Jedro

Tožniki kot njegovi pravni nasledniki bi torej lahko terjali povračilo spornih zneskov od toženke le, če bi dokazali, da je toženka pri razpolaganju s sredstvi na zapustnikovem računu zlorabila zaupanje zapustnika, da zapustnik za to ni vedel in da toženkinega ravnanja ni odobril. Ta dokaz tožnikom tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov, da mora toženka plačati 23.056,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2012 na bančni račun pokojnega A. A. ali na drug račun, odprt v ta namen. Obenem je tožnikom naložilo, da morajo toženki povrniti 1.818,58 EUR njenih pravdnih stroškov.

2. Tožniki se v pritožbi sklicujejo na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagajo spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očitajo napačno, pomanjkljivo in izrazito pristransko dokazno oceno. Poudarjajo, da med zapustnikom in toženko ni bilo pravno veljavne izvenzakonske skupnosti. Notarski zapis, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, je nezakonit, saj je toženka preslepila notarko. Izpovedi zakoncev B. sta skladni bolj, kot bi bilo to potrebno. Z zapustnikom sta se videvala, ko je bil še zdrav, ko je resno zbolel, pa ne več. Zapustnikovo soglasje k spremembi toženkinega bivališča nima posebne teže, saj je bilo dano z namenom, da toženka pridobi pravico do plačane odsotnosti za nego. Ker je toženka obdržala svoje stanovanje v N., med njo in zapustnikom očitno ni bilo tesne zveze. Predvsem pa toženka ni predložila dokazil, ki bi utemeljevala sporne prenose denarja iz zapustnikovega računa na toženkin račun. Tako razsipanje je bilo za zapustnika nenavadno. O njegovi prištevnosti sodišče ni izvajalo nobenih dokazov. Sicer pa je v pismu tožnikom z dne 18. 6. 2012 jasno napisal, da je toženki namenil avtomobil in knjige ter nakazal denar, namenjen stroškom pogreba. Nerazumljivo je stališče sodišča prve stopnje, da bi morali tožniki strošek pogreba opredeliti. Nakazilo 13.000,00 EUR je bilo lahko namenjeno le za povračilo stroškov, povezanih z zapustnikovim pogrebom, ki pa jih toženka ni poravnala. Poleg tega je imela zapustnikovo pismo v svoji posesti in ga tožnikom ni hotela prostovoljno izročiti. Tožniki vztrajajo, da pri spornih nakazilih na toženkin račun ni šlo niti za povračilo stroškov, niti za darilo, ker dokazov o stroških ni, nagib darovalca pa ni razviden.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je na podlagi izvedenih dokazov lahko dovolj zanesljivo prepričalo, da si toženka ni neupravičeno prilastila spornih zneskov z zapustnikovega računa, kot ji očitajo tožniki. Ugotovilo je, da so bili vsi dvigi in prenosi v spornem obdobju izvršeni z vednostjo zapustnika in z njegovim dovoljenjem, medtem ko je znesek 13.000,00 EUR zapustnik toženki podaril v zahvalo za njeno pomoč in nego v času zapustnikove bolezni. Ugotovilo je tudi, da je bil zapustnik seznanjen s stanjem na svojem računu in da je bil kljub bolezni vse do konca razsoden.

6. Tožniki neutemeljeno nasprotujejo dokazni oceni sodišča prve stopnje, saj je ta izčrpna, razumna in prepričljiva. Dejstva, ki jih izpostavljajo v pritožbi, predstavljajo le posamezne nepovezane indice, ki ne morejo vzbuditi resnega dvoma o pravilnosti in celovitosti ugotovljenega dejanskega stanja. Očitek o domnevni pristranskosti sodišča prve stopnje je brez podlage, saj je sodišče enako skrbno analiziralo vse dokaze, tudi tiste, ki so jih predlagali tožniki. Pri tem ni spregledalo niti izpovedi tožnikov niti priče C. C.; zakaj njihovim izpovedim glede odločilnih dejstev ni verjelo, pa je v obrazložitvi sodbe sprejemljivo pojasnilo. Ker višina denarnih zneskov, ki jih zajema tožbeni zahtevek, med strankama ni sporna, podrobnejša analiza bančnih izpiskov pravdnih strank ni bila potrebna. Glede vsebine kazenske ovadbe zoper toženko pa pritožba niti ne pove, kako bi ta lahko vplivala na drugačno odločitev. Končno je neutemeljen tudi očitek, da sodišče ni izvajalo dokazov o zapustnikovi prištevnosti. V resnici je opustilo le dokaz z izvedencem medicinske stroke, saj se je že po zaslišanju strank in prič ter na podlagi listinskih dokazov lahko prepričalo, da ni razlogov za dvom o morebitni zapustnikovi nerazsodnosti, posebej še glede na sorazmerno skromne in posplošene trditve tožnikov o tem dejstvu.

7. Nezadovoljstvo tožnikov z izidom dokazovanja ni dovolj za očitek o procesnih kršitvah, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje v dokaznem postopku. Teh ni bilo, podana pa ni niti zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je sodišče v izpodbijani sodbi korektno povzelo vsebino izvedenih dokazov; sicer pa te kršitve tožniki v pritožbi niso konkretizirali.

8. Pritožbeno vztrajanje, da med zapustnikom in toženko ni bilo izvenzakonske skupnosti, je odveč. Izpodbijana sodba izrecno poudarja, da za obstoj takšne skupnosti ni bilo zakonskih pogojev, ker je bil zapustnik še v zakonski zvezi z D. D. Brez pomena je zato razpravljanje o tem, kakšen je bil pravi namen spornega notarskega zapisa in zapustnikovega soglasja k spremembi toženkinega bivališča. Dejstvo, da je toženka po preselitvi k zapustniku obdržala svoje stanovanje v N., v ničemer ne zmanjšuje pomena ostalih ugotovljenih okoliščin, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sklepalo o naravi in vsebini razmerja med zapustnikom in toženko.

9. Nepotrebno in neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje izpovedi zakoncev B. Kakšen je bil zapustnikov odnos do toženke, dovolj jasno priča že njegovo pismo tožnikom z dne 18. 6. 2012. Očitno je bil toženki zelo naklonjen in ji je povsem zaupal, predvsem pa ji je bil hvaležen, ker je prevzela nase skrb zanj v času njegove bolezni in mu tako omogočila, da je lahko umrl doma, kar je bila njegova želja.

10. Ravnanje zapustnika, ki je toženki nakazal sporne zneske oziroma ji omogočil, da jih je sama dvignila z njegovega računa, je po navedenem imelo povsem razumen in sprejemljiv motiv ter podlago, zato tožniki ne morejo uspeti s trditvijo, da naj bi bilo takšno razsipanje z zapustnika nenavadno. Končno pa je smel zapustnik, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, s svojim premoženjem prosto razpolagati. Tožniki kot njegovi pravni nasledniki bi torej lahko terjali povračilo spornih zneskov od toženke le, če bi dokazali, da je toženka pri razpolaganju s sredstvi na zapustnikovem računu zlorabila zaupanje zapustnika, da zapustnik za to ni vedel in da toženkinega ravnanja ni odobril. Ta dokaz tožnikom tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspel. Zmotno je njihovo prepričanje, da bi morala toženka dokazati, katere zapustnikove ali njune skupne stroške je poravnala s spornimi zneski. Upoštevaje 190. člen Obligacijskega zakonika (OZ), bi morali tožniki dokazati, da je bila toženka brez pravnega temelja obogatena na škodo zapustnika. Sodeč po njegovem pismu tožnikom z dne 18. 6. 2012, je vedel za stanje na svojem računu. Če se torej s spornimi prenosi denarnih sredstev ne bi strinjal, bi gotovo ukrepal zoper toženko, ne pa da ji je iz hvaležnosti podaril še svoj avto ter ji obenem zaupal navedeno pismo v hrambo.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek toženki, da bi morala iz podarjenega zneska 13.000,00 EUR poravnati stroške zapustnikovega pogreba. Takšen zapustnikov nalog ni razviden iz njegovega pisma z dne 18. 6. 2012 niti iz kakšnega drugega izvedenega dokaza. Brez dvoma bi zapustnik takšno svojo zahtevo ali pričakovanje izrazil najpozneje takrat, ko je tri dni pred svojo smrtjo tožniku narekoval podrobna navodila glede organizacije svojega pogreba, pa tega ni storil. 12. Sodišče prve stopnje je torej tožnikom utemeljeno odreklo zahtevano plačilo. Spor, do katerega je med pravdnima strankama prišlo po zapustnikovi smrti v zvezi z izročitvijo zapustnikovega pisma z dne 18. 6. 2012, na odločitev o tožbenem zahtevku ne more imeti nobenega vpliva. Ker pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

13. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožniki, ki so s pritožbo propadli, do povračila svojih stroškov zanjo niso upravičeni.