Jedro

Pri odmeri višine odpravnine po starem ZDR/90 je potrebno upoštevati celotno delovno dobo delavca pri delodajalcu, ne glede na dejstvo, da je bila delovna doba zaradi zaposlitve pri drugih delodajalcih prekinjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odpravnino v višini 263.112,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30.4.2002 dalje do plačila, plačati znesek 18.147,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30.4.2002 dalje do plačila ter plačati znesek 4.867,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22.8.2001 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške plačila sodnih taks v višini 23.800,00 SIT. Ugotovilo je, da je tožnica upravičena do plačila odpravnine za vsa leta zaposlitve pri toženi stranki, ne glede na dejstvo, da je bila skupna delovna doba določen čas prekinjena, zaradi zaposlitve pri drugem delodajalcu.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je bila tožnica pri njej zaposlena v obdobju od dne 15.3.1979 do 30.9.1985, nakar je v nadaljevanju sklenila delovno razmerje z drugim delodajalcem. Potem se je ponovno zaposlila pri njej dne 4.3.1996, pri čemer ji je delovno razmerje prenehalo zaradi operativnih razlogov dne 19.12.2000. Tožnica je tako upravičena do odpravnine samo za čas zadnje zaposlitve, to je od dne 4.3.1996 dalje, ne pa tudi za pretekle zaposlitve. Opozarja na določbo 36.f čl. ZDR, po kateri pripada delavcu odpravnina, ki se določi za vsako leto delovne dobe pri delodajalcu. V navedenem členu ni opredeljeno pri kateremu delodajalcu je delavec dosegel delovno dobo, zaradi česar delavec ne more biti upravičen do odpravnine tudi za čas zaposlitve pri prejšnjih delodajalcih. Po njenem so takšni delodajalci vsi tisti, pri katerih je bil delavec zaposlen, preden je sklenil delovno razmerje z delodajalcem, pri kateremu je bil ugotovljen za tehnološki presežek. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pri priznanju višine tožničine odpravnine upoštevalo tudi zaposlitev v obdobju od 15.3.1979 do 30.9.1985. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Pravica delavca do odpravnine temelji na njegovih prispevkih iz dela v vsem času trajanja delovnega razmerja pri delodajalcu. V skladu z določbo 36.f čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93) mora organizacija oz. delodajalec izplačati delavcu, ki je bil zaposlen pri njemu najmanj dve leti, odpravnino v višini najmanj polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela v organizaciji oz. pri delodajalcu. Glede tega je potrebno povdariti, da navedena zakonska določba ne predpisuje, da pripada delavcu odpravnina le v primeru neprekinjene delovne dobe. Edini pogoj za pridobitev takšne pravice je, da je bil delavec zaposlen pri delodajalcu pred prenehanjem delovnega razmerja najmanj dve leti. Takšno stališče je sprejela tudi sodna praksa, ki jo je potrebno uporabiti za vse primere, nastale do uveljavitve novega ZDR, ki je pravico delavca do odpravnine, kateremu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali razloga nesposobnosti, uredil drugače. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki v času od dne 15.3.1979 do 30.9.1985, na kar je po prekinitvi zaradi zaposlitve pri drugih delodajalcih, dne 4.3.1996 pri njej ponovno sklenila delovno razmerje, ki ji je prenehalo z dnem 19.12.2000, ko je postala trajno presežna delavka. Tožnici je tako prenehalo delovno razmerje iz operativnih razlogov v času veljavnosti starega ZDR, ki ni določal, da se pri priznanju višine odpravnine upošteva le neprekinjena delovna doba. Zato je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pri odpravnini utemeljeno upoštevalo celotno delovno dobo tožnice, ki jo je dosegla z zaposlitvijo pri toženi stranki, ne glede na dejstvo, da je bila ta določen čas prekinjena. V tej zvezi je iz tega naslova pravilno določilo njeno višino, kot nadalje pravilno odločilo tudi o teku zamudnih obresti od posameznih dosojenih zneskov premalo izplačane odpravnine.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Nadalje tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot izdano sodbo ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne kršitve ali zmotne uporabe materialnega prava, na kar je pazilo po uradni dolžnosti. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).