Jedro

Tudi po presoji pritožbenega sodišča gre v konkretni zadevi za mejni in ne lastninski spor, saj je sporen mejni prostor, ki sta ga pokazali nepravdni stranki, pri čemer ni sporno lastništvo obeh parcel, temveč je sporen le potek meje med njima. Sama velikost spornega prostora ni kriterij za zaključek, da gre za lastninski spor, in iz spisa ni razvidno, da naj bi bila sporna celotna parcela nasprotnega udeleženca. Predlog predlagateljice meri le na cesto in ne na parcelo nasprotnega udeleženca, prav tako pa sta oba omenjena na naroku na kraju samem pokazala sporno mejo, ki odstopa od katastrske. Povedano drugače, kljub nekoliko večji sporni ploskvi gre še vedno za mejni spor.

Drži, da L. niso stranka tega postopka in somejaši, vendar je v teh konkretnih okoliščinah pravilna presoja, da je posest L. oziroma zadnjo mirno posest nasprotnega udeleženca treba upoštevati v korist predlagateljice in ne nasprotnega udeleženca. Gre namreč za zadnjo mirno posest med mejama, ki jo je nasprotni udeleženec spoštoval oziroma mirno toleriral, pa čeprav je sedaj v sporu z L., za pravilno določeno mejo glede na naravo zemljišč in pomen za oba udeleženca postopka. Povedano drugače, ker predlagateljica ni na tem mestu izvajala neposredne posesti, je pa namen njene parcele bil v zagotovitvi javne ceste lokalnega pomena, vendar so nanjo (na prvotno traso) posestno posegli še L. (tretji, ki tam prebivajo in imajo nepremičnine v bližini sporne meje), za katere ni bilo sporno, da so tudi uporabniki sedanje ceste v posesti nasprotnega udeleženca, je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna. V tej konkretni situaciji je torej odločilna za določitev meje zadnja mirna neposredna posest nasprotnega udeleženca, medtem ko neposredna posest predlagateljice (pravne osebe javnega prava) ni odločujoča, saj je bil namen njene parcele v zagotavljanju javne rabe, zato je posest L. treba v tem okviru razlagati kot nekakšno obliko posredne posesti predlagateljice. Pri določitvi meje gre torej za pravilno uporabo 77. člena SPZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prvi nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 138. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) (I.) mejo med nepremičninami parc. št. 1140/12, k. o. ..., v lasti predlagateljice, parc. št. 929/4, k. o. ..., v lasti prvega nasprotnega udeleženca, in parc. št. 928/1, k. o. ..., v lasti druge nasprotne udeleženke uredilo tako, da od točke 992, ki predstavlja dvomejo med nepremičninama predlagateljice in prvega nasprotnega udeleženca, poteka do točk B, C, N, O, P, R, S, T, ki prav tako predstavljajo dvomejo med obema omenjenima nepremičninama, in se zaključi v točki M, ki predstavlja tromejo med zgoraj omenjenimi nepremičninami, ter se v omenjenih točkah meja označi s trajnimi mejnimi znamenji; (II.) vrednost spornega mejnega prostora določilo v višini 6.090,00 EUR; (III.) elaborat sodnega izvedenca T. L. štelo kot sestavni del tega sklepa in (IV.) odločilo, da bo o skupnih stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper predmetni sklep oziroma zoper odločitev pod točko I. izreka sklepa (izpodbijani del) je prvi nasprotni udeleženec (v nadaljevanju nasprotni udeleženec) vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom ZNP, ker sodišče prve stopnje kot prepoznih ni upoštevalo dokaznih listin ob B6 dalje, ker jih je nasprotni udeleženec vložil po naroku 21.6.2018. Skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) II Ips 164/2016, bi ga moralo sodišče prve stopnje opozoriti na posledice prekluzije. Podana je omenjena kršitev in ob tem je tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Predmetnih listin tudi ne bi sodišče prve stopnje smelo zavrniti iz razloga, ker je imel nasprotni udeleženec pravico podati pripombe na ekspertizo sodnega izvedenca geodetske stroke. Listine so bile vložene s pripombami, v roku in skladno s pozivom, zato ni prekluzije. Listine bi izvedenec moral upoštevati in jih ni ter se nahajajo pri GURS. To velja zlasti glede spremembe podatkov pri nepremičnini predlagateljice in njeni širini. Ni res, da podatki katastra potrjujejo širino 3 metre. Glede tega je nasprotni udeleženec predložil vse zgodovinske podatke iz arhiva GURS in o širini po sedanjem stanju. Vložil je tudi zapisnik o zaslišanju izvedenca iz drugega postopka glede širine parcele. Sodišče prve stopnje teh listin ni upoštevalo. Gre za očitek bistvene kršitve pravil postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Ne drži, da nasprotni udeleženec ni imel pripomb na dopolnjeno izvedensko mnenje na zadnjem naroku. Navedel je celo, da bo zahteval presojo strokovnosti mnenja pri Ministrstvu za pravosodje in pri Združenju izvedencev in cenilcev. Ne drži, da se je ob parcelaciji parcel 929/5 in 929/6 spreminjala širina predlagateljičine parcele. Ta nikoli ni bila predmet urejanja. Poleg bistvene kršitve določb postopka je podan tudi očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je mejo določilo v nasprotju z zadnjo mirno posestjo. Predlagateljica sporne ploskve ni imela v posesti in je ni uporabljala. Trdila je, da pripada njeni nepremičnini praktično cela nepremičnina nasprotnega udeleženca, zato je slednji trdil, da gre za lastninski spor. Tega ugovora sodišče prve stopnje ni sprejelo, čeprav govori o sporni ploski, ki ni meja, ampak praktično cela parcela nasprotnega udeleženca. Če se upošteva katastrska meja, je treba izpostaviti, da predlagateljica nima v posesti niti travnatega dela, ki se nahaja znotraj ograje nasprotnega udeleženca. Vendar je odločeno, da zemljišče, kjer ni izvrševala posesti, pripade njej. Sploh ni postavila trditev glede zadnje mirne posesti, v čem, v kakšnem obsegu in na kakšen način je izvrševala posest. Če se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče zadnje mirne posesti, potem je tudi zemljišče znotraj ograje v posesti nasprotnega udeleženca in katastrska meja, ki jo je pokazal sam, tudi tam ni pravilna. Tudi v nadaljevanju je meja postavljena v nasprotju glede izvrševanja posesti predlagateljice in obstaja neskladje med obrazložitvijo. Gre za mejo, ki je nasprotni udeleženec ne more sprejeti. Močno odstopa od katastrske meje in gre v škodo nasprotnega udeleženca. V tem delu je sodišče prve stopnje zapisalo, da nasprotni udeleženec ni uspel dokazati zadnje mirne posesti, ker tam posest izvršuje A. L.. Zaključek, da se zato to zemljišče pripoji predlagateljici, nasprotuje pojmu zadnje mirne posesti. L. nista somejaša niti stranka postopka. Zadnja mirna posest se presoja med strankama postopka. Nasprotni predlagatelj se je strinjal s katastrsko mejo v geodetskem upravnem postopku. Po katastru sporni del pripada njemu. Ker je predlog vložila predlagateljica, bi morala ona na tem delu izkazati zadnjo mirno posest. Samo v tem primeru bi se smelo spremeniti mejo. Sicer bi bilo treba izhajati iz katastrske meje. Posest L. za ta spor ni pomembna. Posest L. je razmerje med njimi in nasprotnim udeležencem ter je predmet sodne obravnave. Predlagateljica, kolikor je znano nasprotnemu udeležencu, nima spora z L.. Odločitev sodišča v tem delu nasprotuje dokazom v spisu. Nasprotni udeleženec prilaga dokazila k pritožbi (B86 do B90) in (laično) pritožbo samega nasprotnega udeleženca. V slednji obširno pojasnjuje redosled dogodkov, meni, da so mu vzeli zemljo, poudarja, da je v sporu z L., in izpodbija cenitev gozdne poti.

3. Predlagateljica in druga nasprotna udeleženka na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Gre za tako imenovano prepoved navajanja pritožbenih novot, skladno s katero pritožbeno sodišče ni upoštevalo k pritožbi predloženih in nepredloženih listin (pritožnik se sklicuje tudi na listine, ki jih ne prilaga) ter pritožbenih navedb, ki kakorkoli odstopajo od na prvi stopnji sojenja podanih (in še upoštevnih) trditev in dokazov, saj pritožnik glede novih navedb in dokazov v pritožbi z ničemer ni pojasnil izpolnjenosti zgoraj omenjenih pogojev.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri katerem se nasprotni udeleženec sklicuje na odločbo VS RS II Ips 164/2016, saj konkretna zadeva ni primerljiva z izpostavljeno. Nasprotnega udeleženca je zastopala pooblaščena odvetnica, ki je pravna strokovnjakinja. Na naroku 21.6.2018 je pooblaščenec predlagateljice izrecno ugovarjal že prekluzijo glede navedb, ki jih je nasprotni udeleženec podal na samem naroku. Sodišče prve stopnje je na tem naroku nepravdnima strankama pojasnilo, da, čeprav se smiselno uporabljajo določbe ZPP, v nepravdnih postopkih ni tipiziranih pisanj, ki bi vsebovala pozive v smislu prekluzije (op. glej 286. člen ZPP), in da bo zato sodišče upoštevalo vse navedbe in dokaze, ki bodo podani še na tem naroku. Hkrati sta bili stranki s strani sodišča prve stopnje pozvani, da na tem naroku podata vse trditve in dokaze. Nato je predlagateljica v zvezi z njenim zavrnjenim ugovorom prekluzije grajala procesno kršitev. Zavzemanje nasprotnega udeleženca, ki ga je zastopala pooblaščena odvetnica, da gre za pomanjkljivo opozorilo, ker ni bil še izrecno opozorjen, da kasnejše navedbe in dokazi ne bodo upoštevani, in da zato zanj ne velja prekluzija, je pretirano in neutemeljeno. Zgoraj izpostavljeno opozorilo je namreč povsem razumljivo in zadostno ter ne gre za izpostavljeno bistveno kršitev. Iz obširnega pojasnila o tem, zakaj in kaj bo še upoštevano, ter posledičnega poziva, da naj stranki na tem naroku podata vse navedbe in dokaze, je vsakomur (jezikovno, logično, razumsko in jasno) razvidno, da kasnejše navedbe in dokazi ne bodo upoštevani. Skladno z navedenim je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da listin, ki so bile predložene kasneje ne upošteva kot dokaz. Na tem mestu velja še dodati, da nasprotni udeleženec, ki ob očitkih bistvene kršitve hkrati izpostavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, le-tega v pritožbi glede pravno relevantnih dejstev nikjer ne pojasni.

7. Neutemeljeno je tudi zavzemanje, da bi moralo biti omenjene listine upoštevane kot dokaz, ker so bile podane v okviru pripomb na ekspertizo sodnega izvedenca geodetske stroke, pri čemer iz spisa izhaja, da so bile upoštevane v okviru kritike izvedenskega dela in da je izvedenec na vse pomisleke nasprotnega udeleženca, ki se ponavljajo v pritožbi, odgovoril. Povedano drugače, listine, ki jih je nasprotni udeleženec predložil v okviru kritike izvedenskega dela, je izvedenec upošteval (glej ekspertizo s prilogami, njeno dopolnitev in ustno zaslišanje izvedenca) ter odgovoril na vse pripombe nasprotnega udeleženca. Sodni izvedenec je izdelal ekspertizo, po pripombah nasprotnega udeleženca njeno dopolnitev in je bil nato ob nadaljnjih pripombah še zaslišan. Neresničen je pritožbeni očitek, da je imel nasprotni udeleženec na zadnjem naroku pripombe na delo izvedenca, saj to iz zapisnika naroka z dne 5.6.2020 ne izhaja. Zaslišanje izvedenca se je namreč zaključilo brez dodatnih vprašanj in pripomb na njegovo delo ter predlogov, ki jih predvideva ZPP v zvezi z ZNP. Nasprotni udeleženec na naroku ni navedel, da bo zahteval presojo strokovnosti mnenja pri Ministrstvu za pravosodje in pri Združenju izvedencev ter cenilcev. Predmetno bi tudi sicer lahko izražalo le lastno nestrinjanje z delom izvedenca in ne utemeljenega razloga za dvom v izvedensko delo oziroma posledičnega predloga, ki bi bil skladen z možnostmi po ZPP v zvezi z ZNP (glej 254. člen ZPP). Hkrati iz pritožbe izhaja, da je sporna le širina ceste (op. pritožnik se v pritožbi izraza cesta izogiba in govori o parceli), kar je pravno nerelevantno v zadevi, v kateri je sodišče prve stopnje, ker vrednost sporne ploskve presega dvakratno vrednost spora majhne vrednosti in ni bilo soglasja strank za ureditev meje po močnejši pravici (glej 77. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ)), utemeljeno odločalo o meji na podlagi zadnje mirne posesti. Kot je že omenjeno zgoraj, v pritožbi tudi ni pojasnjeno, kako naj bi širina ceste, ki se je spreminjala, vplivala na odločitev v konkretni zadevi. Najmanj nejasno je tudi zavzemanje nasprotnega udeleženca, da naj bi bila cenitev spornega prostora s strani sodnega izvedenca gradbene stroke napačna in da jo izpodbija, saj sta se nepravdni stranki na naroku izrecno sporazumeli, da znaša za potrebe tega postopka vrednost 6.090,00 EUR, kar presega dvojno vrednost za spor majhne vrednosti in kar je edino relevantno za odločanje v tej zadevi, pri čemer se je nasprotni udeleženec zavzemal le v smeri, da je ta vrednost še višja.

8. Očitka bistvene kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja torej nista utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, ki so razvidna že iz izpodbijanega sklepa, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo podrobneje ponavljalo.

9. Tudi po presoji pritožbenega sodišča gre v konkretni zadevi za mejni in ne lastninski spor, saj je sporen mejni prostor, ki sta ga pokazali nepravdni stranki, pri čemer ni sporno lastništvo obeh parcel, temveč je sporen le potek meje med njima. Sama velikost spornega prostora ni kriterij za zaključek, da gre za lastninski spor, in iz spisa ni razvidno, da naj bi bila sporna celotna parcela nasprotnega udeleženca. Predlog predlagateljice meri le na cesto in ne na parcelo nasprotnega udeleženca, prav tako pa sta oba omenjena na naroku na kraju samem pokazala sporno mejo, ki odstopa od katastrske. Povedano drugače, kljub nekoliko večji sporni ploskvi gre še vedno za mejni spor.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno odločalo o poteku meje v okviru sporne ploskve, to je o poteku meje med mejama, ki sta jih pokazala predlagateljica in nasprotni udeleženec. Katastrska meja je sporna in ni bila urejena v dokončnem upravnem postopku, prav tako pa je izvedenec pojasnil, da je kataster na spornem delu izredno nenatančen. Katastrska meja v predmetnem nepravdnem postopku ni relevantna, saj se ne odloča na podlagi močnejše pravice, ampak na podlagi zadnje mirne posesti. Izven okvirov presoje v konkretni zadevi in zato neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je nepremičnina predlagateljice v posesti nasprotnega udeleženca v travnatem delu, ki se nahaja znotraj ograje nasprotnega udeleženca (lastnika tudi parcele 929/2), in da posledično na podlagi zadnje mirne posesti tudi v tem delu postavljena meja ni pravilna. V tem (južnem delu sporne meje) je sodišče prve stopnje pri razmejitvi namreč v celoti sledilo pokazani meji s strani nasprotnega udeleženca in je pravilno odločilo v okviru spornega mejnega prostora. Ni podane pravne podlage, da bi lahko nasprotni udeleženec pridobil še nekaj več od tega, kot je sam pokazal, da naj bi mu pripadalo, in kar je torej izven v tem postopku s strani nepravdnih strank opredeljene sporne ploskve (spornega predmeta).

11. Občina Vojnik je pravna oseba javnega prava, ki skrbi za zadovoljevanje potreb lokalne skupnosti v njeni pristojnosti (skrbi za lokalno samoupravo) in ki posesti kot takšna ne izvaja le neposredno (sama preko svojih organov in zaposlenih), temveč jo izvaja tudi posredno (npr. preko lokalnega prebivalstva, ki mu je določena infrastruktura namenjena), zato je zavzemanje pritožbe, da predlagateljica ni v zadostni meri zatrjevala zadnje mirne posesti sporne ploskve neutemeljeno. Predlagateljica je, čeprav ne gre za javno dobro (glej razloge sodišča prve stopnje), poudarila, da je njena nepremičnina namenjena za javno cesto v splošni rabi okoliških prebivalcev in se sklicevala na dolgoletno uživalno mejo, pri čemer je nasprotni udeleženec zatrjeval, da je krog uporabnikov ceste omejen, da ne gre za javno dobro in da predlagateljica nima posesti. Med omenjenima torej niti ni bilo sporno, da gre oziroma da je šlo pri nepremičnini predlagateljice po namenu dejansko za cesto (omejenega) lokalnega pomena. Pri tem je dokazni postopek pokazal, da predlagateljica zares nima (neposredne) posesti omenjene nepremičnine, da je bila cesta s strani nasprotnega udeleženca pomaknjena na njegovo nepremičnino, da na predmetni cesti zadnjo mirno posest uživa nasprotni udeleženec, da v še pritožbeno izpodbijanem severnem delu določene meje posest izvajajo L. in da gre v slednjem delu za posest, ki je v razmerju do nasprotnega udeleženca zadnja mirna posest. Nasprotni udeleženec je svojo zadnjo mirno posest izvajal le v okviru, kjer se je le-ta srečala s posestjo L. (ograjo, podpornim zidom, dvoriščem, delom prizidka,...). Drži, da L. niso stranka tega postopka in somejaši, vendar je v teh konkretnih okoliščinah pravilna presoja, da je posest L. oziroma zadnjo mirno posest nasprotnega udeleženca treba upoštevati v korist predlagateljice in ne nasprotnega udeleženca. Gre namreč za zadnjo mirno posest med mejama, ki jo je nasprotni udeleženec spoštoval oziroma mirno toleriral, pa čeprav je sedaj v sporu z L., za pravilno določeno mejo glede na naravo zemljišč in pomen za oba udeleženca postopka. Povedano drugače, ker predlagateljica ni na tem mestu izvajala neposredne posesti, je pa namen njene parcele bil v zagotovitvi javne ceste lokalnega pomena, vendar so nanjo (na prvotno traso) posestno posegli še L. (tretji, ki tam prebivajo in imajo nepremičnine v bližini sporne meje), za katere ni bilo sporno, da so tudi uporabniki sedanje ceste v posesti nasprotnega udeleženca, je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna. V tej konkretni situaciji je torej odločilna za določitev meje zadnja mirna neposredna posest nasprotnega udeleženca, medtem ko neposredna posest predlagateljice (pravne osebe javnega prava) ni odločujoča, saj je bil namen njene parcele v zagotavljanju javne rabe, zato je posest L. treba v tem okviru razlagati kot nekakšno obliko posredne posesti predlagateljice. Pri določitvi meje gre torej za pravilno uporabo 77. člena SPZ. Le podredno pa pritožbeno sodišče še izpostavlja, da bi v primeru drugačne razlage zadnje mirne posesti predmetni severni del sporne ploskve, kjer neposredno posest izvajajo L., bilo treba razdeliti na podlagi pravične ocene, ki pa bi bila po presoji pritožbenega sodišča iz zgoraj opredeljenih razlogov povsem enaka.

12. Po ugotovitvi, da v pritožbi niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP).

13. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 35. členom ZNP.