Jedro

Opustitev vložitve tožbe za presojo vprašanja pravilnosti in zakonitosti odločb Banke Slovenije s strani tožene stranke je eden od razlogov, da je tožeča stranka proti toženi stranki vložila to tožbo.

Tudi v teh postopkih je bistveno, ali so tako ugotovljena dejstva kot tudi zaključki Banke Slovenije glede potrebnosti izreka izrednega ukrepa pravilni in ali je bil izredni ukrep potreben, sorazmeren in zakonit. Šele po razjasnitvi teh vprašanje je nadalje mogoče presojati ravnanje poslovnih bank in posledično njihovo odškodninsko odgovornost. Smotrno, ekonomično in ustavno skladno je, da so vprašanja, ki zadevajo pravilnost predpostavk za izdajo odločb Banke Slovenije in so skupna vsem odškodninskim postopkom imetnikov kvalificiranih pravic, rešena na enak način za vse odškodninske postopke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se postopek prekine do končne odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o ustavnosti določb Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB) glede pravnega varstva v zvezi z Odločbo o izrednih ukrepih Banke Slovenije.

2. Zoper sklep se je pritožila tožena stranka. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi, tožeči stranki pa naloži v plačilo povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožene stranke.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ker tožena stranka ni vložila pravnih sredstev proti odločbi Banke Slovenije o izrednih ukrepih, zaradi katerih so prenehale obveznosti tožene stranke iz naslova obveznic Banke NLB 26. Toženi stranki očita, da kljub dejstvu, da so iz obrazložitve odločbe Banke Slovenije izhajali podatki, ki so bistveno odstopali od podatkov o vrednosti sredstev bank, s katerimi je razpolagala banka, tožena stranka ni izkoristila možnosti sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije, temveč je dopustila, da prenehajo terjatve tožeče stranke iz naslova obveznic. S tem naj bi tožena stranka ravnala v nasprotju z dolžno skrbnostjo oziroma protipravno.

6. V zvezi s pritožbenimi trditvami, da tožeča stranka ne toži tudi Banke Slovenije, temveč zgolj toženo stranko (ki je poslovna banka), zoper katero da je ZBan-1 v 261.e členu odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih izrecno izključil, gre uvodoma poudariti, da dejstvo, da v tem postopku ni tožena tudi Banka Slovenije, samo po sebi ni pravno relevantno. Tudi sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da postopka ni prekinilo na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020 (v nadaljevanju: druga odločba US), temveč iz drugih razlogov.

7. Odškodninski postopek proti Banki Slovenije po določbah ZBan-1 oziroma kasneje po določbah ZPSVIKOB, katerega izvajanje je bilo z drugo odločbo US zadržano, je edini postopek, v katerem imajo imetniki kvalificiranih pravic možnost za ugotovitev pravilnosti dejanske in pravne podlage za izrek izrednih ukrepov Banke Slovenije. Prav opustitev vložitve tožbe za presojo vprašanja pravilnosti in zakonitosti odločb Banke Slovenije s strani tožene stranke po 347. členu ZBan-1 je eden od razlogov, da je tožeča stranka proti toženi stranki vložila to tožbo.

8. Zato so neutemeljene pritožbene trditve (ki sicer držijo), da se določila ZPSVIKOB uporabljajo samo za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije, ne pa tudi za zahtevke zoper druge osebe, vključno s toženo stranko. Ne glede na določilo tretjega odstavka 3. člena ZPSVIKOB, na katerega se sklicuje pritožnica in po katerem se zakon ne uporablja za tožbeni zahtevek, s katerim nekdanji imetnik uveljavlja kršitve pojasnilne dolžnosti poslovne banke, niti za druge tožbene zahtevke, s katerimi se ne uveljavlja odškodninsko varstvo po 350.a členu Zban-1, mora namreč Banka Slovenije v postopku po (31. členu) ZPSVIKOB dokazati, da bi brez izbrisa kvalificiranih obveznosti poslovna banka (tožena stranka) končala v stečaju in da izbrisani upniki (tožeča stranka) v tem stečaju ne bi prejeli ničesar (tako kot tudi iz v celoti izbrisanih finančnih instrumentov niso prejeli ničesar), s čimer bo izkazano, ali oziroma zakaj je bil izrek izrednega ukrepa potreben. Že v odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 (v nadaljevanju: prva odločba US, glej točke 123, 124 in 125 obrazložitve) je namreč med drugim Ustavno sodišče ugotovilo tudi, da ZPP ne predvideva posebnih postopkov kolektivnega sodnega sodnega varstva, ki bi zagotovili hitrost, ekonomičnost in uniformnost odločanja v sporih med imetniki izbrisanih in konvertiranih pravic ter Banko Slovenije. Vse navedeno, kar velja za razmerje imetnikov kvalificiranih pravic do Banke Slovenije, pa smiselno velja tudi za razmerje imetnikov kvalificiranih pravic do bank izdajateljic (torej tožene stranke). Ob upoštevanju prej naštetih razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS, je zato edino smotrno, ekonomično in ustavno skladno, da so vprašanja, ki zadevajo pravilnost predpostavk za izdajo odločb Banke Slovenije in so skupna vsem odškodninskim postopkom imetnikov kvalificiranih pravic, rešena na enak način za vse odškodninske postopke.1

9. Sodišče prve stopnje je zato v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da je potrebno razmerje med temi postopki razlagati tako, da predstavlja odločitev o tožbi za povrnitev škode zoper Banko Slovenije v razmerju do postopka, v katerem imetniki kvalificiranih pravic od poslovne banke zahtevajo povrnitev škode zaradi opustitve izpodbijanja istih odločb o izrednih ukrepih Banke Slovenije, predhodno vprašanje v postopkih zoper poslovne banke v smislu prvega odstavka 13. člena ZPP. Tudi v teh postopkih je namreč bistveno, ali so tako ugotovljena dejstva kot tudi zaključki Banke Slovenije glede potrebnosti izreka izrednega ukrepa pravilni in ali je bil izredni ukrep potreben, sorazmeren in zakonit. Šele po razjasnitvi teh vprašanj je nadalje mogoče presojati ravnanje poslovnih bank in posledično njihovo odškodninsko odgovornost. 10. Iz spisovnih podatkov pa nenazadnje izhaja tudi, da je tožena stranka sama predlagala prekinitev postopka ob prvi odločbi US, in sicer do odločitve o vprašanju, ali obstaja odškodninska obveznost Banke Slovenije do tožeče stranke. V predlogu je navedla tudi, da se bo višina obveznosti, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tem postopku, nujno zmanjšala za vsak znesek, ki ga bo tožeča stranka prejela od Banke Slovenije in tako tudi če bi bil tožbeni zahtevek utemeljen po temelju, po višini ne bo mogoče odločiti vse do odločitve o odškodninski odgovornosti Banke Slovenije.

11. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na sodno prakso (odločbi VSL I Cp 226/2018 z dne 19. 12. 2018 in II Cp 2055/2019 z dne 23. 4. 2020) v postopkih, ki njeno stališče podpira. Višje sodišče pojasnjuje, da sodna praksa glede prekinitve postopkov (tudi) zoper poslovne banke ni enotna. Enakomerno je razdeljena tako v prid stališču, da druga odločba US, ki jasno predvideva zgolj prekinitev odškodninskih postopkov, ki tečejo zoper Banko Slovenijo, ne predstavlja razloga za prekinitev postopka tudi zoper poslovno banko,2 kot tudi v prid stališču o smiselnosti enotnega reševanja vprašanj, povezanih z izbrisom podrejenih obveznic zaradi izrednih ukrepov Banke Slovenije v vseh odškodninskih postopkih.3 Odločbi višjega sodišča, na kateri se sklicuje pritožnica, torej nista odraz ustaljene sodne prakse v zvezi s spornim vprašanjem. Ker pritožnica tudi ni natančneje pojasnila, v čem bi bil ta spor po dejanskem in pravnem stanju bližje prvemu stališču, se višje sodišče do tega pritožbenega razloga ne more natančneje opredeliti. Ker pa zoper toženo stranko teče več tovrstnih postopkov, ki so do končne druge odločbe US prekinjeni, se mora sodišče pri odločanju skladno z načelom smotrnosti izogibati tudi nevarnosti, da bi prišlo do več različnih odločitev, zaradi česar bi bilo pod vprašajem tudi temeljno načelo pravne varnosti iz 2. člena Ustave Republike Slovenije.

12. Pritožba je torej neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Tako VSL Sklep I Cpg 157/2017 z dne 10. 5. 2017. 2 Taka je odločba VSL II Cp 1674/2020 z dne 14. 10. 2020, na katero se sklicuje pritožnica, in tudi odločbi VSL I Cp 123/2021 in I Cp 145/2021. 3 Taka je odločba II Cp 1823/2017 z dne 20. 12. 2017 in I Cpg 157/2017 z dne 10. 5. 2017, skatero je bilo zavzeto enako stališče kot v odločbah VSL I Cpg 131/2017, I Cpg 132/2017, I Cpg 133/2017, I Cpg 134/2017, I Cpg 135/2017, I Cpg 148/2017, I Cpg 149/2017 in I Cpg 151/2017.