Jedro

Ker je tožnik kaznivo dejanje storil pred uveljavitvijo novele ZObr-C, s katero je bila določena pravna posledica obsodbe iz 7. odst. 88. čl. ZObr, mu tožena stranka zaradi prepovedi retroaktivnosti ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi, kljub temu da je bil pravnomočno obsojen šele po uveljavitvi novele ZObr-C.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba ter 2. točka izreka sklepa v delu, ki se nanaša na stroške postopka tožnika spremenita tako, da se glasita: "Razveljavita se sklep tožene stranke št. 1000-448/2006-1 z dne 28. 7. 2006 in odločba tožene stranke št. 1004-590/2006-5 z dne 20. 9. 2006. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu vpisati v delovno knjižico delovno dobo za čas od 28. 7. 2006 dalje, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna za tožnika obračunati bruto plačo v višini zadnje mesečne plače, ki jo je prejel pri toženi stranki, odvesti od bruto plače davke in prispevke, njemu pa izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 330,48 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila."

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval odpravo sklepov o prenehanju delovnega razmerja, vrnitev nazaj na delo, vpis delovne dobe v delovno knjižico in obračun ter izplačilo zapadlih zneskov plač, ki bi jih prejel, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec. S sklepom je ustavilo postopek glede umaknjenega dela tožbe in odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo (in posledično zoper sklep o stroških) se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb Ustave RS pritožuje tožnik. Navaja, da je odločitev nezakonita in celo protiustavna, ker tožnika v razmerju do drugih javnih uslužbencev postavlja v neenakopraven položaj. Meni, da bi bilo mogoče določbo 7. odstavka 88. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS UPB 103/2004) razumeti kvečjemu v smislu 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 - 113/2005). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe s stroškovno ugoditvijo zahtevku.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/2007) in na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev določb postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti ni našlo, ugotovilo pa je, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa in odločbe tožene stranke, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje zavrnilo. Postavilo se je na stališče, da so izpolnjeni pogoji iz 7. odstavka 88. člena ZObr, ki določa, da delavcu, ki poklicno opravlja vojaško službo oziroma kot civilna oseba dela v vojski, delovno razmerje preneha z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je obsojen za kaznivo dejanje oziroma na kazen iz 5. alineje 3. odstavka 88. člena ZObr. S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. K 118/2002 z dne 8. 12. 2005 (delno spremenjeno s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Kp 89/2006 z dne 28. 3. 2006) je bil tožnik spoznan za odgovornega povzročitve prometne nesreče dne 22.12.2001 ob 19.40 uri, v kateri je bila ena oseba hudo telesno poškodovana, kar predstavlja znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 325. členu Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 - 40/2004).

Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno napačna. Z novelo ZObr-C (Ur. l. RS, št. 47/2002), ki je pričela veljati dne 13. 06. 2002, je bil poleg ostalih zahtevanih pogojev za poklicno opravljanje vojaške službe v 5. alineji 3. odstavka 88. člena določen pogoj, da oseba ni bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in da ni bila obsojena na nepogojno zaporno kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje v trajanju več kot treh mesecev. V 7. odstavku istega člena pa je določeno, da če je na tako kaznivo dejanje oziroma kazen obsojen delavec, ki poklicno opravlja vojaško službo oziroma kot civilna oseba dela v vojski, mora sodišče pravnomočno sodbo poslati ministrstvu, pri čemer delavcu v tem primeru preneha delovno razmerje z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe.

Tožnik je bil pri toženi stranki razporejen na formacijsko dolžnost dekontaminatorja v 18. bataljonu RKBO 72. brigade ... Tožena stranka je prejela citirano pravnomočno sodbo, s katero je bil tožnik spoznan za odgovornega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in za katero mu je bila izrečena denarna kazen. S sklepom št. 1000-448/2006-1 z dne 28. 7. 2006 je tožena stranka ugotovila, da zaradi omenjene obsodbe na kaznivo dejanje tožniku delovno razmerje preneha z dnem vročitve tega sklepa.

V KZ je uzakonjena prepoved retroaktivne veljavnosti zakonov, ki določajo pravne posledice obsodbe. V 4. odstavku 99. člena KZ namreč določa, da se sme za storilca kaznivega dejanja uporabiti samo tista pravna posledica obsodbe, ki je bila z zakonom določena ob času storitve kaznivega dejanja. Ker pravne posledice obsodbe delujejo kot nadaljevanje prisile, ki je izražena v določanju kaznivih dejanj in predpisovanju kazni zanje, so podrejene istim izhodiščem kot čiste kazenskopravne določbe (cit. Ivan Bele: Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del; GV založba, l. 2001, str. 504). Prenehanje delovnega razmerja zaradi pravnomočne obsodbe zaradi kaznivega dejanja je potrebno tolmačiti kot pravno posledico obsodbe v smislu 99. člena KZ, saj predstavlja ta ukrep dejansko uporabo pravne prisile zoper delavca zaradi storjenega kaznivega dejanja. Enako stališče je Višje delovno in socialno sodišče že zavzelo in sicer v sodbah opr. št. Pdp 653/2006 z dne 01. 12. 2006 in Pdp 668/2006 z dne 19. 4. 2007. Ker je tožnik kaznivo dejanje storil 22. 12. 2001 torej pred uveljavitvijo novele ZObr-C (13.06.2002), s katero je bila določena pravna posledica obsodbe iz 7. odstavka 88. člena ZObr, mu tožena stranka zaradi prepovedi retroaktivnosti iz 4. odstavka 99. člena KZ ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi, čeprav je bil pravnomočno obsojen po uveljavitvi novele ZObr.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka sodbe in sklepa.

Do pritožbenih navedb, ki spričo navedenega niso relevantne, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je moralo na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP spremeniti tudi tisti del izreka o stroških postopka (2. točka sklepa), ki se nanašajo na tožnikove stroške. Tožnik je v sporu uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka, ki znašajo za tožbo in pristop na prvi narok po 300 točk, kar skupaj z 20% DDV znaša 330,48 EUR.