12. 2. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Marije Rakun iz Gomilskega in Martina Ožira iz Petrovč na seji dne 12. februarja 2004

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti drugega odstavka 4. člena Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica navaja, da je kot pravna naslednica denacionalizacijskega upravičenca vložila zahtevo za denacionalizacijo kmetijskega zemljišča. Upravni organ prve stopnje je dne 29. 6. 2001 izdal odločbo, s katero je na podlagi določb Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (v nadaljevanju Odredba) ugotovil, da je upravičenec upravičen do vračila 67,8 % podržavljenega zemljišča, ker je ugotovil, da že prejeta odškodnina znaša 32,2 % vrednosti podržavljene nepremičnine. Zato je zahtevo za denacionalizacijo v tem delu zavrnil. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je kot pritožbeni upravni organ potrdil pravilnost uporabe navedene Odredbe. Pobudnica navaja, da je zoper odločitev upravnih organov vložila tožbo v upravnem sporu. V pobudi zatrjuje, da izpodbijana določba postavlja v neenak položaj denacionalizacijske upravičence, ki dobijo odločbo o denacionalizaciji v obdobju, ko vrednost dolarja raste, v primerjavi s tistimi upravičenci, ki podržavljeno premoženje dobijo vrnjeno v obdobju, ko vrednost dolarja pada. Zatrjuje, da valorizirana vrednost odškodnine na dan izdaje Odredbe ni dosegala 30 % vrednosti podržavljenega zemljišča. Zato meni, da bi moral drugi odstavek 4. člena Odredbe določati, da se denarne vrednosti, izračunane v dolarjih, pretvorijo v tolarsko protivrednost po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje te Odredbe in ne na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji, kot je to določeno z izpodbijano določbo.

2.Pobudnik v svoji pobudi določbo drugega odstavka 4. člena Odredbe po vsebini izpodbija iz enakega razloga. Pobudi prilaga delno odločbo upravnega organa prve stopnje z dne 10. 10. 2002 (ki jo izpodbija v pritožbenem postopku pred Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano), po kateri naj bi mu bilo, zaradi izpodbijanega načina izračuna deleža plačane odškodnine v primerjavi z vrednostjo podržavljene nepremičnine, vrnjeno le 51,5 % zemljišča. Zatrjuje, da vrednost odškodnine ne bi presegla 30 % vrednosti zemljišča, če bi upravni organ o zahtevi za denacionalizacijo odločil do leta 1996 oziroma v letu 1997, in da bi dobil zemljišče vrnjeno v celoti, če bi upravni organ z odločbo z dne 25. 10. 1999 zahtevi za denacionalizacijo ugodil namesto, da jo je zavrnil.

3.Ustavno sodišče je pobudi združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.

B.

4.Prvi odstavek 72. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen) določa, da se odškodnine, dane za podržavljeno premoženje, pri odločanju o denacionalizaciji ne upoštevajo, razen če so presegle 30 % vrednosti podržavljenega premoženja. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995 (Uradni list RS, št. 24/95 in OdlUS IV, 42) presodilo, da navedena določba ni v neskladju z Ustavo, ker je zakonodajalec z njo vzpostavil socialno vrednotenje na temelju distributivne pravičnosti, kjer je neenakost dovoljena, če za to obstoje splošno sprejemljivi temelji.

5.Načina ugotavljanja vrednosti odškodnin, ki so bile odmerjene za podržavljeno premožnje, po katerem bi bilo mogoče ugotoviti, ali odškodnina, ki ji je bila odmerjena, presega 30 % sedanje vrednosti podržavljene nepremičnine, zakonodajalec ni uredil. To pravno praznino je zapolnilo že Vrhovno sodišče, ki se je v svoji sodbi št. U 113/93 z dne 6. 9. 1995 zavzelo za analogno uporabo določbe petega odstavka 44. člena ZDen in na njegovi podlagi izdane odredbe tudi za take primere. Navedeno stališče je utemeljilo z ugotovitvijo, da so bila podjetja in drugo premoženje podržžavljena v obdobju enakih družbenoekonomskih in družbenopolitičnih razmer, odredba pa je predpis tehnične narave. Takemu stališču je pritrdilo tudi Ustavno sodišče pri reševanju ustavne pritožbe v isti zadevi (sklep št. Up-201/95 z dne 19. 11. 1997).

6.V odločbi št. U-I-103/97 z dne 9. 4. 1998 (Uradni list RS, št. 35/98 in OdlUS VII, 67) je Ustavno sodišče ocenilo, da je peti odstavek 44. člena ZDen primerna podlaga, da pristojni organ v postopku denacionalizacije ugotovi, ali je bila nacionalizirancem ob podržavljenju kmetijskega zemljišča odmerjena simbolična odškodnina. Vendar je to oceno opravilo v okviru presoje ustavnosti določbe petega odstavka 44. člena ZDen, po kateri se ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti podržavljenih podjetij valorizirajo tako, da se te vrednosti preračunajo v dolarje ob upoštevanju paritete dinarja do dolarja (3. člen Odredbe), za realno ohranitev vrednosti pa je treba upoštevati še povprečno povečanje dolarskih cen (2. člen Odredbe) in pri tem upoštevalo, da je Ustavno sodišče že ob reševanju ustavne pritožbe št. Up-201/95 pritrdilo stališču Vrhovnega sodišča o primernosti analogne uporabe Odredbe tudi za valorizacijo odškodnin.

7.Z vprašanjem, ali je izpodbijano določbo mogoče uporabiti tudi na način, ki mu pobudnika nasprotujeta, pa se Ustavno sodišče (tudi v citiranih odločbah) še ni neposredno ukvarjalo.

Izpodbijana določba določa, da se denarne vrednosti nacionaliziranega premoženja, izračunane v dolarjih, pretvorijo v tolarsko protivrednost na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji. Drugi odstavek 4. člena Odredbe torej ne določa, da se delež že plačane odškodnine od vrednosti podržavljenega premoženja ugotavlja glede na tolarsko protivrednost tujih valut na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji. Ali analogna uporaba izpodbijane določbe omogoča njeno uporabo za ugotovitev, kakšen delež vrednosti podržavljene nepremičnine znaša v dolarjih valorizirana vrednost odškodnine, je odvisno od podobnosti dejanskega stanu, ki ga ta določba ureja, z dejanskim stanom, za katerega naj bi se uporabila.

8.Če se po izpodbijani določbi valorizirana vrednost plačane odškodnine za nacionalizirano podjetje pretvori v tolarsko protivrednost na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji podjetja, je delež odškodnine glede na vrednost podržavljenega podjetja, ki se je valorizirala na podlagi iste Odredbe, enak, ne glede na obdobje, v katerem pristojni organ to primerjavo opravi. V teh primerih za ugotavljanje deleža odškodnine dolarskih vrednosti plačane odškodnine in dolarske vrednosti podržavljenega podjetja v tolarsko protivrednost niti ni treba pretvarjati. Pristojni organ lahko na podlagi drugega odstavka 4. člena Odredbe v tolarsko protivrednost pretvori le tisti delež vrednosti podržavljenega podjetja, za katerega odškodnina ni bila plačana. Enako velja za valorizirane vrednosti podržavljenih premičnin (glej 26. člen Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, Uradni list RS, št. 23/92 in 26/2000).

9.Glede na to, da se kot obračunska enota pri ugotavljanju vrednosti drugih vrst podržavljenega premoženja (npr. kmetijskih zemljišč, stanovanj in poslovnih prostorov) uporablja evro (EUR), prej nemška marka (DEM) in ne ZDA dolar, pa imata pobudnika prav, ko ugotavljata, da se, zaradi različnega gibanja vrednosti tečajev EUR in ZDA dolarja izračun deleža odškodnine lahko spreminja. Vendar odločitev Ustavnega sodišča, s katero je pritrdilo stališču sodne prakse, da se za valorizacijo prejetih odškodnin lahko uporablja Odredba, ne pomeni, da se izpodbijana določba Odredbe lahko uporablja tudi pri ugotavljanju, kakšen delež vrednosti podržavljenega premoženja predstavlja odškodnina, valorizirana na način, ki je določen z Odredbo. Kljub morebitni ugotovitvi, da niso podane predpostavke za analogno uporabo določbe drugega odstavka 4. člena Odredbe, to samo po sebi ne pomeni, da pravne praznine ni mogoče zapolniti z drugimi sredstvi, ki so na voljo za zapolnjevanje pravnih praznin. Pravne praznine namreč ni mogoče zapolniti le, kadar določbe zakona ne dajejo pravne podlage za uporabo sredstev za zapolnjevanje praznine. Na vprašanje, ali je (glede na določbe ZDen) pravno praznino mogoče zapolniti in na kakšen način je to mogoče, pa mora najprej odgovoriti sodna praksa. Razlaga zakonov je namreč naloga "rednih" sodišč, Ustavno sodišče pa lahko v ravnanje rednih sodišč poseže in njihovo razlago zakonov nadomesti s svojo le v primeru, če ugotovi, da je razlaga "rednih" sodišč nezdružljiva s kakšno človekovo pravico.

10.Če se določba, ki določa, da se denarne vrednosti nacionaliziranega premoženja, izračunane v dolarjih, pretvorijo v tolarsko protivrednost na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji, v konkretnih postopkih uporablja tudi za zapolnjevanje pravne praznine glede vprašanja, na kateri dan se ugotavlja tolarska vrednost plačanih odškodnin, gre za uporabo prava, ki jo Ustavno sodišče lahko presoja le v postopku z ustavno pritožbo. Prav tako bi Ustavno sodišče le v postopku z ustavno pritožbo lahko presojalo skladnost stališča, po katerem bi se navedeni način uporabe drugega odstavka 4. člena Odredbe uporabljal v primeru odločanja o statusu upravičenca do denacionalizacije po 4. členu ZDen. Po 4. členu ZDen so namreč denacionalizacijski upravičenci tudi tisti prejšnji lastniki premoženja, ki jim je bilo premoženje podržavljeno neodplačno na podlagi predpisov, ki niso našteti v 3. členu ZDen. Po drugem odstavku 90. člena ZDen je namreč šlo za neodplačno podržavljeno premoženje v smislu 4. člena, če dana odškodnina ni presegla 30 % vrednosti podržavljenega premoženja.

11.Pobudnika ne navajata, da bi sodišča izpodbijano določbo uporabila na način, zaradi katerega menita, da je v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče pa take uporabe prava sodiščem ne more pripisati samo zato, ker so ga tako uporabili upravni organi.

Nenazadnje sodnik podzakonskega akta niti ne sme uporabiti, če meni, da ta ni v skladu z Ustavo ali z zakonom. Ustava namreč daje sodniku pooblastilo in nalaga dolžnost, da pri odločanju o pravicah in obveznostih sam izloči podzakonske predpise (t. i. exceptio illegalis). Če pa bo sodnik pri odločanju v konkretnem primeru menil, da glede načina ugotavljanja, kakšen delež vrednosti podržavljenega premoženja znaša valorizirana vrednost plačane odškodnine, v zakonu obstaja pravna praznina, ki je ni mogoče zapolniti z metodami razlage, bo moral postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave).

Pravna praznina je namreč neustavna, če se je z metodami razlage ne da zapolniti.

12.Ker je pobuda iz razlogov, navedenih v 11. točki obrazložitve tega sklepa očitno neutemeljena, uporaba zakonskih določb v posameznih primerih odločanja sodišča pa sama po sebi in zunaj postopka z ustavno pritožbo ne more biti predmet presoje ustavnosti predpisa, je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno. Morebitno napačno uporabo prava v posameznih postopkih lahko prizadete osebe uveljavljajo v pravnih sredstvih, če gre za kršitev človekovih pravic, pa tudi z ustavno pritožbo. Nenazadnje je iz pobud in prilog k pobudam razvidno, da pobudnika z rednimi pravnimi sredstvi odločitev o denacionalizaciji izpodbijata tudi zato, ker naj bi bila pri vrednotenju upoštevana napačna kultura kmetijskih zemljišč. Morebitna odprava odločbe o denacionalizaciji iz tega razloga in novo odločanje o zahtevi za denacionalizacijo lahko privede tudi do ugotovitve, da plačana odškodnina ne presega 30 % vrednosti podržavljenega nepremičnine. V tem primeru se plačana odškodnina ne upošteva. To pomeni, da v obravnavanih primerih do pravnomočne odločitve o stanju nepremičnine v času podržavljenja niti ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da bi uporaba izpodbijane določbe na način, ki mu pobudnika nasprotujeta, vplivala na njun pravni položaj. Ker je tudi presoja tega vprašanja v pristojnosti upravnih organov in sodišč, se Ustavno sodišče z vprašanjem pravnega interesa za vložitev pobude ni ukvarjalo.

C.

13.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić