Jedro

Načeloma ima upnik pravico do izbire tečaja, kadar ta med strankama ni dogovorjen (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije - Poročilo II/95 str. 9). Ker tožeča stranka kot upnik ni izkoristila te možnosti in je postavila tožbeni zahtevek, v katerem ni opredelila, po katerem tečaju zahteva izpolnitev, bo pri izpolnitvi tečaj izbrala tožena stranka, pri čemer bo izpolnitev pravilna tudi, če si bo izbrala zanjo ugodnejši tečaj.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 100.000 DEM z obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov v tolarski protivrednosti po tečaju banke Slovenije na dan plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 433.875,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik s pogodbo prevzel strokovno vodstvo prve ekipe tožene stranke in naloge tehničnega direktorja kluba v sezonah 1991/92 do 1994/95. Tožena stranka se je zavezala plačevati tožniku premije za prevzeto delo, posebej pa še premije za tekmovalne uspehe moštva. Prevzela je tudi stroške najemnine, prehrane, izobraževanja in prevozov. Poleg tega pogodbenega razmerja je od 2.10.1992 do 3o.6.1993 med pravdnima strankama trajalo tudi delovno razmerje. S prenehanjem delovnega razmerja ni prenehalo tudi pogodbeno razmerje. Tožnik je svoje delo opravljal do 8.4.1993. V tem času je prvo moštvo tožene stranke dosegalo pričakovane uspehe. Kljub temu vodstvo tožene stranke ni bilo zadovoljno s tožnikovim delom, posebno ne z njegovim konceptom obrambne in za gledalce neprivlačne igre. Vendar je po ugotovitvah sodbe tožnik glede na dosežene rezultate izpolnil svoje pogodbene obveznosti. Tožnik je z delom prenehal, ker mu je tožena stranka nadaljnje izpolnjevanje pogodbe onemogočila, ko je nastavila novega trenerja. S tem je tožena stranka prekršila svoje pogodbene obveznosti in je tožniku odgovorna za škodo. S sodbo prve stopnje je bila tožniku prisojena neizplačana premija in sicer 20.000 DEM za sezono 1992/92 in po 40.000 DEM za naslednji dve sezoni. To je bil tožnikov zaslužek, ki ga je bilo glede na normalen tek stvari mogoče pričakovati. Tekmovalnih rezulatov v prihodnjih sezonah pa ob sklepanju pogodbe ni bilo mogoče predvideti. Tožnikov izgubljeni dobiček, ki se nanaša na plačila za tekmovalni uspeh, pomeni za toženo stranko nepredvidljivo škodo. Za to škodo tožnik glede na določbo 1.odst. 266.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih nima pravice do povračila.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo obema pritožbama in je razveljavilo sodbo prve stopnje, kolikor je bil z njo zavrnjen zahtevek na plačilo 375.467,00 SIT in glede pravdnih stroškov. V preostalem delu pa je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je prvostopno pravno stališče, da sta pogodba z dne 22.9.1991 in aneks z dne 4.8.1992 pogodbi o delu po določbah 600. do 629.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Potrdilo je tudi druge ugotovitve in stališča sodbe prve stopnje.

Proti tej sodbi vlagata revizijo obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni izrek in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, predvsem določb 266.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Navaja, da zadostuje, da se je tožena stranka ob sklenitvi pogodbe mogla zavedati možnih posledic kršitve pogodbe in da torej ne gre za absolutno nepredvidljivost vsakega rezultata. Tožnik je ves čas svojega dela dosegal z moštvom prvovrstne tekmovalne uspehe. Zato je upravičen do popolne odškodnine. Navaja, da je tožena stranka ravnala s kvalificirano obliko krivde in je zato dolžna povrniti tožniku vso škodo, ne glede na njeno predvidljivost. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in mu prisodi še tolarsko protivrednost zneska 126.270 DEM s pripadki.

Tožena stranka izpodbija obsodilni del pravnomočne drugostopne sodbe. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka opredeljuje to, da je izrek nejasen, nedoločen, nerazumljiv in neizvršljiv, ker ne navaja, po katerem tečaju banke Slovenije naj se obračuna prisojeni znesek. Nadaljnja kršitev določb pravdnega postopka je v tem, da sodba navaja, da pogodba nima nič skupnega z delovnim razmerjem. Sklenitev delovnega razmerja pa je bila sestavni del s pogodbo dogovorjenih pravic in obveznosti. Delovno razmerje je tožnik sklenil zato, da je lahko izpolnil s pogodbo prevzete obveznosti. Dela in naloge iz delovnega razmerja pa so se skladala z obveznostmi iz pogodbe. Plačilo za tekmovalni sezoni 1993/94 in 1994/95 sploh še ni bilo dogovorjeno. Vezano pa je bilo na uspeh pri delu in ne v tekmovanju. Osporava kvaliteto tožnikovega dela in razlaga, da ta ni v zvezi z doseženimi rezultati. Opisuje, da tožnikov koncept in taktične rešitve niso bile dobre. Zaradi neprivlačne in obrambne igre je upadel obisk gledalcev. Tožniku so bile napačno prisojene premije. Te so odvisne od uspeha, h katermu tožnik po prenehanju dela ni nič prispeval. Navaja, da je sodišče nepravilno opredelilo pogodbo kot pogodbo o delu. Vsekakor pa ni bilo dosledno, ker ni uporabilo 629.čl. zakona o obligacijskih razmerjih. Tožnikov zalužek bi bilo treba zmanjšati za stroške, ki jih ni imel, in za znesek, ki bi ga lahko pridobil z delom drugje, kar vse bi moralo sodišče ugotoviti. Končno meni, da ni mogoče hkrati uporabiti določbe 262.čl. zakona obligacijskih razmerjih in določb o pogodbi o delu.

Strankama sta bili vročeni nasprotni reviziji, vendar nanju nista odgovorili. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o revizijah ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadalnjem ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Tožnik se v reviziji zavzema za priznaje tistih zneskov, ki bi jih prejel kot nagrado za konkretne tekmovalne rezultate, če bi delal pri toženi stranki do konca pogodbene dobe. Gre za specifično nagrajevanje, vezano na povsem določne tekmovalne uspehe, tudi na izide posameznih tekem. Podlaga za izračun teh nagrad so tudi izidi posameznih tekem, ki jih vnaprej nihče ne more predvideti. Tudi če bi bili vnaprej znani nasprotniki in razpored tekem, rezultatov nihče ne bi mogel napovedati z takšno verjetnostjo, da bi to lahko pomenilo podlago za izračun nagrade. Določbe 1. in 2. odst. 266.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR) upoštevajo okoliščine, ki jih je mogoče pričakovati ob sklenitvi pogodbe. Tedaj pa rezultatov tekem v prihodnjih sezonah ni bilo mogoče predvideti. Toženi stranki ni mogoče očitati kvalificirane krivde za kršitev pogodbe. V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo namreč ugotovljeno, da uprava tožene stranke ni bila zadovoljna s konceptom tožnikovega dela, ne glede na to, da je tožnik sicer izpolnil pogodbene zahteve. Gre za specifično razmerje, v katerem je upošteven tudi interes tožene stranke, da se uveljavi določen koncept igre, pač v skladu s širšo politiko kluba. Tožena stranka se ni poslužila možnosti po 629.čl. ZOR ali celo po 619.čl. ZOR ter je zato tožniku odškodninsko odgovorna po 1. odst. 266.čl. ZOR. To pomeni, da mu je dolžna povrniti navadno škodo in izgubljeni dobiček, ki bi jo tožena stranka morala pričakovati ob sklenitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na tedaj znana dejstva.

Tožena stranka očita izpodbijani sodbi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je potrdila nejasen in neizvršljiv prvostopni izrek. Kršitev je v tem, ker ni opredeljen tečaj Banke Slovenije, po katerem naj bi se preračunal v tolarje znesek, izražen v markah. Ta pomanjkljivost ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pač pa ima za posledico, da je izbira tečaja prešla na toženo stranko kot dolžnika. Načeloma ima namreč upnik pravico do izbire tečaja, kadar ta med strankama ni dogovorjen (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije - Poročilo II/95 str. 9). Ker tožeča stranka kot upnik ni izkoristila te možnosti in je postavila tožbeni zahtevek, v katerem ni opredelila, po katerem tečaju zahteva izpolnitev, bo pri izpolnitvi tečaj izbrala tožena stranka, pri čemer bo izpolnitev pravilna tudi, če si bo izbrala zanjo ugodnejši tečaj.

Tudi nadaljnja očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Stališče izpodbijane sodbe, da pogodba, sklenjena med strankama, nima nič skupnega z delovnim razmerjem, je treba razumeti v kontekstu odločitve in celotne obrazložitve. To pomeni, da so bile s pogodbo z dne 22.9.1991 in aneksom z dne 4.8.1992 samostojno določene pravice in obveznosti strank, poleg tistih, ki jih je določala pogodba o delovnem razmerju. Tožena stranka sicer utemeljeno opozarja na zvezo med obema pogodbama, ki je v tem, da pogodba z dne 22.9.1991 in aneks z dne 4.8.1992 zavezujeta stranki k sklenitvi pogodbe o delovnem razmerju in določata minimalne osebne dohodke. Vendar ta pravda ne zajema pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, temveč izključno iz obeh pogodb cuivilnega prava, ki sta v dosedanjem postopku pravilno opredeljeni kot pogodbi o delu po določbah 600. do 629.čl. ZOR.

Premiji za tekmovalni sezoni 1993/94 in 1994/95 sta bili določljivi na podlagi pogodbene določbe II. tč. aneksa. Uspeh pri delu je tudi tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo povsem določno enačila s tekmovalnim uspehom, ki je edino objektivno merilo uspešnosti dela take vrste, kot ga je tožnik prevzel pri toženi stranki. Kaj drugega iz pogodbe in aneksa ne izhaja. Tožena stranka pa sama ni ravnala po 619.čl. ZOR kot bi bilo skladno z njenimi stališči, ki jih uveljavlja v reviziji.

Revizija očita sodbi tudi, da ni upoštevala, da bi tožnik moral škodo zmanjšati tako, da bi v spornem obdobju prevzel drugo delo. S tem naj bi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo 629.čl. ZOR. Ta očitek bi bil utemeljen, če bi tožena stranka v postopku na prvi stopnji postavila ustrezne trditve in zanje ponudila dokaze. V reviziji to ni več mogoče (3. odst. 385.čl. ZPP), ne glede na to, da s povsem splošnimi trditvami tožena stranka ne bi mogla uspeti, tudi če bi jih uveljavljala pravočasno.

Napačno je tudi revizijsko stališče tožene stranke, da sodišče ne bi smelo uporabiti 262.čl. ZOR, če je štelo sporno pogodbo za pogodbo delu. Določba 262.čl. ZOR je uvodna in temeljna določba v poglavju "Učinki obveznosti" v prvem delu zakona, ki ureja temelje obligacijskih razmerij. Velja za vse pogodbe, ki jih obravnava drugi del zakona. Določbe, s katerimi ureja zakon pogodbo o delu, v ničemer ne izključujejo določbe 262.čl. ZOR o dolžnosti izpolnitve pogodbe in o odškodninski odgovornosti zaradi neizpolnitve.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zevrnilo reviziji obeh pravdnih strank kot neutemeljeni (393.čl. ZPP).