Jedro

V točkah 6, 7, 8, 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo vsebino izpovedb pravdnih strank in zaslišanih prič ter listinskih dokazov (priloge A4), opravilo primerjavo teh izvedenih dokazov ter ugotovilo njihovo medsebojno ujemanje glede odločilnega spornega dejstva o tem, da je tožnica oktobra 2017 preko svoje hčere, to je toženčeve partnerke, tožencu izročila 3.000,00 EUR kot posojilo, toženec pa ji posojenega denarja ni vrnil. V točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe je ugotovilo tudi dejstva o načinu toženčevega sodelovanja v postopku in nato v točkah 12, 13 ter 14 obrazložitve navedlo logično prepričljive in življenjsko sprejemljive razloge o tem, zakaj je verjelo tožnici in zaslišanim pričam in zakaj ni verjelo tožencu. Po presoji pritožbenega sodišča je dokazna ocena izvedenih dokazov skladna z določbo 8. člena ZPP, zgoraj povzete pritožbene navedbe in očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa so neutemeljeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude pri plačilu pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2018 dalje do plačila (točka I izreka) in ji povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.526,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do dneva plačila in v 15 dneh pod izvršbo (točka II izreka).

2. Toženec je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal ugoditev pritožbi ter spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno pa je predlagal razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter pred drugega sodnika, zahteval pa je povrnitev stroškov pritožbenega postopka, oziroma stroške pravdnega postopka. Pritožbene navedbe bodo podane v nadaljevanju obrazložitve te sodbe, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovorilo.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe ter zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo pravno podlago za pravilno uporabo materialnega prava, vendar obstoja predpostavk sklenjene posojilne pogodbe ni ugotovilo na ravni dokaznega standarda prepričanja in s tem v zvezi ni pravilno uporabilo temeljnega materialnega in procesnega pravila o dokaznem bremenu. Sodišče ne sme o obstoju določenih dejstev, ki jih mora in more po naravi stvari dokazati le tožnica, sklepati na podlagi nekakšnih indicev in življenjskega izkustva, ki jih ne pojasni na konkretnih okoliščinah. Pri ugotavljanju relevantnega dejanskega stanja sodišče prve stopnje izhaja iz napačne predpostavke, da bi toženec moral ovreči obstoj nekaterih indicov, ki naj bi kazali, da je toženec od tožnice prejel, oziroma da je potreboval posojilo spornega zneska, v resnici mora tožnica na ravni prepričanja dokazati obstoj vsakega posamezne predpostavke posojilne pogodbe, to je obstoj volje skleniti posojilo pogodbo pri obeh pogodbenih strankah, trenutek sklenitve posojilne pogodbe, okoliščine sklenitve posojilne pogodbe, namen sklenitve posojilne pogodbe in poznejšo uresničitev tega namena ter nazadnje izročitev posojenega denarnega zneska. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, na podlagi katerih dokazov in zakaj šteje, od kdaj naprej naj bi bil toženec dolžan vrniti domnevno posojeni mu denarni znesek in zakaj šteje, da je pravovarstveni zahtevek po obravnavani tožbi sploh zapadel, slednje velja zlasti v zvezi z dnem, od katerega naprej naj bi bil toženec dolžan tožnici plačati zamudne obresti od domnevnega posojila. V tem obsegu sodišče prve stopnje ni le zmotno in nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, temveč v obrazložitev ni vneslo opisanih razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Te pritožbene trditve niso utemeljene.

V skladu z določbo 8. člena ZPP pomeni vestna in skrbna presoja dokazov, da gre za sodnikovo notranje prepričanje in da izraža tudi sodnikovo moralno in vrednostno pojmovanje ter da mora biti preverljivo obrazložena. Vsebovati mora logično prepričljive in življenjsko sprejemljive elemente dokazne vrednosti posameznega dokaza in primerjavo med njimi z združitvijo v celoto vseh dokazov, ki govore za resničnost ali neresničnost neke trditve o dejstvu in upoštevati uspeh celotnega postopka. Uspeh celotnega postopka pa obsega procesna dejanja strank, logično in konsistentnost njihovih navedb, način njihovega sodelovanja v postopku. Predmet presoje pritožbenega sodišča sta postopek in argumentacija dejanskih ugotovitev (tako pravdni postopek Zakon s komentarjem k členu 8 ZPP).

V točkah 6, 7, 8, 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo vsebino izpovedb pravdnih strank in zaslišanih prič ter listinskih dokazov (priloge A4), opravilo primerjavo teh izvedenih dokazov ter ugotovilo njihovo medsebojno ujemanje glede odločilnega spornega dejstva o tem, da je tožnica oktobra 2017 preko svoje hčere, to je toženčeve partnerke, tožencu izročila 3.000,00 EUR kot posojilo, toženec pa ji posojenega denarja ni vrnil. V točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe je ugotovilo tudi dejstva o načinu toženčevega sodelovanja v postopku in nato v točkah 12, 13 ter 14 obrazložitve navedlo logično prepričljive in življenjsko sprejemljive razloge o tem, zakaj je verjelo tožnici in zaslišanim pričam in zakaj ni verjelo tožencu. Po presoji pritožbenega sodišča je dokazna ocena izvedenih dokazov skladna z določbo 8. člena ZPP, zgoraj povzete pritožbene navedbe in očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa so neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče se povsem strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je toženec zgolj zanikal tožničine trditve o tem, da je sam potreboval in je preko svoje takratne partnerke od tožnice prejel posojilo v znesku 3.000,00 EUR, v svoji trditveni podlagi in izpovedbi pa je podal za to pravdo številna pravno nerelevantna dejstva glede razpadlega partnerskega razmerja med njim in pričo K. Š..

V točki 1 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo tožbene trditve, da je toženec tožnici zagotavljal, da ji bo izposojeni znesek vrnilo v ″nekaj dneh″, da ji posojila ni vrnil v roku nekaj dni, zato je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti, te pa je zahtevala šele od 1. 1. 2018 dalje v izogib dodatnim zapletom.

Toženec razen tega, da je v svojih trditvah zanikal prejem kakršnegakoli posojila, ni konkretizirano prerekal trditev glede teka zahtevanih zakonskih zamudnih obresti, niti ni konkretizirano nasprotoval tožbenemu zahtevku v delu za zahtevane zakonske zamudne obresti od 1. 1. 2018 dalje. V točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje citiralo materialnopravno podlago za utemeljenost tožbenega zahtevka, to so zakonske določbe členov 569 Obligacijskega zakonika (OZ, ki opredeljuje vsebino posojilne pogodbe), člen 571 OZ (ki opredeljuje obveznost posojilodajalca izročiti posojeno stvar), člen 574 OZ ter člena 299 in 378 OZ, ki določajo, da mora posojilojemalec v dogovorjenem roku vrniti enake količine stvari iste vrste in kakovosti, ter da če pride dolžnik v zamudo in ne izpolni obveznosti v roku, določenem za izpolnitev, v zamudi pa je z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Ugotovilo je še dejstvo, da toženec posojenega denarja ni vrnil v dogovorjenem roku za vračilo (nekaj dni), zato je ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti vključno z zahtevkom za zakonske zamudne obresti.

Po presoji pritožbenega sodišča ob obrazloženem izpodbijana sodba ni obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka niti v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo zahtevane zakonske zamudne obresti, ker je pritožbeno sodišče odločitev v tem delu lahko preizkusilo.

6. Pritožba dalje trdi, da je sodišče prve stopnje očitno štelo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, izhajajoč iz procesnega postopanja toženca v pravdni zadevi IV P 717/2018, ki teče med hčerko tožnice in tožencem v zvezi z varstvom in vzgojo, določitvijo stikov in preživnine za njuna mladoletna otroka in v kateri naj toženec ne bi komentiral prejema posojila denarnega zneska 3.000,00 EUR od tožnice. Po mnenju pritožbe procesno postopanje pravdne stranke v enem postopku ni v nobeni pravno relevantni povezavi z zahtevkom zoper njo, ki se obravnava v drugem sodnem postopku, vprašanja, ki se obravnavajo v prej omenjeni pravdni zadevi, tudi ne predstavljajo odločanja o vprašanju, ki je z vidika tukajšnje pravde predhodno vprašanje. Sklepati o obstoju posojilne pogodbe in o obveznosti toženca za vračilo denarnega zneska 3.000,00 EUR na podlagi tega, da naj v prej omenjeni pravdi ne bi komentiral posojila denarnega zneska s strani tožnice, oziroma da naj tega dejstva ne bi zanikal, je brez podlage v ZPP, ker določilo drugega odstavka 214. člena tega zakona se nanaša le na tukajšnji postopek in se ne razteza še na vse ostale postopke, v katerih nastopa toženec, ne pa tudi tožnica. Gre za pristransko sojenje in absolutno enostransko ter samovoljno oblikovanje dokazne ocene, sodišče prve stopnje je bilo povsem nedovzetno za vire informacij (dokazov) s strani toženca, istočasno pa je neprimerljivo bolj dobrohotno obravnavalo in presojalo dokaze, oziroma vire informacij podane s strani tožnice, toženec je bil prikrajšan za ustavno pravico do nepristranskega sojenja, kršena je določba 23. člena Ustave RS, ki obenem predstavlja absolutni bistveni kršitvi pravil pravdnega postopka iz 2. in 8. točke drugega odstavka 339 člena ZPP.

Tudi te pritožbene trditve niso utemeljene. Pod točko 2 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo tožničine trditve iz njene prve pripravljalne vloge o tem, da je bil toženec s pisnim pozivom z dne 17. 1. 2020 pozvan na vračilo spornega posojila, v dokaz teh trditev je tožnica predložila listine v prilogah A 3, A 4 in A 5. Iz spisovnega gradiva (toženčevega odgovora na tožbo in njegovih navedb podanih na dveh narokih) ne izhaja, da je toženec te trditve konkretizirano prerekal. Iz zapisnika o pripravljalnem naroku z dne 13. 10. 2020 izhaja le, da je toženec nasprotoval tožničinemu dokaznemu predlogu za zaslišanje predlaganih prič s trditvijo, da so vse predlagane priče njeni sorodniki, da se izpostavi vprašanje dokazne kakovosti zaslišanja priče K. Š., ker je toženčeva bivša žena, da je zaslišanje predlaganih prič nedovoljeno in neobičajno, ni pa nasprotoval predloženim listinskim dokazom.

Tožnica je v svoji prvi pripravljalni vlogi navedla, da je na posojilo tožnice v zadevi IV P 717/2018 opozorila v svoji izpovedbi in pisni vlogi K. Š., toženec pa je prejem posojila od tožnice prvič zanikal šele v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 6. 3. 2020 (podani v postopku IV P 717/2018). V odgovoru na tožbo v predmetnem pravdnem postopku pa je, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, zgolj zanikal sklenitev posojilne pogodbe s tožnico in prejem posojila 3.000,00 EUR od tožnice ali kogarkoli drugega. Ni prerekal tožbenih trditev o okoliščinah sklenitve posojilne pogodbe, da je za posojilo tožnico prosil za namen nakupa bagra, da ji je zagotavljal, da ga bo vrnil v nekaj dneh, da od njega tožnica ni zahtevala potrdila o prejemu denarja, da ga je na poroki druge tožničine hčerke na ... tožnica prosila, naj ji denar vrne čimprej in da ji je odgovoril, naj ne skrbi, da ji bo vrnil v prihodnjih dneh.

Torej ni izrecno prerekal zatrjevanih okoliščin glede sklenitve ustne posojilne pogodbe in da je tožnica pred vložitvijo tožbe zahtevala, naj ji posojilo vrne. Sodišče prve stopnje je kljub temu glede zatrjevanih okoliščin sklenitve posojilne pogodbe in danega posojila izvedlo po tožnici predlagane dokaze z zaslišanjem prič in vpogledalo listinske dokaze ter na tej dokazni podlagi in na podlagi neprerekanih trditev pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Pritožbeno sodišče ne vidi razlogov, zakaj sodišče prve stopnje v tej pravdi dokazne listine v prilogi A 4 ne bi smelo upoštevati kot dokaz. Ta dokaz potrjuje tožničine v tej pravdi podane trditve in to je tudi zaključek sodišča prve stopnje, o očitek o kršitvi določbe 214. člena ZPP ni utemeljen.

V točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zgolj povzelo tožničine navedbe iz njene prve pripravljalne vloge, to niso dejanski zaključki sodišča prve stopnje, kot zmotno meni pritožba.

Glede na obrazloženo so neutemeljeni pritožbeni očitki: - o pristranskem sojenju, ker je sodišče prve stopnje izvedlo vse predlagane dokaze, o tožbenem zahtevku pa razsodilo na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov in neprerekanih trditev tožnice, - o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz podatkov v spisu ne izhaja, da je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki bi moral biti po zakonu izločen, niti sodnik, ki je bil s sklepom predsednika sodišča izločen, zgolj pritožbeni očitek o pristranskosti sodišča pa te bistvene kršitve dne mora utemeljiti, - o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker niti ne navaja, da mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, na to kršitev pa pritožbeno sodišče ne pazi uradoma.

7. Pritožba dalje navaja, da je zmotna dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, iz kakšnega in katerega razloga naj bi toženec potreboval posojilo, na tožnici je bilo dokazno breme v zvezi s tem dejstvom in ni uspela dokazati, da je v kritičnem času potreboval novi bager in zakaj naj bi ga potreboval, sklenitev posojilne pogodbe in izročitev posojenega zneska tožencu nista in ne moreta biti dokazana niti z dejstvom dviga denarja z bančnega računa, saj dvig še ne dokazuje (u) porabe denarja.

Tudi ta pritožbena navedba ni utemeljena. Že zgoraj je obrazloženo, da je toženec zgolj zanikal prejem posojila, da ni prerekal tožničinih trditev o okoliščinah danega posojila, ki jih je podala že v tožbi, to je, da je toženec denar potreboval za nakup bagra. Ob upoštevanju tega dejstva in neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da je sam izpovedal, da mu delo z bagrom ni tuje, da to predstavlja njegovo dejavnost, da je takšne stroje imel že pred časom, ko naj bi po zatrjevanjih tožnice prejel denar, je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožnici glede razloga za posojilo, oziroma namena, za katerega si je toženec izposodil sporni znesek od tožnice. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da izročitev posojenega zneska potrjuje še dodatno potrdilo banke o tožničinem dvigu 3.000,00 EUR (priloga A2). Na vse zadnje je toženec sam utemeljeval z bančnim potrdilom o dvigu denarja, sicer za ta postopek povsem nerelevantno trditev, da mu je K. Š. vzela 6.000,00 ali 7.000,00 EUR.

8. Nedovoljena pritožbena novota pa so trditve, da je toženec financiral življenjske in luksuzne potrebe K. Š. in je zato nelogično in nesmiselno, da bi ravno njo prosil, naj mu preko tožnice zagotovi denarna sredstva za vzdrževanje njenega luksuznega življenjskega sloga, da če je za denar prosila mater, je takšen denarni znesek dolžna vrniti sama. Pritožba namreč ne izkaže, da teh trditev toženec brez svoje krivde ni mogel podati pravočasno pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo. V svoji trditveni podlagi je toženec navedel le, da v primeru ugotovitve sodišča, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo in je tožnica tožencu preko K. Š. izročila sporni znesek, potem sta posojilo solidarno dolžna vrniti toženec in njegova tedanja izvenzakonska partnerka.

Sodišče prve stopnje pa je v zvezi s to toženčevo trditvijo materialnopravno pravilno obrazložilo v izpodbijani sodbi, da v primeru solidarne obveznosti lahko upnik zahteva izpolnitev od vsakega solidarnega dolžnika vse dokler obveznost ni popolnoma izpolnjena in zato okoliščina o solidarni obveznosti ne vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka.

9. Pritožba ni izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka. V točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe pa je odločitev v tem delu izčrpno obrazložena.

10. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, ki ga je tudi citiralo, izpodbijana sodba pa ni obremenjena z nobeno od drugih tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Glede na obrazloženo je pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka in tožnici povrniti njene nastale stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Tožnica je v odgovoru na pritožbo priglasila stroške v obsegu nagrade pooblaščencu v višini 375 točk po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT, Ur. List RS, št. 2/2015). 8 točk materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV po drugem odstavku 2. člena OT.

Pritožbeno sodišče je po pregledu stroškovnika ugotovilo, da v skladu z navedeno določbo OT pripade pooblaščencu tožnice nagrada v višini 382,5 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR in 22 % DDV znaša skupaj 279,99 EUR in toliko stroškov pritožbenega postopka mora toženec povrniti tožnici v roku 15 dni po prejemu te sodbe. V primeru zamude pri plačilu pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila, ker je tožnica zahtevala tudi zakonske zamudne obresti od stroškov pritožbenega postopka za primer zamude (2. člen ZPP).