Jedro

Sodišče na podlagi 488. člena ZPP nima pooblastila, da bi izven naroka za glavno obravnavo dokazno presojalo pisne dokaze.

Da bi sodišče prve stopnje pasivnost tožene stranke (ki ni odgovorila na navedbe tožeče stranke v vlogi - dopolnitvi tožbe) smelo šteti kot priznanje dejstev ter posledično odločiti brez razpisa naroka (pod pogojem, da bi bilo dejansko stanje brez izvedbe dokaznega postopka nesporno), bi moralo toženo stranko v skladu z drugim odstavkom 286. člena ZPP pozvati, da odgovori na navedbe nasprotne stranke ter jo (izrecno) opozoriti, da s potekom roka, če se pozivu ne odzove, nastopijo učinki domneve priznanja dejstev iz drugega odstavka 214. člena ZPP.

Ker tožena stranka ni bila izrecno pozvana in opozorjena v smislu drugega odstavka 286. člena ZPP, bi na navedbe tožeče stranke lahko odgovorila tudi še na prvem naroku za glavno obravnavo. V konkretnem primeru zato ni bilo podlage za uporabo 214. člena ZPP. Narok za glavno obravnavo ni namenjen le izvajanju dokazov, pač pa tudi uresničevanju načela neposrednosti, ki vključuje tudi pravico strank, da v smislu 286. člena ZPP navajajo / dopolnjujejo relevantno navedbe ter predlagajo dokaze.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 82860/2014 z dne 18. 6. 2014 vzdržalo v veljavi tudi v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna v predlogu navedeno terjatev ter v delu glede stroškov, toženi stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeni sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala ter predlagala potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo brez razpisa naroka. Svojo odločitev je oprlo na 488. člen ZPP ter drugi odstavek 214. člena ZPP. Pojasnilo je, da tožena stranka na navedbe tožeče stranke v vlogi - dopolnitvi tožbe ni odgovorila, kljub temu, da je bila izrecno pozvana, da v roku 15 dni posreduje vlogo, s katero bo odgovorila na navedbe tožeče stranke, opozorjena pa je bila tudi na posledico zamude. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je vpogledalo listine v spisu, dokazni predlog za zaslišanje zakonitih zastopnikov pa zavrnilo, ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen.

6. Po določbi 488. člena ZPP je izjema od obligatornosti glavne obravnave utemeljena, kadar tožena stranka ne nasprotuje zatrjevani dejanski podlagi uveljavljenega zahtevka, pač pa nasprotuje (le) pravnemu razlogovanju utemeljenosti zahtevka glede na takšno (nesporno) dejansko stanje. V smislu pooblastil iz 488. člena ZPP lahko torej sodišče svojo odločitev opre le na med pravdnima strankama nesporno dejansko podlago, ki izključuje potrebo po dokazovanju. Sodišče na podlagi 488. člena ZPP nima pooblastila, da bi izven naroka za glavno obravnavo dokazno presojalo pisne dokaze, kot je to storilo v konkretnem primeru (prim.: I Cpg 1633/2014, I Cpg 751/2013, I Cpg 1530/2012, I Cpg 1286/2013).

7. Po določbi drugega odstavka 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. Toda za to, da bi sodišče prve stopnje pasivnost tožene stranke (ki ni odgovorila na navedbe tožeče stranke v vlogi - dopolnitvi tožbe) smelo šteti kot priznanje dejstev ter posledično odločiti brez razpisa naroka (pod pogojem, da bi bilo dejansko stanje brez izvedbe dokaznega postopka nesporno), bi moralo toženo stranko v skladu z drugim odstavkom 286. člena ZPP pozvati, da odgovori na navedbe nasprotne stranke ter jo (izrecno) opozoriti, da s potekom roka, če se pozivu ne odzove, nastopijo učinki domneve priznanja dejstev iz drugega odstavka 214. člena ZPP. Takega poziva in opozorila sodišče prve stopnje toženi stranki ni poslalo. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da je bila toženi stranki vloga tožeče stranke (skupaj s pozivom za mediacijo) vročena s splošnim pozivom, da lahko tožena stranka odgovori na vlogo tožeče stranke, edino opozorilo iz tega poziva pa se nanaša na obrazloženost vloge ter predložitev listin (prim. 278. člen ZPP), kar pa ne more zadostovati.

8. Ker tožena stranka ni bila izrecno pozvana in opozorjena v smislu drugega odstavka 286. člena ZPP, bi torej na navedbe tožeče stranke lahko odgovorila tudi še na prvem naroku za glavno obravnavo. V konkretnem primeru zato ni bilo podlage za uporabo 214. člena ZPP. Narok za glavno obravnavo ni namenjen le izvajanju dokazov, pač pa tudi uresničevanju načela neposrednosti, ki vključuje tudi pravico strank, da v smislu 286. člena ZPP navajajo / dopolnjujejo relevantno navedbe ter predlagajo dokaze. Utemeljeno je zato pritožbeno opozorilo, da je bila toženi stranki odvzeta možnost obravnavanja s tem, ko je sodišče o sporu odločilo brez naroka.

9. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je tožena stranka v pritožbi izrecno uveljavljala. Pritožbi pritožbi tožene stranke je bilo zato potrebno ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Višje sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).