Jedro

Demontaža, razrez in pritrditev 8,5 ton težke jeklene konstrukcije na avtodvigalo je nevarna dejavnost. Varstvena pravila skušajo to nevarnost zmanjšati, a je kljub temu ne morejo spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Še tako skrben nadzor ali natančna pravila za izvajanje ne morejo preprečiti, da se nevarna dejavnost nadzoru izmakne in pri tem povzroči škodo. Porazdelitvi rizika nastanka škode v takšnih primerih ustreza princip, po katerem za škodo odgovarja tisti, ki je povzročil potencialno nevarnost za življenje in okolje, bodisi da sam uporablja nevarno stvar, bodisi da ima od takšne uporabe ali dejavnosti korist.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 19.210,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku za znesek 30.200,15 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da tožniku povrne stroške sodnega postopka v znesku 23,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje, do plačila (III. točka izreka). Tožniku je naložilo, da stranskemu intervenientu povrne stroške sodnega postopka v znesku 312,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalj do plačila; toženi pa je v končno plačilo naložilo stroške prič A.A. v višini 20,00 EUR, A.B. v višini 10,00 EUR in A.C. v višini 20,00 EUR, vse v 15 dneh in pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu ter odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožena stranka izpostavlja, da je tožnik v tožbi in v pripravljalnih vlogah navajal le, da naj bi bila odškodninska odgovornost tožene stranke podana zaradi neizvajanja ukrepov varnosti in zdravja pri delu, pri tem pa se je skliceval na poročilo inšpektorja za delo z dne 12. 8. 2008. Tožnik ni toženi stranki nikoli očital, da je podana njena objektivna odškodninska odgovornost, ker naj bi opravljala nevarno dejavnost, tožnik tudi ni navajal nikakršnih dejstev, na podlagi katerih bi lahko sodišče napolnilo pravni standard nevarne dejavnosti. Poleg tega bi moral tožnik jasno in nedvoumno opredeliti, kdo je imetnik nevarne stvari oz. kdo je tisti, ki se ukvarja s konkretno nevarno dejavnostjo. Tožnik toženi stranki ni nikoli očital, da naj bi bila imetnica nevarne stvari oz., da naj bi se ukvarjala z nevarno dejavnostjo. Glede na navedeno bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Ker je sodišče mimo tožnikovih trditev ugotovilo objektivno odgovornost, je kršilo razpravno načelo in s tem bistveno kršilo določbe postopka. Tožena stranka se tako tudi ni imela možnosti izjasniti, glede posameznih predpostavk objektivne odgovornosti in sicer glede obstoja nevarne dejavnosti ter glede dejstva, kdo se je z nevarno dejavnostjo ukvarjal. Avtodvigalo ni bilo last tožene stranke, niti ta z njim ni upravljala, ampak je bila imetnik omenjenega avtodvigala družba A. d.o.o.. Naloga tožene stranke je bila zgolj demontaža jeklene konstrukcije, nikakor pa ne tudi njeno spuščanje. Slednje je bila naloga družbe A. d.o.o. Delež tožnikovega soprispevka v višini 50 % je občutno prenizek. Sodišče bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo zaključiti, da je tožnik izključno sam odgovoren za nesrečo. Tožnik je bil dolžan delo opravljati pazljivo, za to delo je bil usposobljen. Imel je praktično usposobljenost za delo z avtodvigali. Kot delovodja je sodeloval na številnih koordinacijskih sestankih ter je bil seznanjen z varnostnim načrtom ter načinom samega konkretnega dela. Enaka dela je opravljal že pri prejšnjem delodajalcu. Prav tožnik, kot delovodja, bi moral preprečiti ročno manipuliranje z bremenom. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je do nezgode prišlo, ker je tožnik posegal v nevarno območje in ročno manipuliral z bremenom. Tožnik bi lahko s povprečno skrbnostjo preprečil nezgodo pri delu, kar je ugotovila tudi izvedenka. Brez njegovega nepravilnega ravnanja do nezgode ne bi prišlo. Tožena stranka je storila prav vse, da do konkretne in podobnih nesreč ne bi prišlo. Delo je organizirala tako, da je potekalo varno, kar pravilno ugotavlja tudi sodišče. Do trenutka predmetne nezgode, delavci tožene stranke nikoli niso posegali v delovno območje avtodvigala, niti niso skušali ročno manipulirati bremena. Tožena stranka torej nikakor ni mogla pričakovati, da bo tožnik ob spuščajočem tovoru vstopil v nevarno cono in skušal 8,5 ton težak tovor poravnati z lastnimi rokami. Ravnanje tožnika je bilo hipno, nepričakovano, nepredvidljivo in ga nikakor ni bilo mogoče preprečiti. Podane so vse predpostavke za oprostitev odgovornosti po 2. odstavku 153. člena OZ. Kljub temu se sodišče do ugovorov tožene stranke, ki jih je podala v tej smeri ni v ničemer opredelilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče za odločitev o zgolj 50 % soprispevku tožnika ni imelo nobene podlage v izvedenih dokazih. Izvedenka je pojasnila, da je prispevek tožnika bistven, saj do nezgode brez njegovega ravnanja ne bi prišlo. Tak prispevek pa nedvomno predstavlja večji delež odgovornosti od tiste, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Prisojena odškodnina je bistveno pretirana v vseh postavkah. Tožnikov primer sodi med srednje hude primere, sodna praksa pa za podobne primere prisoja odškodnine v višini približno 20 povprečnih plač. Sodišče bi moralo upoštevati tudi, da je bil potek tožnikovega zdravljenja že takoj po nezgodi izredno ugoden ter je zdravljenje potekalo brez zapletov in nevšečnosti. Tožnik je bil hospitaliziran kratko obdobje, saj je bil na oddelku za intenzivno nego le en dan, skupno pa je v bolnišnici preživel le 10 dni. Posebnih nevšečnosti pri zdravljenju tožnik ni trpel. Zdravljenje je bilo zaključeno že 29. 9. 2008. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter zaradi skaženosti, ni upoštevalo, da je bil tožnik v trenutku nesreče star že skoraj 60 let in tik pred upokojitvijo. Tudi glede pravdnih stroškov odločitev ni pravilna. Sodišče toženi stranki ni priznalo priglašenih prevoznih stroškov pooblaščenca za relacijo B. - C. - B., po drugi strani pa je tožnikovi pooblaščenki priznalo prevozne stroške za relacijo D. - E. - D.. Ker ima tožena stranka sedež v F., prav tako pa tudi sodišče prve stopnje, bi moralo sodišče toženi stranki posledično priznati vsaj stroške F. - C. - F.. Glede na navedeno je jasno, da sodišče pravdnih strank ni obravnavalo enakopravno. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba, saj je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: - tožnik se je dne 12. 8. 2008 poškodoval v delovni nezgodi, kot delavec tožene stranke; - tožnik je po navodilih tožene stranke sodeloval pri privezovanju in prestavitvi 8,5 ton težkega tovora; - do nezgode je prišlo pri spuščanju 8,5 ton težke jeklene konstrukcije, ko je tožnik želel konstrukcijo pri spuščanju poravnati; - konstrukcija je tožniku desno dlan stisnila ob betonsko ograjo, pri čemer je tožnik utrpel hude poškodbe desne dlani; - tožena stranka je poskrbela za vse varnostne ukrepe, kar je potrdila sodna izvedenka za varnost in zdravje pri delu ter požarno varnost A.D.; - tožnik je sam z roko posegel med 8,5 ton težko konstrukcijo in steno, do škodnega dogodka je prišlo zaradi tožnikove premajhne pazljivosti.

Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnik prispeval k nezgodi v višini 50 %. Tožena stranka se glede na delo, ki ga je pri njej opravljal tožnik, ne more v celoti rešiti svoje odškodninske odgovornosti. Hoteni ali nehoteni posegi v delovno območje avtodvigala so bili mogoči in tožena stranka nasprotnega ni ne dokazovala ne dokazala. Glede na navedeno takšnih posegov, kot ga je izvršil tožnik, ni mogoče šteti za nepričakovane v smislu 2. odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprememb.). Ker pa je ugotovljeno, da je tožnik pri delu ravnal očitno nepravilno oz. nepazljivo, je na mestu uporaba 3. odstavka 153. člena OZ, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Navedenemu zaključku tožena stranka nasprotuje, saj meni, da je podan razlog za oprostitev odgovornosti po 2. odstavku 153. člena OZ. Trdi, da ni mogla pričakovati, da bo tožnik, kot delovodja in strokovno usposobljena oseba, z roko želel manipulirati 8,5 ton težko jekleno konstrukcijo. Po presoji pritožbenega sodišča ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za povečanje tožnikovega prispevka.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je demontaža, razrez in pritrditev 8,5 ton težke jeklene konstrukcije na avtodvigalo, nevarna dejavnost. Varstvena pravila skušajo to nevarnost zmanjšati, a je kljub temu ne morejo spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Nevarna dejavnost je nevarna tudi ne glede na način izvajanja. Še tako skrben nadzor ali natančna pravila za izvajanje ne morejo preprečiti, da se nevarna dejavnost nadzoru izmakne in pri tem povzroči škodo. Porazdelitvi rizika nastanka škode v takšnih primerih ustreza princip, po katerem za škodo odgovarja tisti, ki je povzročil potencialno nevarnost za življenje in okolje, bodisi da sam uporablja nevarno stvar bodisi, da ima od takšne uporabe ali dejavnosti korist. V konkretnem primeru niso bile izpolnjene predpostavke za oprostitveni razlog iz drugega odstavka 153. člena OZ (ravnanje oškodovanca, ki ga obratovalec ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti). Ker je v obravnavanem primeru podana objektivna odgovornost, je treba oprostitvene razloge obravnavati kot izjeme. Dejanje oškodovanca mora biti nepričakovano in nepreprečljivo. Merilo za presojo je objektivno in abstraktno, izhodišče za presojo pa je posebej skrben strokovnjak. Ker se je tožnik, kot delavec tožene stranke, lahko nemoteno v vsakem trenutku nahajal v neposredni bližini avtodvigala, s katerim je slednje manipuliralo 8,5 ton težko jekleno konstrukcijo, je vedno obstajala možnost, da tudi iz nezakrivljenih razlogov pride do nesreče (npr. spotik, slabost, itd.). Zato nikakor ni mogoče šteti, da je za toženo stranko očitano dejanje delavca, ki je asistiral pri prestavitvi 8,5 ton težkega tovora in je bil torej v neposredni bližini tovora, nepričakovano. Ugotovljeno ravnanje tožnika ne more v celoti ekskulpirati tožene stranke. Njena objektivna odgovornost ostane, čeprav zmanjšana zaradi prispevka tožnika samega. Za odgovornost tožene stranke zadošča že ugotovitev, da je škoda posledica izvajanja nevarne dejavnosti, za katero kot nosilec te dejavnosti odgovarja (četudi ni kršil nobenih varstvenih ukrepov). Tožnik je bil delavec tožene stranke, zadolžen za nevarno delo. Razmejitev deležev odgovornosti v razmerju 50 : 50 je pravilna. Kršitev tožnika ni bila tako huda niti nepredvidljiva, da bi upravičevala povečanje njegovega deleža. Poleg tega je tožnik takrat opravljal delo, katerega končni rezultat je bil v interesu tožene stranke.

Ne držijo navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje objektivno odgovornost tožene stranke ugotovilo mimo tožnikovih navedb. Tožnik je v navedbah natančno opisal delo, ki ga je opravljal in zato podal zadosti trditvene podlage, da je sodišče prve stopnje lahko ugotovilo objektivno odgovornost tožene stranke. Slednjo je v prvi pripravljalni vlogi tudi izrecno zatrjeval. Bistvena kršitev postopka zato ni podana.

Tožnik je kot delavec tožene stranke opravljal delo, ki predstavlja povečano nevarnost, zato niso relevantne njene pritožbene navedbe, da sama ni bila odgovorna za spuščanje tovora, temveč zgolj za demontažo jeklene konstrukcije. Tožnik je zatrjeval, da je kot delavec tožene stranke po njenih navodilih sodeloval pri privezovanju tovora in pri prestavitvi tovora (8,5 tonske jeklene konstrukcije) na drugo lokacijo. Navedenega tožena stranka ni prerekala. Jasno je torej, da je tožnik, kot delavec tožene stranke sodeloval pri delu, ki pomeni objektivno povečano nevarnost za okolico. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka tista, ki se je ukvarjala z nevarno dejavnostjo, saj je bilo delo tožnika toženi stranki v korist. Pri uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje merila iz 179. člena OZ uporabilo pravilno. Pritožbeno sodišče je tudi samo opravilo primerjavo s prisojeno odškodnino v podobnih odškodninskih zadevah in pri tem ugotovilo, da je prisojeni znesek primerno uvrščen v okvir siceršnje odškodnine za takšne poškodbe.

Tožena stranka ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu nepremoženjske škode, ki jo je sodišče povzelo po izvedeniškem mnenju izvedenca medicinske stroke kirurga in travmatologa, pač pa meni le, da je sodišče zanjo priznalo previsoko odškodnino, kar pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnik je ob nezgodi utrpel zmečkanino desne dlani in II. do IV. prsta desne dlani. Pri nezgodi je prišlo do hudih poškodb mehkih tkiv in skeleta, zato je bil tožnik takoj operiran, oskrbel ga je kirurg plastik. V konkretnem primeru je bilo potrebno na tožnikovi desni roku amputirati II. prst nad bazo osnovne kosti ter III. in IV. prst, skupaj s pripadajočo glavico dlančnice. Tožnik je trpel pet dni stalne intenzivne telesne bolečine ter občasne intenzivne in stalne zmerne bolečine še pet dni. Občasne zmerne bolečine je trpel še vsaj mesec dni. Občasne blage bolečine tožnik trpi še danes in jih bo tudi v prihodnje. Trpel bo tudi fantomske bolečine. Tožnik je bil 10 dni hospitaliziran, izpostavljen RTG diagnostiki, prejemal antibiotike širokega spektra, protibolečinska sredstva, intravenske infuzije, itd. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je mogoče telesno poškodbo, ki jo je utrpel tožnik, po Fisherjevem sistemu o teži poškodb („Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo“, Pregled sodne prakse, GV založba, 2001) uvrstiti med hude primere. Z ozirom na opisane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih, je po stališču pritožbenega sodišča ustrezna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, v znesku, kot ga je odmerilo sodišče prve stopnje (12.000,00 EUR).

Tudi glede odmerjene odškodnine v preostalih postavkah (1.500,00 EUR zaradi strahu in 18.000,00 EUR zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in skladna z določbo 179. člena OZ in v okviru prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih. Tožnik je po poškodbi invalid III. kategorije, s poškodovano roko je sposoben le za šibek pincetni prijem. Za fina opravila in fizično delo z desno roko ni več sposoben. Težave ima tudi pri opravljanju osnovnih vsakodnevnih opravil, kot so zapenjanje gumbov, vezalk, kravate, itd. Teh opravil z desno roko ne more več opravljati in je stanje dokončno ter sprememb ni več mogoče pričakovati. Takšne posledice so izjemno neprijetne v vsaki starosti, zato ni bistveno, da je bil tožnik v času poškodbe star skoraj 60 let. Višine odškodnin se v takšnih oz. podobnih primerih gibljejo povprečno v višini 40 povprečnih plač v RS (glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št VIII Ips 285/2001, II Ips 7502008, II Ips 416/2000, II Ips 46/2002). Pritožba pravdnih strank, ki takšno odmero izpodbija, zato ni utemeljena. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti strinja z ugotovitvami in dokazno oceno prvostopnega sodišča. Končno je zavrniti tudi pritožbeno navedbo, ki se nanaša na odmero stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je v 37. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj toženi stranki prevoznih stroškov na relaciji B. - C. - B. za udeležbo na narokih ni priznalo. Tožena stranka ni uveljavljala druge, alternativne relacije, na podlagi katere naj ji sodišče prve stopnje odmeri prevozne stroške, zato sodišče o predlogu odmere stroškov, ki ga tožena stranka ni podala že pred sodiščem prve stopnje, ni bilo dolžno odločati. S tem pa tudi ni kršilo načelo enakosti, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka.

Ker uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člena ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.