Jedro

Sodni svet ima glede na svoja ustavna in zakonska pooblastila pri odločanju določeno polje proste presoje pri uporabi vsebinskih kriterijev iz 29. člena ZSS. Zato lahko tudi strožje presoja posamezne kriterije oziroma odloči, kateri kriteriji ocenjevanja so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela. Vse to posledično zamejuje obseg sodne kontrole v upravnem sporu, v katerem se presoja v vsebinskem smislu omeji na vprašanje, ali so bili kriteriji iz 29. člena ZSS uporabljeni na način, ki je primeroma naveden pri posameznem kriteriju in ali je na tej podlagi odločitev mogoče sprejeti kot razumno in zato zakonito.

Stališče tožene stranke, da mora biti za hitrjše napredovanje izkazana strokovna nadpovprečnost, ki mora nedvoumno izhajati že iz ocene sodniške službe, ni nerazumna, ampak je odraz pooblastil, ki jih ima Sodni svet kot organ z vplivom na kadrovsko politiko v sodstvu. Odločitev, da sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, je tako tudi po mnenju sodišča lahko sprejeta le v primeru, ko njegovo delo odstopa od povprečja dela primerljivega sodnika, ko torej celota sodnikovega dela tako po kvaliteti kot kvantiteti izstopa od povprečja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov predlog za hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je predsednik Okrožnega sodišča v A. na podlagi 34.a člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) 24. 12. 2015 posredoval predlog za napredovanje tožnika v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu. Tožnik je bil na sodniško mesto okrožnega sodnika izvoljen 28. 5. 1996. Najprej je bil preiskovalni sodnik na Okrožnem sodišču v B., z dnem 1. 8. 2007 pa je bil trajno premeščen na Okrožno sodišče v A. Od 24. 6. 2011 je razporejen na Oddelek za sojenje v zahtevnejših zadevah organiziranega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih podobnih kaznivih dejanj (v nadaljevanju specializiran oddelek), od 5. 5. 2014 pa je tudi vodja. Iz dokončne ocene sodniške službe Personalnega sveta Višjega sodišča v A. št. SuZ 40/2015 z dne 23. 10. 2015 izhaja, da sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Personalni svet je navedel, da tožnik kriterij strokovnega znanja dosega na nadpovprečnem nivoju, saj ima dolgoletne izkušnje in je tudi razporejen na delo na specializiran oddelek. V ocenjevanem obdobju (od leta 2012 do 30. 9. 2015) je bilo v pritožbenem postopku presojenih 65 sodnikovih zadev, pritožbeni uspeh pa je za 2,58 % nižji od povprečnega pritožbenega uspeha na kazenskem oddelku. Kljub temu se opozarja, da je imel tožnik zgolj 4 razveljavljene zadeve. Personalni svet je povzel tudi mnenje višjih sodnikov kazenskega oddelka, iz katerega izhaja, da tožnik načeloma strnjeno razpisuje glavne obravnave s pripombo, da bi moral biti pri svojem delu bolj temeljit, da ne bi prihajalo do nepotrebnih vlaganj pravnih sredstev in odločitev, v katerih so ugotovljene kršitve kazenskega zakona. Glede na podatke o doseženem pritožbenem uspehu in izražene kritične ocene sodnikov Višjega sodišča v A. je Sodni svet tožnika seznanil s pomisleki in mu dal možnost, da se o njih izjasni.

3. Tožnik je na poziv odgovoril z vlogo z dne 4. 3. 2016, v kateri je očitke zavrnil. Tožena stranka je ocenila, da lahko sodnik na mestu okrožnega sodnika napreduje v naziv višjega sodnika le v primeru, če iz ocene sodniške službe popolnoma in očitno izhaja sodnikova nadpovprečnost, zlasti glede strokovnega znanja pa tudi glede njegove delovne sposobnosti, sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj ter uspešnega opravljanje dela pri odpravi in preprečitvi zaostankov. Nadpovprečnost mora biti izkazana v obsegu rešenih zadev, ki mora dosegati vsaj povprečje primerljivih sodnikov, pri čemer mora biti za to vrsto napredovanja izkazana izrazita strokovna nadpovprečnost, ki se izkazuje v doseženem pritožbenem uspehu, v drugi strokovni aktivnosti ali v izrazito nadpovprečni uspešnosti pri opravljanju nalog vodstvenega mesta. Glede na kriterije iz 29. člena ZSS je Sodni svet zaključil, da takšna nadpovprečnost tožnika iz ocene sodniške službe ne izhaja. Prav tako navedbe iz ocene sodniške službe ne izkazujejo, da bi oddelek pod tožnikovim vodstvom bistveno izboljšal delo v smislu kakovosti ali učinkovitosti, niti da bi tožnik k temu prispeval z lastnimi inovativnimi pristopi.

4. Tožena stranka je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. Pri tem je ponovila iste razloge, kot izhajajo iz odločbe prve stopnje.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in sodišču predlaga, da na podlagi 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sámo ugodi njegovemu predlogu za hitrejše napredovanje. Podredno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka, vključno s plačano sodno takso. Opozarja, da z mnenjem višjih sodnikov ni bil seznanjen oziroma ga je uspel pridobiti šele potem, ko ga je Sodni svet že pozval k izjasnitvi. Zato je na toženo stranko naslovil dopis, v katerem je pojasnil, da je glede dveh očitkov uspel ugotoviti, na kateri zadevi se nanašata (X K 43655/2911 in X K 45162/2012). Oba očitka je argumentirano zavrnil, glede ostalih pa podal splošna pojasnila, ki jih ponovno izpostavlja v tožbi. Tožena stranka se v prvostopni odločbi ni opredelila do njegovih jasnih, nedvoumnih in konkretnih pojasnil glede očitanega podpovprečnega pritožbenega uspeha kot tudi ne glede očitanih materialnih in procesnih kršitev. Na ta način mu je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 14. in 22. člena Ustave. Prav tako je bila kršena pravica do poštenega sojenja, ki jo zagotavljata 2. in 23. člen Ustave. Tožnik ob tako neobrazloženi odločitvi ostaja v dvomu, ali se je tožena stranka z njegovimi argumenti sploh seznanila oziroma ali jih je obravnavala. Pri odločitvi se je oprla na ceno sodniške službe, iz katere pa izhaja, da tožnik izpolnjuje pogoje za napredovanje. Tožena stranka tako ni navedla razlogov, zaradi katerih ni sledila oceni Personalnega sveta, prav tako pa ni navedla, zakaj je kljub nekonkretiziranosti in nedoločnosti sledila mnenju višjih sodnikov z dne 20. 10. 2015. Zato meni, da mnenja ni mogoče obravnavati in razumeti kot enotnega stališča vseh pritožbenih sodnikov, saj iz prvega stavka zapisnika izhaja, da so se na kolegiju oblikovala različna mnenja. Mnenje ni rezultat poglobljene analize njegovega dela, ki bi temeljila na statističnih podatkih o številu rešenih zadev in to ločeno za zadeve s področja specializiranega oddelka. Po drugi strani pa glede na število vseh izdanih odločb v ocenjevalnem obdobju, to je 219, pet očitanih nepravilnosti pomeni zanemarljivo številko.

6. Tožnik tudi za drugostopno odločbo ugotavlja, da vsebuje enake procesne kršitve, kot so navedene zgoraj. Zato predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije. Sodišče naj tudi vrne mnenje pritožbenim sodnikom v dopolnitev.

7. Zakon za predlagano napredovanje ne določa, da bi moral tožnik dosegati nadpovprečno uspešnost tudi pri opravljanju nalog vodstvenega mesta. V tem pogledu je izpodbijana odločba materialnopravno zmotna. Tudi Personalni svet temu kriteriju ni posvečal posebne pozornosti. Sicer pa je tožnik poleg vodenja specializiranega oddelka ves čas opravljal tudi funkcijo namestnika vodje kazenskega oddelka. Svoje vodenje je zastavil tako, da bi se ob spremenjenih potrebah zagotovila hitra in vsebinsko ločena odzivnost v smislu takojšnje uvedbe organizacijskih ukrepov. Navedene cilje je dosegel z vodenjem delovnih sestankov, izvedbo projekta "Pospešeno obravnavanje kazenskih zadev", organiziranjem izobraževanj, uvedbo ukrepov hitrega odzivanja in s predlogi, da se sodnikom oddelka zagotovi ustrezne materialne pogoje za delo.

8. Glede pritožbenega uspeha ugotavlja, da statistični podatek ne razlikuje med sodniki glede na število rešenih zadev. Število rešenih kazenskih zadev se vsako leto drastično zmanjšuje, z izjemo tistih sodnikov, ki so vključeni v predobravnavni referat. Sam nikoli ni izdajal sodb na podlagi priznanja krivde in sklenjenega sporazuma v klasičnih K zadevah. Podatek o pritožbenem uspehu tudi enako obravnava vse sodbe, kar ne prikazuje realnega stanja. Vsak, še tako minoren poseg instančnega sodišča (na primer glede izreka višine kazni) se statistično vodi kot spremenjena sodba. Tožnik nato po posameznih letih identificira in komentira spremenjene in razveljavljene sodbe ter ugotavlja, da so bile v ocenjevanem obdobju razveljavljene zgolj štiri zadeve, pri čemer nobena ni bila vrnjena pred spremenjen senat. Ob tem opozarja še na en vidik, od 17 rešenih zadev specializiranega oddelka (X K zadeve), je bila odločitev o krivdi spremenjena le v primeru enega obdolženca. Slednje je relevantno, ker gre pogosto za zadeve povezane z dolgotrajnim priporom, ki ga narekuje kompleksnost zadeve. Kot drugo pa se zaveda izjemnega pomena, ki ga imajo tovrstne zadeve zaradi svoje medijske izpostavljenosti na podobo sodstva v javnosti.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga zavrnitev tožbe. Nasprotuje tožnikovemu predlogu, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije.

10. Tožnik v nadaljnjih pripravljalnih vlogah poudarja, da iz nobene od obeh odločb ne izhaja, da bi tožena stranka poleg podatkov iz ocene sodniške službe in mnenja višjih sodnikov proučila tudi podatke, ki jih je o svojem delu navedel tožnik še pred izdajo prvostopne odločbe, dodatno in obširneje pa še v pritožbi. Tožnik je tako nedvoumno izkazal posebne okoliščine, na podlagi katerih bi morala tožena stranka statistične podatke natančno analizirati in svoje ugotovitve razkriti v odločbah. Te okoliščine relativizirajo podpovprečen pritožbeni uspeh oziroma so "uspešne" pritožbe v pretežnem delu dosegle le minoren poseg v sodbo, kar pa ne izkazuje njegovega nestrokovnega dela. Ponavlja navedbe glede nadpovprečnega opravljanja vodstvene funkcije in v ta namen predlaga svoje zaslišanje in zaslišanje predsednika Okrožnega sodišča v A. 11. Tožena stranka nasprotuje trditvi tožnika, da v pritožbenem postopku spremenjena odločitev v delu, ki se nanaša na kazensko sankcijo, ne predstavlja strokovne napake. Tudi pravilna izbira oziroma odmera kazenske sankcije sodita med odločitve kazenskega sodnika.

12. Tožba ni utemeljena.

13. V zadevi gre za odločanje o vlogi tožnika, s katero le-ta uveljavlja pravico do napredovanja v neposredno višji sodniški naziv na podlagi četrtega odstavka 34.a člena ZSS. Po citirani določbi lahko okrajni sodnik oziroma okrožni sodnik svetnik na istem mestu napreduje v neposredno višji sodniški naziv, če so pretekla najmanj tri leta od imenovanja na položaj svetnika in če iz ocene sodniške službe izhaja, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje.

14. V konkretnem primeru tožnik navedene formalne pogoje za svoj predlog po nespornih podatkih spisov izpolnjuje. Izpolnjen je namreč tako predpisani časovni pogoj za napredovanje, saj je bil na položaj svetnika imenovan 23. 7. 2011 in torej pred več kot tremi leti od vložitve vloge za napredovanje, z ozirom na oceno sodniške službe z dne 23. 10. 2015, ki jo je izdelal Personalni svet Višjega sodišča v A., pa izpolnjuje tudi pogoje za hitrejše napredovanje, kot jih je v času ocenjevanja določala 4. točka prvega odstavka 32. člena v zvezi z drugim odstavkom istega člena ZSS.

15. Sporno je vprašanje presoje izpolnjevanja predpisanih pogojev s strani Sodnega sveta, ki odloča o napredovanju. Sodni svet namreč v izpodbijani odločbi ni sledil zaključkom iz ocene sodniške službe in je tožnikov predlog za hitrejše napredovanje zavrnil. Bistvena razloga za zavrnitev predloga sta nižji pritožbeni uspeh od drugih sodnikov kazenskega oddelka in kritičnega mnenja višjih sodnikov o tožnikovem delu.

16. Med strankama postopka ni spora o tem, da Sodni svet v postopku odločanja o napredovanju sodnika ni vezan na oceno Personalnega sveta in da je dolžan tudi sam preveriti izpolnjevanje zakonsko določenih pogojev. Takšno stališče izhaja iz obsežne prakse tako Upravnega kot Vrhovnega sodišča1. Ocena Personalnega sveta ima torej naravo strokovnega mnenja o sodnikovem delu. Če Sodni svet ne sledi mnenju Personalnega sveta in glede posameznega kriterija odloči drugače, kot je to storil v obravnavanem primeru, je dolžan v obrazložitvi svoje odločbe z zakonitimi razlogi pojasniti, zakaj ni sledil mnenju strokovnega organa. Le tako je lahko sodno varstvo zoper takšno odločbo učinkovito.

17. Sodišče ocenjuje, da je imel Sodni svet v zbranih podatkih dovolj podlage za odločitev, da tožnik pogojev za hitrejše napredovanje ne izpolnjuje, takšno odločitev pa je tudi ustrezno obrazložil in zanjo navedel sprejemljive in razumne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Ob tem sodišče poudarja, da ima Sodni svet glede na svoja ustavna in zakonska pooblastila pri odločanju določeno polje proste presoje pri uporabi vsebinskih kriterijev iz 29. člena ZSS. Zato lahko Sodni svet tudi strožje presoja posamezne kriterije oziroma odloči, kateri kriteriji ocenjevanja so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela. Vse to posledično zamejuje obseg sodne kontrole v upravnem sporu, v katerem se presoja v vsebinskem smislu omeji na vprašanje, ali so bili kriteriji iz 29. člena ZSS uporabljeni na način, ki je primeroma naveden pri posameznem kriteriju in ali je na tej podlagi odločitev mogoče sprejeti kot razumno in zato zakonito (podobno Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 404/2014 z dne 10. 12. 2015).

18. Pri spornem kriteriju sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj je v 3. točki prvega odstavka 29. člena ZSS navedeno, da se pri presoji izpolnjevanja tega kriterija upoštevajo zlasti dosežena stopnja pravilnosti in zakonitosti sodnikovega odločanja, ugotovljena predvsem v postopkih s pravnimi sredstvi, ali sodnik upošteva dobro sodno prakso in njegove sposobnosti za reševanje zapletenih in kompleksnih zadev. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na nesporno dejstvo, da je bil tožnikov pritožbeni uspeh v ocenjevalnem obdobju nižji od povprečja pritožbenega uspeha vseh sodnikov kazenskega oddelka. Odločitev pa ne temelji zgolj na statističnih podatkih, ampak tudi na mnenju, ki so ga o tožnikovem delu sprejeli sodniki kazenskega oddelka Višjega sodišča v A. Navedeno mnenje sicer res ni zgolj negativno, so pa v njem izražene precej kritične ocene glede tožnikovega dela, ki ne kažejo na njegovo nadpovprečno strokovnost. Navedene okoliščine so takšne, da tudi po mnenju sodišča pomembno vplivajo na presojo izpolnjevanja pogojev za hitrejše napredovanje. Stališče tožene stranke, da mora biti za to vrsto napredovanja izkazana strokovna nadpovprečnost, ki mora nedvoumno izhajati že iz ocene sodniške službe, ni nerazumna, ampak je odraz pooblastil, ki jih ima Sodni svet kot organ z vplivom na kadrovsko politiko v sodstvu. Odločitev, da sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, je tako tudi po mnenju sodišča lahko sprejeta le v primeru, ko njegovo delo odstopa od povprečja dela primerljivega sodnika, ko torej celota sodnikovega dela tako po kvaliteti kot kvantiteti izstopa od povprečja.

19. Ob tem okoliščine v zvezi s strukturo dodeljenih zadev in ugovori glede primerljivega sodnika, ki jih je tožnik izrazil že v pritožbi in ponovil v tožbi, niso takšne, da bi vplivale na odločitev tožene stranke. Ocena sodniške službe, iz katere je tožena stranka črpala podatke2, predstavlja kompleksno vrednotenje strokovnega znanja in sposobnosti konkretnega sodnika in ne more biti odvisna zgolj od bolj ali manj uspešnega dela drugih sodnikov. Ravno iz tega razloga je pomembno, da odločitev ne temelji zgolj na statističnih podatkih, ki se sicer vodijo enako za vse sodnike. Zaradi opustitve vsebosegajoče primerjave, za katero se zavzema tožnik, pa po mnenju sodišča tudi ni onemogočen preizkus izpodbijane odločbe.

20. Podane tudi niso zatrjevane kršitve pravil postopka. Tožnik je bil pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjen z mnenjem višjih sodnikov. Zapisnik o mnenjih o strokovnosti sodnikov, ki so bila oblikovana na kolegiju kazenskega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani 20. 10 2015, je tožnik pridobil neposredno od Personalnega sveta in to pred izdajo izpodbijane odločbe. Tožena stranka je v prvostopni odločbi, predvsem pa v razlogih drugostopne odločbe, dovolj natančno navedla razloge za svojo odločitev. Obrazložila je bistvene razloge, zakaj ne sledi mnenju Personalnega sveta in tožnikovim ugovorom, pri čemer se res ni opredelila čisto do vsake tožnikove navedbe. Vendar je po mnenju sodišča z navedbo usmeritev (strožjo presojo kriterijev iz 29. člena ZSS) ter ob upoštevanju polja proste presoje svojo odločitev utemeljila na način, da tožniku nista bili kršeni pravici do enakega varstva in učinkovitega sodnega varstva iz 22. oziroma 23. člena Ustave.

21. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

22. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je v zadevi sporna le pravna presoja dejstev oziroma podatkov, ki izhajajo iz ocene sodniške službe in med strankama postopka niso sporni (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Ker sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za odločanje v sporu polne jurisdikcije, tudi ni sledilo dokaznemu predlogu za njegovo zaslišanje in zaslišanje predsednika sodišča, ki je bil sicer podan šele v pripravljalni vlogi.

23. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Glej na primer sodbi Upravnega sodišča II U 293/2013 z dne 3. 9. 2014 in I U 1543/2011 z dne 19. 4. 2012, enako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 270/2007 z dne 27. 7. 2010 2 Tako statistične podatke kot tudi kritike višjih sodnikov.