Jedro

Tožniku je bila pravica do delne invalidske pokojnine priznana od 11. 6. 2008 dalje. Za izplačevanje in realizacijo te pravice pa morajo biti izpolnjeni posebni pogoji, določeni v 159. členu ZPIZ-1, torej je samo izplačevanje pogojeno s pričetkom dela s skrajšanim delovnim časom od polnega na tistem delu, ki ustreza zavarovančevi delovni zmožnosti. Kakšna je ustrezna zavarovančeva delovna zmožnost, je moč ugotoviti šele na podlagi pravnomočne razvrstitve tožnika v III. kategorijo invalidnosti in šele po danem temelju, torej potem, ko mu je bila priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom. Takšna odločitev je bila pravnomočna šele na podlagi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 20. 9. 2011. Šele na podlagi te sodbe je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in pridobil pravico do dela na drugem delovnem mestu, v okviru dejavnosti z omejitvami, s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 24. 5. 2012 in 28. 9. 2012 ter da se tožniku prizna pravica do izplačevanja delne invalidske pokojnine, zaradi posledic poškodbe pri delu, od 11. 6. 2008 dalje in sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Menilo je, da šele pravnomočna sodba, s katero je bila tožniku priznana pravica do dela z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega, predstavlja pravno podlago in temelj za zavarovanje v zmanjšanjem obsegu in temu ustrezno tudi plačevanje prispevkov. Poleg pravne podlage je pomemben pogoj tudi dejanski pričetek dela s krajšim delovnim časom, kar je razvidno iz tega, da je tožnik pričel obračunavati in plačevati prispevke za krajši 4-urni delovni čas od 1. 10. 2011. Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. Navaja, da je na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Ps 1459/2009 z dne 16. 5. 2011 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Psp 258/2011 z dne 20. 9. 2011 upravičen do izplačila pravic iz naslova invalidnosti od 11. 6. 2008 naprej, kakor tudi glasi citirana sodba in ne od dne, ko je bila sodba spisana, ter tudi ne od dne, ko je tožnik prijavil spremembo v zavarovanje s skrajšanim delovnim časom. Tožnik je dokazal, da je delo v skrajšanem delovnem času opravljal od 11. 6. 2008 na podlagi rehabilitacijskega poročila Inštituta RS za rehabilitacijo z dne 11. 6. 2008. Od takrat opravlja delo, ki je zanj ustrezno, v polovičnem delovnem času. Ta okoliščina ni bila prerekana in tožniku tako na podlagi tega pripada izplačilo delne invalidske pokojnine od tega dne. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je šele pravnomočna sodba vzpostavila pravno podlago in temelj za zavarovanje v zmanjšanem obsegu. Sklicevanje na 7. člen ZPIZ-1 je upoštevno zgolj za prijavo dejavnosti tožnika. Dejanska invalidnost ne nastane s sodbo ali odločbo, temveč zdravstveno stanje narekuje spremembo v delovnem času, ki pa pri samostojnem podjetniku ni more biti vezana na kakršenkoli akt, saj slovenska zakonodaja ne predvideva delne registracije dejavnosti, ali drugačnega načina, s katerim bi tožnik lahko sporočil registrskemu organu, da bo opravljal dejavnost v skrajšanem delovnem času. Tako je tudi zmotno razlogovanje sodišče, da bi tožnik začetek dela v skrajšanem delovnem času moral naznaniti na drugačen način in ga registrirati, saj je šele z določenim aktom realizacije razvidno, da opravlja delo, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Tožnik je bil s strani toženke in sodišča neutemeljeno prikrajšan za pravico do izplačila delne invalidske pokojnine za čas od 11. 6. 2008 do 30. 9. 2011. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v obsegu, kakor ga določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 1. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju ZDSS-1) preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke št. ... z dne 28. 9. 2012, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo OE A., izpostava B., št. ... z dne 24. 5. 2012. S slednjo je OE tožniku priznala pravico do delne invalidske pokojnine v znesku 289,30 EUR na mesec od 1. 10. 2011 dalje.

Pravna podlaga v predmetni zadevi je določena v 159. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1), kjer je določeno, da se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Izplačevanje delne invalidske pokojnine je torej pogojeno s pričetkom dela s krajšim delovnim časom od polnega in to na tistem delu, ki ustreza zavarovančevi delovni zmožnosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Ps 1459/2009 z dne 16. 5. 2011 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 258/2011 z dne 20. 9. 2011 zaradi posledic poškodbe pri delu razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu v okviru dejavnosti z omejitvami in s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno, od 11. 6. 2008 dalje. S citiranima sodbama je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do delne invalidske pokojnine od 11. 6. 2008 dalje, toženi stranki pa je bilo naloženo, da odloči o tej pravici in njeni višini s posebno odločbo. Toženka je v zvezi s tem dne 20. 12. 2011 izdala odločbo, s katero je tožniku priznala pravico do izplačila delne invalidske pokojnine od 16. 5. 2011. Tožnik je zoper to odločbo vložil pritožbo na podlagi katere je toženka z odločbo z dne 5. 4. 2012 odločbo z dne 16. 5. 2011 odpravila. Dne 24. 5. 2012 je izdala novo odločbo, ki jo sedaj tožnik v sodnem postopku izpodbija. Z njo mu je bila priznana pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 289,30 EUR na mesec od 1. 10. 2011 dalje. Na drugi stopnji je bila odločitev prvostopnega organa potrjena kot pravilna z dokončno odločbo z dne 28. 9. 2012. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ko to šteje, da datum priznanja pravice in datum začetka izplačevanja, torej dejanska realizacija te pravice, vedno ne sovpadata in morajo biti za začetek izplačevanja delne invalidske pokojnine izpolnjeni tudi posebni pogoji za izplačevanje.

Šele s citirano sodbo Delovnega in socialnega sodišča je bila tožniku priznana tudi pravica do delne invalidske pokojnine, ker je bil spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti, sama odmera in posledično tudi njeno izplačevanje pa je bilo naloženo tožencu. Na podlagi 93. člena ZPIZ-1 delovni invalid pridobi pravico do dela s krajšim delovnim časom in pravico do delne invalidske pokojnine. Šele potem, ko delovni invalid pravico do dela s krajšim delovnim časom realizira, se mu delna invalidska pokojnina odmeri in prične izplačevati. Izplačevanje delne invalidske pokojnine je namreč izrecno vezano na pričetek dejanskega dela na tistem delu, na katerem ima zavarovanec glede na ugotovljeno delovno zmožnost to pravico, to je pravico do dela s krajšim delovnim časom, priznano (1. odstavek 159. člena ZPIZ-1). Tožnik je bil vse do oktobra 2011 prijavljen v zavarovanje kot samostojni podjetnik s polnim delovnim časom. Iz potrdila DURS z dne 21. 5. 2012 je razvidno, da je tožnik pričel obračunavati in plačevati prispevke za krajši, 4 urni delovni čas, od 1. 10. 2011. Šele prej citirana pravnomočna sodba, s katero je bil tožnik spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti in mu je bila priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom je dala pravno podlago in temelj za zavarovanje s krajšim delovnim časom in temu ustrezno tudi plačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje.

Tožniku je pravica do delne invalidske pokojnine res bila priznana od 11. 6. 2008 dalje. Za izplačevanje in realizacijo te pravice pa morajo biti izpolnjeni posebni pogoji, določeni v 159. členu ZPIZ-1, torej je samo izplačevanje pogojeno s pričetkom dela s skrajšanim delovnim časom od polnega in to na tistem delu, ki ustreza zavarovančevi delovni zmožnosti. Kakšna je ustrezna zavarovančeva delovna zmožnost pa je moč ugotoviti šele na podlagi pravnomočne razvrstitve tožnika v III. kategorijo invalidnosti in šele po danem temelju, torej potem, ko mu je bila priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom. Takšna odločitev pa je bila pravnomočna šele na podlagi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 20. 9. 2011. Šele na podlagi te sodbe je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in pridobil pravico do dela na drugem delovnem mestu, v okviru dejavnosti z omejitvami, s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno. Šele s to sodbo je bilo tudi odločeno, da ima tožnik pravico do delne invalidske pokojnine. Pravica do delne invalidske pokojnine tožniku res gre od 11. 6. 2008 dalje, posebni pogoji za njeno izplačevanje pa so nastali šele po danem temelju in šele takrat je tožnik navedeno pravico lahko tudi realiziral in pričel delati s krajšim delovnim časom, na delu, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Pred tem datumom tožnik ni imel podlage za pričetek dela v krajšem delovnem času od polnega in mu zato tudi delne invalidske pokojnine pred tem datumom ni mogoče priznati.

Navedeno zgoraj je v predmetni zadevi odločilnega pomena. Iz teh razlogov tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi tožniku moralo biti priznano izplačilo delne invalidske pokojnine že od 11. 6. 2008, kakor je citirano v pravnomočni sodbi in ne od dneva, ko je bila sodba spisana in tudi ne od dne, ko je tožnik prijavil spremembo v zavarovanju pri DURS. Iz zgoraj navedenih razlogov pritožbeno sodišče tudi ne more slediti navedbam tožnika, da je delo v krajšem delovnem času, upoštevajoč omejitve, kakor so bile kasneje navedene v pravnomočni sodbi Delovnega in socialnega sodišča, začel opravljati že na podlagi rehabilitacijskega poročila Inštituta RS za rehabilitacijo z dne 11. 6. 2008. Pritožbeno sodišče pri tem ponavlja, da so zavarovancem, tudi samostojnim podjetnikom, v okviru upravnega postopka pri toženi stranki priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Šele ko so te pravice priznane se lahko te pravice tudi realizirajo. Rehabilitacijsko poročilo Inštituta RS za rehabilitacijo ni pravna podlaga zato, da bi se ugotovila delovna zmožnost zavarovanca v okviru invalidskega postopka in ne predstavlja pravnega temelja za ugotavljanje zavarovančeve delovne zmožnosti. Invalidnost po ZPIZ-1 je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. poklicno napredovanje (1. odstavek 60. člena ZPIZ-1). Podlaga za ugotavljanje invalidnosti je torej predpisani postopek pri toženi stranki in ne postopek pri Inštitutu RS za rehabilitacijo.

Glede na vse obrazloženo in ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pritožbi ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP sam nosi pritožbene stroške.