Jedro

Sodišče na poravnavo, ki je sklenjena med strankama pred pravdo, ni vezano, ampak lahko glede na okoliščine primera za škodo, ki jo delavec utrpi v delovni nesreči, prisodi dodatno odškodnino.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Revizija v delu odločitve, ki se nanaša na nezgodo pri delu z dne 16. 5. 2003, se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino za nesrečo pri delu dne 4. 11. 2002 v višini 11.900,00 EUR in za nesrečo dne 16. 5. 2003 3.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Višji zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 505,46 EUR, v roku 8 dni na račun Delovnega in socialnega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (3. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe stranki.

Tožnica se pritožuje zoper 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu razveljavi, podrejeno, da jo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožnici prisojene zneske odškodnine primerno zviša, hkrati pa tudi odloči o obrestnem delu zahtevka. Navaja, da je tožnica uveljavljala odškodnino za posamezne vrste škode, od zahtevanih zneskov pa je uveljavljala tudi zakonite zamudne obresti in sicer od dneva, ko je na zavarovalnico tožene stranke naslovila svoje zahtevke. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, od katerega datuma dalje mora tožena stranka tožnici obračunati tudi zakonite zamudne obresti od prisojenih zneskov. Meni, da je zahtevek v tem delu zavrnjen, zato je podan pritožbeni razlog po 1. odstavku 339. člena ZPP. Ne strinja se tudi z višino prisojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je s strani zavarovalnice izplačani znesek, ki se nanaša na prvo nezgodo, preprosto razdelilo na tri dele in za vsako vrsto škode odštelo 1/3 nakazanega zneska, o preostalem delu zahtevka pa nato samostojno odločilo. Meni, da tak način vštevanja delno plačanih zneskov ni pravilen. Sodišče bi moralo najprej odločiti o primerni višini odškodnine za vsako vrsto škode, nato pa od seštevka odšteti delno plačilo, saj to ni bilo po delih specificirano. Ne strinja se z odločitvijo višine odškodnine za prestani primarni in sekundarni strah. Ko ogromna gmota živalskih odpadkov človeka vrže s podesta v nižje ležečo posodo in ga prekrije z blatom, smradom, ogabnostjo, vsekakor predstavlja šokanten dogodek, zato je mnenja, da je znesek, ki ga je uveljavljala, utemeljen. To velja tudi za bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kakor tudi za duševne bolečine, ki so posledica trajnih okvar. Tudi z odškodnino v zvezi z drugo nezgodo se ne strinja s prisojeno odškodnino, tako v zvezi z odmero zaradi strahu in v zvezi z bolečinami in nevšečnostmi tekom zdravljenja. Neutemeljeno je zavrnilo zahtevek, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi trajnih posledic. Hoja je zaradi posledic poškodbe noge otežena, tudi zato, ker je močnejše postave. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zniža prisojeni znesek odškodnine ter tožnici naloži v plačilo stroške postopka. Prepričana je, da je bilo s sklenitvijo poravnave med tožnico in zavarovalnico ... ter plačilom odškodnine v celoti poravnana škoda zaradi nesreče pri delu z dne 4. 11. 2002. Sodišče prve stopnje je ugovor tožene stranke odpravilo z navedbo, da je odškodnina, ki jo je prejela na podlagi sklenjene poravnave občutno prenizka. Glede druge nesreče pri delu je tožena stranka prepričana, da je k nesreči bistveno prispevala tožnica s svojim nepazljivim ravnanjem, zato bi moralo sodišče ob upoštevanju deljene odgovornosti oceniti prispevek vsake od pravdnih strank k nastanku nesreče in znižati odškodnino. Tožena stranka je storila vse, da do poškodb ne bi prihajalo. Delavci niso sledili navodilom tožene stranke v zvezi z vzdrževanjem reda in čistoče na rampi, na kateri je prišlo do nezgode. Navodilom tudi ni sledila tožnica, ki se je na rampi premikala na očitno neprimeren način in s tem prispevala k nezgodi. Tožena stranka se tudi ne strinja z višino prisojene odškodnine. Meni, da je pretirana in odstopa od ustaljene sodne prakse. Iz naslova odškodnine zaradi strahu zaradi nesreče dne 4. 11. 2002 je odškodnina pretirana, življenje tožnice ni bilo nikoli ogroženo, ne v času nezgode, kakor tudi ne kasneje v teku zdravljenja. Pretirana je tudi prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pretirana je tudi prisojena odškodnina za drugo nesrečo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da stališče tožene stranke, ki se nanaša na delno plačilo tožbenega zahtevka s strani zavarovalnice, ni pravilno. Poravnava ni bila niti zapisana, niti sklenjena, akontacija, ki je bila nakazana, pa je bila s strani novega pooblaščenca le napačno razumljena. Neutemeljeno tožena stranka očita tožnici, da se je po rampi premikala na očitno neprimeren način. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi tožnice in tožene stranke sta neutemeljeni, razen pritožba tožnice v delu, ki se nanaša na odločitev o zakonskih zamudnih obresti in se šteje kot predlog za dopolnitev sodbe.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji).

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica zahtevala plačilo odškodnine za nesrečo pri delu z dne 4. 11. 2002 in z dne 26. 5. 2003. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da se je tožnica pri opravljanju svojega dela v črevarni poškodovala, ko je iz klavnice po cevi pridrsel goveji vamp in jo porinil, da je padla v banjo za konfiskat, pri drugi nesreči pa ji je spodrsnilo na rampi, da je padla pod rampo cca. 1m. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za nastali nesreči podana odgovornost tožene stranke, tožnica sama pa ni prispevala k nastanku škode. Zato ji je ob upoštevanju že izplačane odškodnine za nesrečo z dne 4. 11. 2002 priznalo odškodnino v višini 11.900,00 EUR in za nesrečo z dne 26. 5. 2003 odškodnino v višini 3.000,00 EUR, višji zahtevek je zavrnilo.

Pravna podlaga za odločanje v tem individualnem delovnem sporu je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da če je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno načelo odškodninske odgovornosti določa Obligacijski zakonik (OZ - Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji). Elementi splošnega civilnega delikta so opredeljeni kot: nedopustna škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem ter odgovornost za protipravno ravnanje. Odgovornost je lahko objektivna ali krivdna. Objektivna odgovornost je podana, kadar gre za delovanje nevarne stvari ali za nevarno dejavnost. Krivdna odgovornost pa je podana takrat, če do škode pride zaradi zakrivljenega ravnanja ali malomarnosti pri ravnanju, kakor tudi za opustitve dolžnega ravnanja zavestno ali nezavestno.

Pritožba tožene stranke neutemeljeno uveljavlja, da je za nesrečo pri delu dne 26. 5. 2003 odgovorna tudi tožnica sama zaradi svojega nepazljivega ravnanja. Delavec sicer mora na delu ravnati s potrebno pazljivostjo, tako, da varuje svoje zdravje. Toda v konkretnem primeru tožnici ni mogoče očitati, da je bila pri svojem delu nepazljiva, glede na okoliščine, v katerih je prišlo do nesreče. Odločitvi o višini prisojene odškodnine nasprotujeta tožnica in tožena stranka. Tožnici je za pretrpljene telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisojeno za prvo nezgodo 11.900,00 EUR in za drugo nezgodo 3.000,00 EUR, kar je po mnenju tožnice premalo, po mnenju tožene stranke pa preveč. Pri tem tožena stranka še meni, da je bilo s sklenitvijo poravnave med tožnico in zavarovalnico ... škoda v zvezi z nesrečo 4. 11. 2002 v celoti poravnana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica pri nezgodi 4. 11. 2002 utrpela udarnino glave, zvin vratne hrbtenice, udarnino desne rame, zvin desnega gležnja in zvin desnega zapestja, pri nezgodi 26. 5. 2003 pa udarnino desnega stopala in zvin desnega gležnja.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo obe načeli. Sodišče prve stopnje se je pri obsegu telesnih bolečin oprlo ne samo na izpoved tožnice, ampak je njeno izpoved preizkusilo tudi z izvidom in mnenjem izvedenca. Sodišče prve stopnje se je pri obsegu te škode (za obe nezgodi) zato utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje, ki s svojim strokovnim znanjem pomaga ugotoviti kakšno škodo dejansko trpi konkreten oškodovanec. Pritožbeno sodišče zato sprejema kot pravilno ugotovitev dejanskega stanja v izpodbijani sodbi o obsegu škode, ki jo je utrpela tožnica. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno odmerjena tudi odškodnina za vsako posamezno postavko. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti primera in tožnici priznalo ustrezen znesek odškodnine za telesne bolečine (za oba nezgodna primera), saj obseg te škode ne utemeljuje višjega zneska od priznanega. Tudi odškodnina, priznana za strah, odraža ugotovljeno okoliščino, da je tožnica utrpela hud primaren strah v obeh primerih, s tem, da je v prvem primeru bil bistveno daljši, zato višja odškodnina od priznane ni utemeljena. Pravilno je ovrednotena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v prvem primeru. Obseg te škode ni tolikšen, kot ga skuša prikazati pritožba. Dejstvo je, da so te bolečine po mnenju izvedenca 40 % posledica poškodbe in 60 % posledica degenerativnih sprememb. Glede druge nezgode je sodišče prve stopnje sledilo mnenju izvedenca, ki je ugotovil, da tožnica iz druge nezgode nima posledic, zato ji iz tega naslova pravilno ni prisodilo ničesar. Višina odškodnine, ki je bila prisojena tožnici pa ne izstopa iz okvira v sodni praksi priznanih odškodnin za podobne škode. Tožnica s svojimi pritožbenimi trditvami ne more uspeti, saj je dosojena odškodnina primerna, višja odškodnina pa bi podpirala težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Nasprotno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da naj bi bila dosojena odškodnina previsoka, glede na sodno prakso. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bila tožnica s sklenitvijo poravnave v celoti poplačana za nesrečo pri delu dne 4. 11. 2002. Sodišče prve stopnje na poravnavo, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama pred pravdo, ni bila vezano. Tožnici je bil iz naslova poravnave nakazen znesek 900.000,00 SIT (sedaj 3.765,69 EUR), ki ga je sodišče prve stopnje odštelo od prisojene odškodnine. Pri tem je sicer nerazumljivo štelo, da je bil tožnici iz vsake postavke priznanih 300.000,00 SIT, ki jih je odštelo od prisojene odškodnine za vsako postavko. Pritožba tožnice ima sicer prav, da tak način vštevanja ni pravilen, vendar pa izračun, ki ga je opravilo sodišče druge stopnje pokaže, da prisojena odškodnina ne bi bila višja, če bi sodišče prve stopnje najprej odmerilo odškodnino za vsako posamezno postavko, potem pa od celotne prisojene odškodnine odštelo že s strani zavarovalnice plačani znesek. Po oceni pritožbenega sodišča je bistveno, da je prisojena odškodnina po posameznih postavkah pravilna, ne glede na to, na kakšen način je sodišče prve stopnje upoštevalo predhodno plačilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno pritožbo tožnice v zvezi z odločitvijo o obrestnem delu zahtevka šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, saj iz predloženega spisa izhaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo v delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo obresti. Tožnica je namreč zahtevala plačilo zneska 25.663,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 18.152,23 EUR od 1. 4. 2003 dalje in od zneska 9.424,80 EUR od 2. 9. 2003 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje ji je priznalo le zamudne obresti, brez datuma obračuna. Sodišče prve stopnje bo moralo v skladu s 326. členom ZPP izdati dopolnilno sodbo, upoštevajoč tožbeni zahtevek.

Glede na navedeno in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere po določbi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice in tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker stranki s pritožbama nista uspeli, je pritožbeno sodišče odločilo, da sami krijeta svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom ZDSS-1 odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Zahtevek iz naslova izplačila odškodnine za nezgodo pri delu z dne 26. 5. 2003 ne presega zneska 4.172,93 EUR. Zato v tem delu revizija po določbah ZPP tudi ni dovoljena (2. odstavek 367. člena ZPP), lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija (v delu odločitve, ki se nanaša na nezgodo pri delu z dne 16. 5. 2003) ne dopusti.