Jedro

Sodišče se ne strinja s trditvijo prvostopenjskega organa, da obročno plačevanje, odpis, delni odpis in odlog že po ureditvi v ZDavP-2 ne sodi med določbe o obračunavanju in plačilu davka na katere napotuje 6. člen ZZRZI.

Razlogi, zaradi katerih prvostopenjski organ ni sledil navodilom sodišča, po presoji sodišča niso dovolj tehtni, da bi lahko organ odstopil od določila četrtega odstavka 64. člena ZUS-1.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada Republike Slovenije št. SKL-1623516000-2013-300/248N z dne 18. 6. 2014 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni, od poteka tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku po odločitvi Upravnega sodišča RS, oddelka v Novi Gorici opr. št. III U 346/2013-9 z dne 15. 5. 2014 ponovno zavrgel vlogo tožeče stranke za odlog plačila dolga iz naslova prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. V obrazložitvi sklepa ugotavlja, da Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI) ne vsebuje določb glede odloga, obročnega plačila, odpisa oziroma delnega odpisa dolga niti skladu ne daje pooblastila, da o tem odloča. ZZRZI sicer napotuje na Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), vendar samo v okviru splošnega napotila, ki ga vsebuje 6. člen ZZRZI. Obročno plačevanje, odpis, delni odpis in odlog že po ureditvi v ZDavP-2 ne sodi med določbe o obračunavanju plačila davka, ampak se ureja v posebnem podpoglavju v okviru poglavja o izpolnitvi obveznosti. Tožeča stranka je imela že do sedaj možnost sprotno mesečno poravnavati svoje obveznosti, saj je sistem mesečnega plačevanja obveznosti, vsi podatki so zavezancem dostopni preko spletne aplikacije. Prvostopenjski organ še navaja, da upravni organ pri svojem odločanju ni vezan na mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovega stališča, ki se tičejo postopka, če ima za to utemeljene razloge, pri čemer se sklicuje na nekatere sklepe vrhovnega sodišča. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjski sklep pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožeča stranka v tožbi navaja, da ZZRZI sicer res posebej ne določa pogojev glede odloga ali obročnega odplačila dolga, vendar je zaradi tega treba smiselno uporabiti določbe ZDavP-2, ki v 102. členu določa, da je mogoče odložiti plačilo davka. V konkretnem primeru pa tožeča stranka izpolnjuje pogoje za to. Izpodbijani sklep se glede dovoljenosti vloge ni opredelil z vidika drugega odstavka 6. člena ZZRZI. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ZZRZI ne vsebuje določb glede odloga in obročnega plačila dolga iz naslova plačila prispevkov niti skladu ne daje pooblastila, da o tem odloča. Napotuje sicer na uporabo ZDavP-2, vendar se le ta uporablja samo za obračunavanje in plačevanje obveznosti po tem zakonu, razen tega pa se na podlagi osmega odstavka 65. člena ZZRZI ZDavP-2 izrecno uporablja le še v primeru vračila preveč plačanega zneska. ZZRZI torej izrecno opredeljuje, kdaj in v katerih primerih se uporablja ZDavP-2. Zgolj odsotnost prepovedi, da bi sklad lahko odločal o odlogu in obročnem odplačilu ter povsem splošno sklicevanje na določbe ZDavP-2 pa ni dovolj, da se dovoli obročno odplačilo. Obročno plačevanje že po ureditvi ZDavP-2 ne sodi med določbe o obračunavanju in plačilu dolga, temveč se ureja v posebnem poglavju v okviru poglavja o izpolnitvi obveznosti. ZDavP-2 se uporablja po ZZRZI samo v izrecno navedenih primerih. Poleg tega plačila prispevkov za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov ni mogoče enačiti z davkom, ker je plačilo določeno mesečno in obročno in ne letno kot davek. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka: Tožba je utemeljena.

Kot je bilo že omenjeno, je prvostopenjski organ tokrat odločal v ponovljenem postopku, po sodbi upravnega sodišča, s katero je bil prejšnji sklep odpravljen in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča RS, oddelka v Novi Gorici št. III U 346/2013-9 z dne 15. 5. 2014, se prvostopenjski organ ni opredelili do tožničine vloge z vidika drugega odstavka 6. člena ZZRZI, drugostopenjski organ pa ni pojasnil, kaj razume kot obračunavanje in plačevanje po ZZRZI.

ZZRZI v 6. členu določa, da se v postopku uveljavljanja pravic po tem zakonu uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso drugače urejena (prvi odstavek). Ne glede na določbo prejšnjega odstavka pa se glede obračunavanja in plačevanja obveznosti po tem zakonu uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek (drugi odstavek). Gre za ZDavP-2, ki med drugim ureja tudi obračunavanje in plačilo davkov.

Sodišče se ne strinja s trditvijo prvostopenjskega organa, da obročno plačevanje, odpis, delni odpis in odlog že po ureditvi v ZDavP-2 ne sodi med določbe o obračunavanju in plačilu davka na katere napotuje 6. člen ZZRZI. 102. člen ZDavP-2, ki se nanaša na odlog in obročno plačevanje davka v primeru hujše gospodarske škode, namreč spada v poglavje 7 - Izpolnitev davčne obveznosti, drugi odstavek 6. člena ZZRZI pa določa ravno to, da se glede obračunavanja in plačevanja obveznosti uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek. Torej je govora o isti zadevi tako v drugem odstavku 6. člena ZZRZI (plačevanje obveznosti) kot v 7. poglavju ZDavP-2 (izpolnitev davčne obveznosti). Ker je odlog in obročno plačevanje del poglavja o izpolnitvi davčne obveznosti, to pomeni, da je tudi po ZZRZI možno odločati o obročnem odplačevanju oziroma odlogu obveznosti. Res je sicer upravno sodišče v zadevi opr. št. I U 58/2014 odločilo drugače, vendar sodišče v obravnavanem primeru razlogom te sodbe ni sledilo, ker izhaja iz stališča, da je treba upoštevati jezikovno razlago zakona, kot je bila pojasnjena zgoraj, in sicer, da pojem plačevanja obveznosti iz drugega odstavka 6. člena ZZRZI ter pojem izpolnitve obveznosti, kot je naslov 7. poglavja ZDavP-2, pomenita isto, zato ni razloga, da se tudi v obravnavani zadevi ne bi moglo v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZZRZI uporabiti določbe ZDavP-2. Razen tega sodišče za razliko od stališča iz sodbe št. I U 58/2014 meni, da ravno splošno napotilo iz drugega odstavka 6. člena ZZRZI pomeni, da se lahko pri izvrševanju ZZRZI povsod uporabi ZDavP-2, kjer gre za obračunavanje in plačevanje obveznosti. Sicer pa je upravno sodišče tudi v nekaterih drugih sodbah zavzelo podobno stališče (sodbe Upravnega sodišča RS, zunanjega oddelka v Novi Gorici, opr. št. III U 338/2013 z dne 17. 4. 2014, III U 346/2013 z dne 15. 5. 2014 in III U 194/2014 z dne 16. 1. 2015).

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo zaradi kršitev pravil postopka (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Prvostopenjski organ sicer trdi, da je imel utemeljene razloge, da ni sledil mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka in da jih je v obrazložitvi nove odločbe posebej pojasnil. Po mnenju sodišča ti razlogi niso utemeljeni. Prvostopenjski organ te razloge pojasnjuje s tem, ko zatrjuje, da ZZRZI ne vsebuje določb o odlogu ali obročnem plačilu prispevka ter da je 6. člen ZZRZI zgolj splošno napotilo in vztraja pri tem, da obročno plačevanje, odpis, delni odpis in odlog ne sodi med določbe o obračunavanju in plačilu davka. Razlogi, zaradi katerih prvostopenjski organ ni sledil navodilom sodišča po presoji sodišča niso dovolj tehtni, da bi lahko organ odstopil od določila četrtega odstavka 64. člena ZUS-1. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ o zahtevi tožeče stranke odločiti po vsebini.

K točki II izreka: Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v upravnem sporu zastopala odvetniška družba, se mu na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR.