Jedro

Pri tej pogodbi ne gre za kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere bi se opravljale posamezne dobave kot delne dobave, ampak gre za pogodbo, s katero je tožeča stranka toženi stranki dodelila ekskluzivno pravico za prodajo izdelkov S..

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo revizijo tožene stranke.

Zoper ta sklep se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo razveljavitev. V pritožbi navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da vrednost spornega predmeta po nobenem od vtoževanih sedmih računov ne presega zneska 5.000.000,00 SIT. V konkretnem primeru ni šlo za več ločenih pravnih poslov oz. posameznih kupoprodajnih razmerij, ampak za eno kupoprodajno razmerje, v celoti opredeljeno s pogodbo o podelitvi distributerstva z dne 1.6.1995. To pomeni, da se vsi računi opirajo na isto dejansko podlago, to je na dobavo blaga določenega po vrsti in ceni ter po plačilnem roku.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetnem primeru odločilo v skladu s 1. odst. 39. člena in 490. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožeča stranka je v predmetni zadevi vtoževala sedem računov v skupni vrednosti 6.332.846,39 SIT, pri čemer vrednost blaga pa vsakem od posameznih sedmih računov ni presegala 5.000.000,00 SIT. Sklicevanje tožeče stranke, da naj bi šlo pri vseh sedmih računih za enoten posel na podlagi pogodbe o distributerstvu z dne 1.6.1995 tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljeno. Pri tej pogodbi namreč ne gre za kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere bi se opravljale posamezne dobave kot delne dobave, ampak gre za pogodbo, s katero je tožeča stranka toženi stranki dodelila ekskluzivno pravico za prodajo izdelkov S.. Pogodba, na katero se sklicuje tožena stranka, torej ni pogodba, ki bi bila kupoprodajna pogodba, na podlagi katere bi se opravljale potem posamezne delne dobave. Dejansko je šlo pri dobavah po sedmih računih, ki jih je tožeča stranka iztoževala iz tožene stranke, za posamezne dobave po samostojnih kupoprodajnih pogodbah, zaradi česar je potrebno tudi vrednost vsake dobave upoštevati kot samostojen tožbeni zahtevek, od katerega vrednosti je odvisno tudi vprašanje dovoljenosti revizije. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.