Jedro

Tožeča stranka, ki je predlagala obnovo postopka za izdajo dovoljenja za postavitev objektov na mejnem prehodu, v svojem predlogu za obnovo postopka ni izkazala, da bi bile s spornim dovoljenjem kršene njene pravice ali pravne koristi, kar posledično pomeni, da ni izkazala, da bi morala sodelovati v obravnavanem postopku kot stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 12.8.1999. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Policijske uprave N.G. z dne 2.7.1999, s katerim je prvostopni organ zavrgel zahtevo tožeče stranke za obnovo upravnega postopka, ki je bil končan z odločbo Policijske uprave N.G. z dne 3.3.1999. Prvostopni upravni organ je z navedeno odločbo družbi M.M. d.o.o., M. (v tem postopku stranka z interesom), dovolil postaviti roto panoje za turistično propagandne namene na Mednarodnem mejnem prehodu V., na parcelah št. 49/6 in 48 k.o. V. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje stališču tožene stranke, da je izdano dovoljenje po 12. členu Zakona o nadzoru državne meje (Uradni list RS/I, št. 1-11/91, ZNDM) le eden izmed nujnih pogojev za pridobitev ustreznega dovoljenja za poseg v prostor. Druga vprašanja v zvezi z gradnjo takega objekta se morajo reševati v ustreznem postopku za izdajo dovoljenja za poseg v prostor. Za odločitev v tej zadevi je odločilno dejstvo, da pristojni organ pri presoji o tem, ali obstajajo pogoji za izdajo dovoljenja po 12. členu ZNDM, te pogoje ugotavlja izključno z vidika, ali bi objekt ali naprava, ki se bo gradila, ovirala izvajanje mejne kontrole in varnostnih ukrepov na državni meji. Položaj stranke v tem postopku ima le tisti, ki za takšno dovoljenje zaprosi. Tožena stranka je zato utemeljeno pritrdila ugotovitvi prvostopnega organa, da odločba, s katero je bilo stranki z interesom izdano dovoljenje po 12. členu ZNDM, ne posega v pravice in pravno varovane koristi tožeče stranke, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po 9. točki 1. odstavka 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86).

Tožbena ugovora, da je bil v obravnavani zadevi prekršen zakon, ker je bila izdana odločba o stvari, o kateri je bila že izdana pravnomočna odločba, ter da sporno dovoljenje, ki je bilo kasneje za isto mikro lokacijo izdano drugi osebi, tožeči stranki odvzema že pridobljeno možnost postavitve panojev, se ne nanašata na v tem postopku izpodbijano odločbo, zato za odločitev v obravnavni zadevi nista relevantna.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da sodišče ni upoštevalo določila 3. točke 60. člena ZUS, čeprav iz dokumentacije nesporno izhaja, da v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka. Policijska uprava N.G. kljub izkazanemu pravnemu interesu na podlagi uradne priglasitve udeležbe v upravnem postopku dne 10.3.1999 (pred pravnomočnostjo izdane odločbe), tožeče stranke ni obvestila o izdani odločbi družbi M., s čimer ji je bila odvzeta pravica do pritožbe zoper izdano odločbo. Prav tako ji ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (3. točka 3. odstavka 25. člena ZUS), saj je tožena stranka z izpodbijano odločbo posegla v njene pravice, predhodno pridobljene z odločbo z dne 8.6.1998. Policijska uprava N.G. pred izdajo odločbe ni predvidela, da lahko z izdajo dveh pozitivnih odločb pride do postavitve dveh objektov na strnjenem območju, kar bi onemogočilo izdajo odločbe po 12. členu ZNDM drugemu prosilcu. Prvostopni organ ni upošteval, da bo na tem mestu oziroma v neposredni bližini realizirana postavitev, ki je bila tožeči stranki dovoljena s predhodno odločbo tožene stranke. Če bi prvostopni organ to dejstvo upošteval, bi bila njegova odločitev na podlagi 12. člena ZNDM drugačna. Zato ne drži navedba sodišča, da z izdajo izpodbijane odločbe ni bila kršena pravica druge stranke. Navedba sodišča, da želi privilegiran položaj, ni resnična. V postopku izdaje odločbe družbi M. niso bili izvedeni vsi predhodni postopki, zato ji je bila odločba izdana v bistveno krajšem času. Prvostopni organ pogojev za izdajo odločbe po 12. členu ZNDM ni presojal z vidika, ali bi objekt ali naprava, ki se bo gradila, ovirala izvajanje mejne kontrole in varnostnih ukrepov na državni meji. Vlogo je obravnaval samostojno, kot da za obravnavano območje ne bi bila že predhodno izdana odločba. Pritožbenemu sodišču predlaga, da na podlagi 74. oziroma 76. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa predlaga spremembo izpodbijane sodbe na podlagi 77. člena ZUS.

Tožena stranka in stranka z interesom na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Po določbi 9. točke 249. člena ZUP/86 se lahko postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe v postopku, katerega želi obnoviti. Pristojni organ mora v predhodnem preizkusu predloga za obnovo postopka najprej preizkusiti, ali predlog izpolnjuje procesne pogoje za vsebinsko obravnavanje. Med drugim mora preizkusiti, ali je predlog za obnovo podala upravičena oseba. Če ugotovi, da ga ni vložila upravičena oseba, predlog za obnovo postopka zavrže (2. odstavek 256. člena ZUP/86). Položaj stranke v upravnem postopku ima po 49. členu ZUP/86 oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, oseba, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka.

Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, se je v obravnavani zadevi postopek za izdajo dovoljenja za postavitev spornih objektov na mejnem prehodu začel na predlog stranke z interesom in ne tožeče stranke. Pristojni upravni organ je o izdaji navedenega dovoljenja odločil na podlagi določbe 12. člena ZNDM. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče prvostopnega sodišča ter upravnih organov, da se v predmetnem postopku ugotavlja le, ali bi postavitev objekta oziroma naprave ovirala izvajanje mejne kontrole in varnostnih ukrepov na državni meji, kot to določa 12. člen ZNDM. Zato ima položaj stranke v takšnem postopku le tisti, ki za dovoljenje po navedeni zakonski določbi zaprosi. Druge osebe v obravnavanem postopku ne sodelujejo, saj z morebitno izdajo navedenega dovoljenja, glede na to, da je presoja omejena zgolj na ugotavljanje objektivnih okoliščin, ki bi utegnile ovirati izvajanje mejne kontrole ter varnostnih ukrepov na meji, ne bo poseženo v njihov pravni položaj. Pritožbeno sodišče se zato strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka, ki je predlagala obnovo postopka za izdajo dovoljenja za postavitev objektov na mejnem prehodu, v svojem predlogu za obnovo postopka ni izkazala, da bi bile s spornim dovoljenjem kršene njene pravice ali pravne koristi, kar posledično pomeni, da ni izkazala, da bi morala sodelovati v obravnavanem postopku kot stranka. Glede na navedeno v tem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podan razlog za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86, kar sta pravilno ocenila že tožena stranka in sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje in tožena stranka utemeljeno nista presojala zakonitosti navedene odločbe upravnega organa in postopka njene izdaje, saj to ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Zato pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zakonitost navedene odločbe o postavitvi spornih panojev, na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.