promet po carinski deklaraciji (ECL) z dne 5. 5. 1999. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost, pri čemer je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, na primer: Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008, Ur. l. RS, št. 62/2008, ugotovilo, da to stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavlja tožeča stranka, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Tožeča stranka kot razlog po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 navaja, da je sodišče prve stopnje v kratkem časovnem presledku izdalo več nasprotnih sodb, po katerih se pri ponarejenih potrdilih o poreklu uporablja a) točka prvega odstavka 154. člena v zvezi z b) točko prvega odstavka 146. člena Carinskega zakona – CZ, smiselno torej nakazuje na neenotno prakso sodišča prve stopnje glede uporabe navedenih določb CZ.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevani razlog ni podan. V obravnavani zadevi je bila namreč uporabljena ista pravna podlaga, kot v sodbah, ki jih citira tožeča stranka, zato o neenotni sodni praksi sodišča prve stopnje glede uporabe navedenih določb CZ kot o razlogu za dovoljenost revizije ni mogoče govoriti.

8. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. 9. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z določilom prvega odstavka 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.