Jedro

Tožnik s tožbo izpodbija dokončno odločbo toženca, s katero mu je naloženo, da mora plačati zapadle neplačane prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje. S predlagano začasno odredbo želi, da se zadrži izvrševanje drugostopne odločbe toženca glede tožnikovega statusa zavarovanca za obvezno zdravstveno zavarovanje in prepove izdajanje bodočih odločb o isti stvari, dokler traja drug sodni spor ter da tožnik ni dolžan plačati neplačanih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. V obravnavani zadevi ni izpolnjen že prvi pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe, saj tožnik ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Prav tako pa tožnik ni izkazal težko nadomestljive škode. Iz nobenega od predloženih potrdil v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem oziroma njegovim ohranjanjem ne izhaja, da bi zaradi zdravstvenih težav moral nameniti več denarja za ustrezno prehrano in bivanjske razmere. Neutemeljeno pritožba navaja, da bi naložitev plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje povzročilo težko nadomestljivo škodo. Za svoje navedbe, da nima lastnosti zavarovane osebe in da posledično ni zavezanec plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, pa tožnik ni predložil nobenih dokazov. Zato njegov predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, da se zadrži izvrševanje drugostopne odločbe toženca št. ... z dne 2. 4. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo glede tožnikovega statusa zavarovanca za obvezno zdravstveno zavarovanje in prepove izdajanje bodočih odločb o isti stvari, dokler traja sodni spor pod opr. št. III Ps 2105/2013 ter da tožnik ni dolžan plačati neplačanih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje po stanju na dan 29. 1. 2014 v skupni višini 218,72 EUR. Obenem je sklenilo, da tožnik sam nosi stroške predloga za začasno odredbo.

Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe procesnega in materialnega prava s predlogom, da se pritožbi ugodi ter sklep spremeni tako, da sledi in ugodi njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe. Zahteva tudi povrnitev stroškov v višini 10,00 EUR oziroma skupaj 50,00 EUR zaradi nepotrebnih nastalih administrativnih stroškov. Navaja, da sodišče zmotno ugotavlja, da ne izpolnjuje pogojev za izdajo začasne odredbe. V zahtevku za začasno odredbo je izčrpno obrazložil, da obveznost plačila 218,72 EUR iz naslova prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, glede na njegove skromne letne prihodke v višini 1.365,00 EUR, njemu povzroči težko nadomestljivo škodo na njegovem zdravju, ker je glede na njegove kronične bolezni odvisen od pravilne prehrane, neposredno pa vpliva tudi na osnovne bivanjske razmere. Za dokaz kroničnih bolezni je predložil zdravniška spričevala od leta 2006 do 2012, s katerimi dokazuje, da mora za ohranitev zdravja nameniti več denarja kot oseba brez kroničnih bolezni. Vztraja, da je dokazal verjetnost, da v njegovem primeru obstoji terjatev v nepremoženjski obliki, ki se izraža kot verjetnost, da nima lastnosti zavarovane osebe in da ni plačnik obveznega zdravstvenega zavarovanja. S tem je ovržena navedba sodišča, da terjatev ni verjetno izkazana. Poudarja, da Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije glede na velik proračun ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, oziroma tožniku. Meni, da bi sodišče moralo presojati še preostale okoliščine in preostala dva pogoja kot sta verjetnost, da bo tožniku nastala težko nadomestljiva škoda na njegovem zdravju in da Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije glede na velik proračun v primeru neutemeljeno izdane začasne odredbe, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku oziroma tožniku. Navedba sodišča, da je tožnik seznanjen z možnostjo ureditve zavarovanja preko Centra za socialno delo ustrezne občine je irelevantno, saj Center za socialno delo ne odloča o statusu zavarovanca, niti sodišče nima pravice, da posega v avtonomijo tožnika, ki tudi sicer ničesar ne zahteva od države. Napačna je ugotovitev sodišča, da je neutemeljena zahteva v tistem delu, ko tožnik zahteva, da sodišče z začasno odredbo odloči, da tožnik ni dolžan plačati neplačanih prispevkov po izpodbijani odločbi, saj bi v tem primeru ugoditev takemu predlogu šlo že za izpolnitev tožbenega zahtevka in ne zgolj izvršitev izpodbijane odločbe. Meni, da je takšno stališče zmotno, kar ugotavlja tudi Ustavno sodišče v odločbi opr. št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998. Po njegovem to pomeni, da je dopustno izdati začasno odredbo, čeprav gre za enak pravni temelj in enako vsebino kot pa v tožbenem zahtevku. Zato se bo z začasno odredbo v tožnikovem primeru zgolj začasno uredilo razmerje in ne trajno oziroma to ne pomeni že izpolnitve tožbenega zahtevka, še zlasti, ker ima toženec po pravnomočnosti meritorne sodbe še vedno možnost, da dobi povrnjene zneske, ki jih za čas veljavnosti ni mogel izterjati zaradi začasne odredbe. Nadalje navaja, da je odločba toženca z dne 2. 4. 2014, ker jo je izdal o isti stvari, nična in bi jo moralo prvostopenjsko sodišče zavreči. Meni, da ni dopustno izdati odločbe o isti stvari, dokler o začetni odločbi z dne 13. 5. 2013, ki ni izvršljiva, ker izrek ne vsebuje pripisa, da pritožba ne zadrži izvršitve. Z vloženim pravnim sredstvom pa se preprečuje izdaja nove odločbe upravnega organa. Ker začetna odločba odloča o statusu tožnika kot zavarovanca, je nanjo vezana obveznost plačevanja obveznega zdravstvenega zavarovanja, s tem pa je tudi del odločbe z dne 2. 4. 2014, s katero zahteva toženec plačilo zneska obveznega zdravstvenega zavarovanja, ničen. S tem je po njegovem utemeljeno protipravno ravnanje toženca. Praviloma se prvostopenjsko sodišče niti ne bi smelo ukvarjati z zahtevkom z začasno odredbo, saj le-ta ni potreben, ker je odločba, zoper katero je tožnik vložil tožbo, nična. Sodišče je s tem, ko se je postavilo na stališče, da ima obvezno zdravstveno zavarovanje, ne da bi to vsebinsko utemeljilo, ustvarilo vtis prejudicirane dokončne odločitve in vtis, da se je postavilo na stran toženca, še zlasti, ker je sklepu sledilo brez kritične presoje. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikovih pravnih naziranj glede ničnosti ponovno izdane odločbe z dne 2. 4. 2014. To pa je absolutna bistvena kršitev postopka. Zahteva povrnitev administrativnih stroškov, ker je toženec s tem, ko je po uradni dolžnosti začel postopek za izdajo odločbe, ni v svojih evidencah preveril, ali je že o predmetni stvari izdana odločba, zoper katero poteka sodno varstvo, zato je krivda za vse nastale stroške na tožencu. Povračilo teh stroškov tožnik uveljavlja na podlagi tretjega odstavka 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče navaja naslednje.

Po naravi stvari je začasna odredba sredstvo za zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari. Njen namen je v preprečitvi poznejše otežene ali celo nemožne izpolnitve. Začasna odredba je dopustna le, če so izpolnjene vse predpisane predpostavke.

O predlogu za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje pravilno odločalo na podlagi 70. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), po katerem lahko sodišče med postopkom tudi na predlog stranke med drugim odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Ker določba četrtega odstavka 70. člena ZDSS-1 pri izdaji začasne odredbe napotuje na uporabo določb zakona, ki ureja zavarovanje in ker je začasno odredbo mogoče izdati le, če so izpolnjene vse predpisane predpostavke, je glede izpolnjevanja pogojev potrebno upoštevati še določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 2/07 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZIZ) in sicer določbo 272. člena, ki določa pogoje za izdajo začasnih odredb za zavarovanje nedenarnih terjatev oziroma določbo 270. člena ZIZ za zavarovanje denarne terjatve.

Glede na citirane določbe ZIZ mora upnik za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve za verjetno izkazati, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. V primeru zavarovanja denarne terjatve mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi tožnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije. V primeru začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve pa mora upnik za verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

V obravnavani zadevi, ko je spor glede plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, glede na citirano pravno ureditev tudi po prepričanju pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe. Tako imenovane regulacijske začasne odredbe, katerih namen je začasna ureditev spornega razmerja, so zaradi preprečitve težko nadomestljive škode dopustne v izjemnih, nujnih in upravičenih primerih, pod pogojem, da je izkazano, da bi z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta stranki nastala težko nadomestljiva škoda, to je takšna škoda, ki bi jo bilo težko nadomestiti ali omiliti in se pričakuje nastanek resnih posledic, kaže pa se v tem, da gre za znatno škodo, ki bi upnika prizadela toliko, da bi jo bilo težko sanirati. Po drugi strani pa tudi, da nasprotni stranki ne bi s takšno začasno odredbo nastala večja nepopravljiva škoda, torej takšna večja škoda, ki se ne bi dala popraviti ali vrniti v prejšnje stanje.

V obravnavani zadevi ni izpolnjen že prvi pogoj, ker tožnik ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Prav tako pa tožnik ni izkazal težko nadomestljive škode.

Kot v pritožbi že sam tožnik navaja, je k predlogu za začasno odredbo predložil medicinsko dokumentacijo iz leta 2006 do 2012 (priloge A5-A7) in sicer izvid psihiatra z dne 4. 6. 2012 in zdravniški potrdili z dne 17. 3. 2006 in z dne 10. 10. 2006, oba iz Zdravstvenega doma za študente, prvo izdano za sodišče, vendar ni navedeno za kateri konkreten spor in drugo izdano za podaljšanje absolventskega staža. Iz nobenega od navedenih potrdil pa v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem oziroma njegovim ohranjanjem ne izhaja ničesar takega, kar navaja pritožba, torej da bi zaradi zdravstvenih težav, navedenih v potrdilih, moral nameniti več denarja za ustrezno prehrano in bivanjske razmere. Neutemeljeno pritožba navaja, da bi naložitev plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje povzročilo težko nadomestljivo škodo. Za svoje navedbe, da nima lastnosti zavarovane osebe in da posledično ni zavezanec plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, pa tožnik ni predložil nobenih dokazov.

Pritožbena navedba, da je s tožbo izpodbijana dokončna odločba toženca nična, pa za pritožbeno rešitev zadeve glede začasne odredbe, ni relevantna in tudi v ničemer ne vpliva na odločitev glede izpolnjevanja pogojev za izdajo začasne odredbe. Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na velik proračun toženca in da v primeru, če bi se tekom postopka izkazala začasna odredba za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku oziroma tožniku. Zmotno je pritožbeno stališče, da ima tožnik pravico zahtevati od zavoda, da ne terja plačila glede na možnost, da dobi povrnjene zneske, ki jih za čas veljavnosti ni mogel izterjati zaradi začasne odredbe.

Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo in posledično, ker tožnik z začasno odredbo ni uspel, na podlagi 154. člena in 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijani sklep pa pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena v zvezi s 365. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Obenem je na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavka 154. člena ZPP odločilo, da tožnik, ker ni uspel s pritožbo, sam trpi svoje stroške pritožbe.