Jedro

Tožnica skuša s pretiranim poudarjanjem ravnanj voznika traktorja in voznika vozila, ki je vozil za njim, zmanjšati pomen dejstva, da se je odločila prehitevati dvoje vozil (pri čemer je na traktor bila pripeta prikolica, njuna skupna dolžina pa 12 m), pri čemer je ravno ta položaj, da se voznik osebnega avtomobila ni odločil za prehitevanje traktorja s prikolico, čeprav so bile podane okoliščine, da bi to lahko storil, terjal od nje še posebno previdnost, kot je vse pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (tč. 13. obrazložitve). Dejstva, ki jih je upoštevalo pri ugotavljanju krivde zavarovanca toženke, pa so, da se ni prepričal, ali lahko varno prične z zavijanjem v levo, kar bi lahko storil s pogledom v vzratno ogledalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v točki II. izreka potrdi.

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 1.560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2016 do plačila (točka I izreka). V presežku za znesek 2.440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2016 do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Toženka je dolžna povrniti tožnici 544,17 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper zavrnilni del tožbenega zahtevka se pravočasno pritožuje tožnica. V pritožbi opisuje dogodek prometne nesreče z dne 9. 9. 2015 in poudarja, da odgovornost za nastanek v celoti nosi zavarovanec toženke, saj se pred opravo manevra zavijanja z glavne ceste na stransko cesto ni prepričal, če to lahko naredi brez nevarnosti zase in za druge. V zvezi z njenim opisovanjem dogodka navaja, da iz poteka dogodka izhaja, da voznik traktorja pred manevrom zavijanja v levo ni pogledal v vzratno ogledalo in torej ni izpeljal manevra kot se pričakuje od povprečno skrbnega voznika, zato je v celoti odgovoren za nastanek prometne nesreče. Tožnica nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je zavarovanec toženke nakazal, da bo zavijal v levo na način, da je vklopil pravočasno smernik. Če bi smernik bil vklopljen, tožnica ne bi prehitevala vozila, ker ni „samomorilka“. Tudi če bi voznik traktorja namero po zavijanju nakazal s smernikom, bi pa moral to storiti pravočasno, torej še preden je tožnica pričela opravljati manever prehitevanja. Za nastanek trčenja je zato v celoti odgovoren voznik traktorja, ki je prezrl vozilo v fazi prehitevanja, pred premikom v levo, čez pas namenjen za vožnjo vozil iz nasprotne strani, in se ni prepričal ali je ta premik varen in tudi ni uporabljal vzratnih ogledal. Tožnica tudi navaja, da je bilo pričanje tako traktorista kot priče nekonsistentno glede na ugotovitve izvedenca in glede na ugotovljeno dejansko stanje. Navaja tudi, da meni, da traktorist ob pričanju ni govoril resnice ter opozarja tudi na njegovo izmišljeno navedbo in priče K., ko sta izpovedala, da je pri trčenju traktorist ustavil traktor zaradi prometa iz nasprotne strani, saj je izvedenec L. takšen potek nesreče ugotovil kot nemogoč. Zato tožnica trdi, da traktorist v času zavijanja v levo svoje namere ni izkazal z vklopljenim smernikom. Iz navedenega pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da bi naj tožnica v 60% prispevala k škodnemu dogodku in njegovih posledicah, protispisen. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj je domnevno enako dejanje obeh udeleženih voznikov ocenilo pri tožnici strožje kot pa dejanje traktorista, ki je navsezadnje vozil vozilo večje in nevarnejše v prometu. Tožnica zato predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški, podrejeno pa, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Toženka odgovora na pritožbo ni vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da sodba sodišča prve stopnje ali pravdni postopek, nista obremenjena z uradoma upoštevanimi procesnimi kršitvami. Tudi tisti pritožbeni razlogi, v katerih se uporabljajo besedne zveze, značilne za procesne kršitve (npr. „protispisen“; „sodišče ni pojasnilo“) mednje ne sodijo. Sodba sodišča prve stopnje je razumljiva, zato je omogočen njen preizkus (14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP). Dejanski stan „protispisnosti“ (15. tč. drugega odst. 339. člena ZPP) pa je podan, če sodišče nepravilno, napačno prenese nek odločilen podatek (dejstvo) iz listinskega dokaza v sodbo, nato pa na takšnem napačnem podatku oblikuje svojo dokazno oceno. Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ni del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

7. Prav v dejansko stanje so uperjene navedbe tožnice v pritožbi, natančneje v dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je zavarovanec toženke, voznik traktorja, imel prižgan levi smerokaz. Sodišče prve stopnje je dokazni sklep o tem, da je voznik traktorja imel prižgan levi smernik, pred pričetkom prehitevanja tožnice, sprejelo na podlagi dokazne ocene izpovedb prič K. (voznik traktorja) in T. (voznik vozila, ki je vozilo za traktorjem), ki sta oba izpovedala enako (tč. 13. obrazložitve). Navedbe tožnice v pritožbi niso pri sodišču druge stopnje vzbudile nobenih dvomov v pravilnost takšnega zaključka. Že zgolj dejstvo, da voznik vozila, ki je vozil tik za traktorjem, slednjega ni prehiteval, navkljub okoliščinam, ki so to dovoljevale (in zaradi katerih se je tožnica odločila, da obe vozili prehiti), kaže na to, da je voznik traktorja imel prižgan levi smernik. Izkustveno ni sprejemljivo, da bi se v okoliščinah konkretnega primera, voznik osebnega avtomobila vozil bistveno počasneje zaradi pred njim vozečega traktorja, čeprav je imel vse možnosti ga prehiteti, če voznik traktorja ne bi nakazal namere, da bo smer vožnje spremenil. Z dokazno nepodprtimi (in tudi nepravočasnimi) trditvami (o dogovoru in usklajeni zgodbi med traktoristom in pričo) pa tožnica ne more doseči spremembe tega dokaznega zaključka.

8. Tožnica v pritožbi pretirano poudarja pomen okoliščine o tem, ali je voznik traktorja le-tega pred pričetkom zavijanja v levo ustavil. Ob zaslišanju je priča namreč izpovedal: “...spomnim se, da sem celo malo počakal, saj je iz nasprotne smeri pripeljal os. avtomobil, vendar se tega ne spomnim natančno, ne vem ali je bilo vozilo iz nasprotne smeri ali ne.“ (citirano iz l. št. 41). Priča T. je sicer izpovedal, da je iz nasprotne smeri pripeljalo vozilo, zato je svoje vozilo ustavil za traktorjem, vendar je povedal tudi, da: “Vsega se ne spomnim natančno, saj je od tega preteklo že dve leti.“ (citirano iz l. št. 42). Prav ima tožnica v pritožbi, da je izvedenec L. tak potek oz. način vožnje traktorista označil kot „zelo malo verjeten.“. Bistveno pa je, da je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni zaključek, da voznik traktorja pred pričetkom zavijanja v levo traktorja ni v celoti ustavil (tč. 11. obrazložitve). Na podlagi povzetih delov izpovedb obeh prič, pa sodišče druge stopnje ne pritrjuje stališču tožnice, da sta priči pred sodiščem prve stopnje izpovedovali neresnico o vseh bistvenih okoliščinah.

9. Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje v celoti zavrača tožničine navedbe v pritožbi, s katerimi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in/ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Tožnica skuša s pretiranim poudarjanjem ravnanj voznika traktorja in voznika vozila, ki je vozil za njim, zmanjšati pomen dejstva, da se je odločila prehitevati dvoje vozil (pri čemer je na traktor bila pripeta prikolica, njuna skupna dolžina pa 12 m), pri čemer je ravno ta položaj, da se voznik osebnega avtomobila ni odločil za prehitevanje traktorja s prikolico, čeprav so bile podane okoliščine, da bi to lahko storil, terjal od nje še posebno previdnost, kot je vse pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (tč. 13. obrazložitve). Dejstva, ki jih je upoštevalo pri ugotavljanju krivde zavarovanca toženke, pa so, da se ni prepričal, ali lahko varno prične z zavijanjem v levo, kar bi lahko storil s pogledom v vzratno ogledalo.

10. Na podlagi ugotovljenih odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (drugi odst. 154. člena OZ, tč. 13. obrazložitve). V prejšnji točki obrazložitve pravilno ugotovljena odločilna dejstva je sodišče prve stopnje tudi pravilno podredilo navedenemu pravnemu pravilu in tožnici pripisalo nekoliko višjo stopnje krivde. V okoliščinah konkretnega primera je tako tudi prav, kajti voznik traktorja je videl, da ga vozilo, ki je vozilo neposredno za njim ne namerava prehitevati in je zato očitno tudi ta okoliščina (ob upoštevanju, da je uporabil tudi smernik) vplivala na njegovo zmotno oceno, da lahko tak manever opravi.

11. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje odločilo, da je pritožba tožnice neutemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanjem zavrnilnem delu (353. člen ZPP). Tožnica v pritožbi ne izpodbija višine odmerjene denarne odškodnine, zato v tem delu sodišče druge stopnje odločitve sodišča prve stopnje ni smelo preizkusiti.

12. Zaradi neuspeha krije tožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).