Jedro

Po določbi drugega odstavka 267. člena ZDO, na katero se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje, ustavi tek zastaranja pravice do izterjave davka, obresti in stroškov prisilne izterjave vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava in je bil dolžnik z njim seznanjen. Katera uradna dejanja davčnega organa v smislu navedene določbe zakona je tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevala pa, kot rečeno, iz obrazložitve odločbe ni mogoče ugotoviti in zato njene pravilnosti in zakonitosti v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 27.2.2001 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper nadomestni sklep Davčnega urada A, Izpostave B z dne 22.3.1999 o prisilni izterjavi neporavnanih obveznosti v znesku 56.051,30 SIT, zakonitih zamudnih obresti v višini 1.721.193,10 SIT in stroškov sklepa o prisilni izterjavi v znesku 1.000,00 SIT, iz osebnih prejemkov dolžnika. Svojo odločitev utemeljuje z ugotovitvijo, da je bil postopek prisilne izterjave zoper tožnika voden skladno z določbami 40., 43. in 44. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 91/98, v nadaljevanju: ZDavP). Predmet prisilne izterjave je dolg, kot izhaja iz seznama zaostalih obveznosti z dne 22.3.1999, ki je kot izvršilni naslov naveden v izpodbijanem sklepu in je njegov sestavni del. V seznamu zaostalih obveznosti so navedene posamezne obveznosti, datumi izvršljivosti posameznega izvršilnega naslova in njihova višina. S potekom roka za plačilo so obveznosti postale izvršljive. Sklep o izvršbi je izdan na podlagi seznama zaostalih obveznosti, ki predstavlja izvršilni naslov po določbah ZDavP. Pritožbeni ugovor zastaranja pravice do izterjave, ker gre za izterjavo obveznosti, ki izhajajo iz odločbe, ki je postala izvršljiva 6.7.1991 in obveznosti, ki so v plačilo zapadle aprila do junija 1992 in marca 1992, zavrača s sklicevanjem na določbe Zakona o davkih občanov (Uradni list RS, št. 8/91-p.b., 7/93), katerih uporabo za obveznosti, kot so obravnavane, določa 29. člen istega zakona. Pravica do izterjave davka, obresti ter stroškov prisilne izterjave zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi jih bilo potrebno izterjati (drugi odstavek 266. člena ZDO). Skladno z drugim odstavkom 267. člena ZDO ustavi tek zastaranja pravice do izterjave davka, obresti in stroškov prisilne izterjave vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava in je bil dolžnik z njim seznanjen. Skladno s petim odstavkom 267. člena ZDO nastopi zastaranje v vsakem primeru, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči. Dne 1.6.1996 je začel veljati ZDavP, ki v členih 96. in 97. roke zastaranja pravice do izterjave ureja na enak način. Po 15. členu zakona o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 3/98) se glede obračunavanja in plačevanja prispevkov, zamudnih obresti, prisilne izterjave in drugih vprašanj postopka uporabljajo določbe ZDavP. Iz priloženih knjigovodskih izpiskov za (pri)tožnika tožena stranka ugotavlja, da se je zoper zavezanca vsako leto vodil postopek prisilne izterjave, s čemer se je pretrgal zastaralni rok, absolutni zastaralni rok pa še ni potekel. Tožeča stranka odločbo tožene stranke izpodbija s tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97,70/00, v nadaljevanju: ZUS). Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, ter odloči o stroških te tožbe na način, da naloži toženi stranki, da jih vključi v odločbo o stroških. Tožnik je zaprl svojo obrt s 30.6.1992. Z gotovostjo zatrjuje, da je na ta dan imel poravnane vse svoje obveznosti, ker sicer obrti ne bi mogel zapreti. 30.6.1992 je po nalogu davčnega organa izvršil še zadnje plačilo v znesku 10.500,00 SIT, s katerim je obveznosti v celoti poravnal. Ko je prejel izvod izpisa pomožne knjige je ugotovil celo, da je z navedenim plačilom prišlo do preplačila v višini 1.931,80 SIT. Po šestih letih pa mu je bil naenkrat vročen sklep, po katerem naj bi dolgoval glavnico v znesku 900.145,50 SIT in obresti v znesku 877.099,00 SIT, skupaj s stroški 1.778.244,50 SIT, ki je bil z nadomestnim sklepom po vloženem ugovoru spremenjen tako, da znaša glavnica 56.051,30 SIT, obresti pa iznenada 1.721.193,10 SIT, skupaj 1.778.244,50 SIT. Poudarja, da je v obeh sklepih obveznost ugotovljena na dan 31.10.1998 in da se pri tako različnih glavnicah končna zneska izenačita z obrestmi do stotina. Vztraja pri ugovoru zastaranja. Petletni rok po 266. členu ZDO je potekel s 1.1.1998 in je pravica do izterjave zastarala že pred izdajo prvotnega sklepa o prisilni izterjavi. V zvezi z navedbo tožene stranke, da je iz knjigovodskih izpiskov razvidno, da se je zoper zavezanca postopek prisilne izterjave vodil vsako leto, pa tožeča stranka navaja, da tožniku do vročitve sklepa o prisilni izterjavi dolga z dne 12.11.1998 ni bila vročena nobena druga odmerna odločba ali odločba o izterjavi dolga. Tožena stranka je nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj je tožeča stranka vse svoje obveznosti iz naslova obrtne dejavnosti poravnala, kar izhaja iz kartice pomožne knjige tožeče stranke, ki izkazuje pozitivno stanje. Te listine tožena stranka ne navaja, kljub temu da se sklicuje na knjigovodske listine za tožnika.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da tožena stranka pri presoji utemeljenosti pritožbenega ugovora zastaranja pravice do izterjave davčnih obveznosti, ustavitev teka zastaralnega roka skladno z drugim odstavkom 267. člena ZDO ugotavlja na podlagi knjigovodskih izpisov za tožnika, iz katerih naj bi bilo razvidno v tem upravnem sporu sporno dejstvo, da se je zoper tožnika kot zavezanca postopek prisilne izterjave vodil vsako leto. Kateri so tisti podatki knjigovodskih izpisov, na katerih tožena stranka navedeno dejstvo ugotavlja, v obrazložitvi odločbe ne pove. Po določbi drugega odstavka 267. člena ZDO, na katero se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje, ustavi tek zastaranja pravice do izterjave davka, obresti in stroškov prisilne izterjave vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava in je bil dolžnik z njim seznanjen. Katera uradna dejanja davčnega organa v smislu navedene določbe zakona je tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevala pa, kot rečeno, iz obrazložitve odločbe ni mogoče ugotoviti in zato njene pravilnosti in zakonitosti v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti.

Ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka (245., 209. člen ZUP) je sodišče tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke zaradi navedene bistvene pomanjkljivosti odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena ZUS in zadevo, skladno z drugim odstavkom istega člena ZUS, vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožbeni ugovor, da je tožeča stranka obveznosti, ki se izterjujejo v celoti poravnala že v letu 1992, sodišče ocenjuje kot pavšalen, neprepričljiv in v celoti neizkazan. Sicer pa tožeča stranka tega ugovora v pritožbi zoper nadomestni sklep ni uveljavljala in ga sodišče zavrača tudi kot tožbeno novoto po določbi tretjega odstavka 14. člena ZUS.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 23. člena ZUS, po katerem nosi vsaka stranka svoje stroške upravnega spora, kadar sodišče, kot je to tudi v obravnavanem primeru, odloča le o zakonitosti upravnega akta.