Jedro

Presoja višine preživnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama, skupna otroka mladoletnega T. P. in mladoletnega Ž. P. zaupalo v varstvo, vzgojo in oskrbo materi, tožnici, tožencu pa naložilo, naj od 1.2.2003 dalje plačuje preživninski prispevek za mladoletnega T. v znesku 25.000 SIT na mesec in za mladoletnega Ž. pa 23.000 SIT na mesec. Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in v izreku o preživnini sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je preživnino za mladoletnega T. P. zvišalo na 30.000 SIT mesečno, za mladoletnega Ž. P. pa na 28.000 SIT mesečno. V ostalem je to pritožbo in pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti odločitvi o preživnini in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zvišanjem preživnine za vsakega od otrok. Izhaja iz dejstva, da porabi starejši sin mesečno okrog 70.000 SIT, mlajši pa okrog 60.000 SIT, pri čemer pa sta dohodka pravdnih strank približno enaka. Kljub upoštevanju otroškega dodatka v znesku 17.400 SIT mesečno za vsakega od sinov je preživninsko breme razporejeno nepravično, ker tožnici po plačilu kreditnih obveznosti in kritju potreb otrok ostane premalo za lastno preživljanje. Tožeča stranka zato meni, da sodbeni izrek nasprotuje ugotovljenim dejstvom (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), napačno pa je uporabljena tudi določba 79. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR).

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Višino prispevka za preživljanje otrok določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami (79. člen ZZZDR). Uporaba navedene zakonske določbe predpostavlja ugotovitev dejstev dejanskega stanja, na katerih podlagi je mogoče opredeliti tako potrebe otrok, kot tudi premoženjske sposobnosti staršev. V postopku na nižjih stopnjah so bile navedene okoliščine raziskane. V okviru dejanskih ugotovitev je bilo ocenjeno, da znašajo potrebe prvega od otrok 70.000 SIT mesečno, drugega pa 60.000 SIT mesečno. V skladu z navedenim izhodiščem je bila višina preživninskega prispevka toženca odrejena ob upoštevanju rednih mesečnih dohodkov vsakega od staršev in dejstva, da tožnica, ki sta ji otroka dodeljena, zanju prejema otroški dodatek (po zadnjih podatkih) v znesku 17.400 SIT za vsakega. V okvir dejanskih ugotovitev spada tudi opredelitev višine povprečnih dohodkov staršev. Tožnica zasluži v povprečju 138.000 SIT na mesec, medtem ko ima toženec formalno izkazane nižje dohodke, vendar možnost dodatnega zaslužka. Zato je v izpodbijani sodbi sprejeto stališče, da sta dohodka staršev približno enaka. Takšno sklepanje posledično pomeni, da bi morala biti tudi preživninska obremenitev vsakega od staršev približno enaka. Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da navedenega izhodišča ne bi upoštevala. Ko se revizija zavzema za zvišanje preživnine preko dosojenih 30.000 in 28.000 SIT mesečno, ne navede dejstev, ki bi omogočila drugačno pravno presojo od tiste, ki jo sprejema izpodbijana sodba. Revizijsko sodišče je vezano na dejstva dejanskega stanja, ki jih z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odstavek 370. člena ZPP). Pravna presoja, temelječa na ugotovljenem dejanskem stanju, ki terja pravilno uporabo določbe 79. člena ZZZDR, pa je pravilna in je ni mogoče spreminjati.

Revizijski očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa je po eni strani nejasno obrazložen in ga ni mogoče preizkusiti (revizija namreč ne pove, kateri del izreka sodbe je v nasprotju z dejstvi iz dokaznega gradiva in s katerimi), po drugi strani pa navedeni očitek vsebinsko meri na nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno, kar - po povedanem - ni dovoljen revizijski razlog.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.